Na veliki četrtek, 28. marca 2013, ob 9.00 bo ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres v stolni cerkvi sv. Nikolaja daroval krizmeno mašo, ki jo bo neposredno prenašal Radio Ognjišče. Somaševanja se bodo udeležili tudi ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik ter duhovniki ljubljanske nadškofije.

Ob 18.30 bo nadškof Stres v stolni cerkvi daroval večerno mašo Gospodove večerje. Škof Jamnik bo mašo ob 19.00 daroval v župnijski cerkvi v Sostrem.

Na veliki petek, 29. marca 2013, ob 18.30 bo škof Jamnik v stolni cerkvi vodil bogoslužje velikega petka.

Na veliko soboto, 30. marca 2013, ob 20.00 bo nadškof Stres v stolni cerkvi vodil velikonočno vigilijo. Škof Jamnik bo ob 19.00 v župnijski cerkvi sv. Kancijana v Kranju vodil velikonočno vigilijo.

Na veliko noč, 31. marca 2013, ob 6.00 bo škof Jamnik v župnijski cerkvi sv. Kancijana v Kranju vodil vstajenjsko procesijo in daroval mašo, prav tako bo tam maševal ob 9.00. Nadškof Stres bo ob 8.30 po ulicah ob stolni cerkvi vodil vstajenjsko procesijo, ki ji bo sledila slovesna maša. Nadškof Stres bo ob 15.00 v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani vodil votivno potresno pobožnost.

 

VELIKI ČETRTEK

Pri dopoldanskih sv. mašah škofje v stolnicah blagoslovijo bolniško in krstno olje ter posvetijo sv. krizmo. Olja se uporabljajo pri podeljevanju zakramentov bolniškega maziljenja, krsta, birme, in mašniškega posvečenja. Duhovniki pri tej sv. maši tudi obnovijo duhovniške obljube.

Na veliki četrtek zvečer kristjani praznujemo postavitev dveh zakramentov, zakramenta evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus nam je pri zadnji večerji z učenci svoje telo in svojo kri izročil v jed in pijačo, poleg tega pa je postavil tudi zapoved medsebojne ljubezni. V znamenje tega je učencem umil noge.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno podeljujejo diakonom na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

 

VELIKI PETEK

Na veliki petek je poleg pepelnične srede, s katero začenjamo postni čas, strogi post. Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo sv. maše.

Ta dan se spominjamo Kristusovega trpljenja in smrti na križu, posebej z molitvijo štirinajstih postaj križevega pota in obredi velikega petka, med katerimi pomemben del zavzemajo slovesne prošnje za vse potrebe in čaščenje križa. Med svetopisemskimi besedili prebiramo zapis o Jezusovem trpljenju in smrti iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18, 1–19, 42).

 

 

 

 

VELIKA SOBOTA

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote. Sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko.

Velikonočno praznovanje začnemo zvečer s slovesnim bogoslužjem, pri katerem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa in krstno bogoslužje oziroma obnovitev krstnih obljub. Pri sv. maši beremo večje število svetopisemskih besedil, ki imajo globok pomen za odrešenjsko zgodovino.

Blagoslov velikonočnih jedil

Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pa pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …).

Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote, darov, ki smo jih prejeli od Boga, in da začutimo Božjo bližino in njegovo navzočnost v svojem vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozori na Božjo bližino.

 

VELIKA NOČ

Velika noč je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je nedojemljivi Božji dar. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih. Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga npr. prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24, 13–35). Po starodavni slovenski navadi so po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim.

Življenje je nad smrtjo, resnica nad lažjo, dobrota nad zlom, pravičnost nad krivico. Je to v skladu z našimi življenjskimi izkušnjami? Običajno se zdi, da je ravno obratno. Uveljavljajo se egoizem in izmikanje obveznostim, moč in komolčarstvo. Zaostajajo vsi, ki se niso naučili uveljaviti, ki so od vsega začetka naredili napake, ki jih ni bilo več mogoče popraviti. Ali pa so preprosto imeli smolo, ker so morda ob nepravem času bili na nepravem mestu.

Verovati v vstajenje, pomeni: biti trdno prepričan, da obstaja za človeško življenje zadnja beseda, ki jo ima Bog. Bog izpolni naše življenje, dokonča, kar je bilo začeto kot dobra možnost, a ni zaživelo. Vstajenje se ne zgodi le po smrti, ki zaznamuje konec našega zemeljskega življenja. Vstajenje se veliko bolj dotika tudi vsakdanjih »malih smrti«: vse, kar ljudi ponižuje, kar jim jemlje upanje, kar jim omejujejo njihovo osebnostno rast. Verjeti v vstajenje, pomeni: Zadnja beseda tako dolgo ni izgovorjena, dokler ostaja upanje na spremembe, zaupanje v moč življenja, v druge ljudi, zaupanje v tistega, ki je vse poklical v življenje in vse »naredil dobro«. »Sredi življenja nas obdaja smrt.« Tako pravi pesem, ki ponazarja naše življenjsko izkustvo. Velika noč to postavi na glavo: »Sredi smrti nas obdaja življenje.« Vključimo to izkustvo vere v svoje življenje.

 

Družinsko bogoslužje

 

Zgodbe za veliko noč:

 

 

 

Zakaj vi osebno verjamete, da je Kristus vstal od mrtvih?

»Kdor je doživel veliko dobrote, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu.

In kdorkoli je vsaj enkrat storil eno zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je v glavnem odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo.

Vedno bolj doživljam, da je Kristus vse preveč prisoten, da bi lahko bil mrtev. Zame je dovolj pričevanje učencev, da je po vstajenju delal to, kar je prej delal v ljubezni: da je z njimi jedel ribo, da je hodil z njimi… In da so ga prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največji argument za njegovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.« (p. Marko Rupnik DJ)

 

 

[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]