Molitev školjke

“Skozi vrata svoje hiše,

ki jih sicer tesno zapiram pred vsiljivci,

pijem življenje morja.

A kljub pazljivosti se je prikradel v mojo hišo vsiljivec –

droben kamenček.

Oster je in zbada me.

Kaj naj storim?

Čeprav je neprijeten, mu bom podarila življenje.

Dala mu bom najlepše kar premorem –

plašč jutranje zarje in čaroben sijaj moje notranjosti.

Bog, hvala ti za čudovit biser, ki me je obogatil.

Hvala ti za potrpežljivost,

brez katere nikoli ne bi postala bogata.”

 

»Kjer ljubezni ni, jo prinesite vi in poželi boste ljubezen.« (sv. Janez od Križa, Epistolario)

»Kdor želi na tem svetu z lučjo premagovati temo, lahko postane električar – ali pa duhovnik. Kdor želi ljudem prinašati moč, lahko postane trener – ali pa duhovnik. Kdor želi odpirati ljudem srca, lahko postane kirurg – ali pa duhovnik.«  (Basil Hume)

 

Hvala mu!

 

»V semenišču sem skoraj dvajset let hodil k spovedi k duhovniku Anđelku Juriću. Bil je dober, nevsiljiv in ni dejal nobenih vzvišenih naukov. Čutil sem nekaj, kar nisem znal izraziti. Ko pa sem vse ponovno premislil, mi je postalo jasno, kaj je bilo. Znal je prisluhniti ritmu moje rasti in nikoli mi ni niti za trenutek vsiljeval pobožnosti ali verske vaje, ki ni izhajala prav iz mene tudi če je bila še tako priporočljiva. Pred kratkim – zadaj ima že devetdeset let – sva se pogovarjala prav o tem. Povedal mi je svoje načelo duhovnega voditelja in spovednika: spoštovati človeško naravo in prisluhniti spodbudam Svetega Duha v človeški duši, nič vsiljevati po svojem okusu in tudi ne preprečiti zaradi svojega okusa. Hvala mu!« (dr. Ivan Golub)

 

Molitve pred in po maši ter molitve pri oblačenju. Veliko je sicer takšnega, kar se dandanašnji ne da več prakticirati, marsikaj pa je pomenljivo:

»V moči posvečenja so duhovniki upodobljeni po Jezusu dobrem Pastirju in so poklicani, da posnemajo in živijo njegovo pastoralno ljubezen. … Da, Cerkev je telo, v katerem je navzoč in deluje Kristus, je pa tudi Zaročenka, ki izhaja kot nova Eva iz Odrešenikove strani, odprte na križu: zato Kristus ljubi svojo Cerkev, jo ‘hrani in neguje’ (Ef 5,29) z darom svojega življenja zanjo. Duhovnik kot zastopnik Kristusa glave, pastirja in zaročenca Cerkve, je ne samo v Cerkvi, ampak njej na čelu. Zato je poklican, da v svojem duhovnem življenju živi ljubezen Kristusa zaročenca do Cerkve, zaročenke.« (Dal vam bom pastirjev, CD 48, čl. 22)

 

 

 

Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me in zagorel sem po tvojem miru« (sv. Avguštin).

 

 

VEČINA LJUDI HOČE,

Spremeniti svet, le sebe ne.

Drugi se morajo spremeniti.

Tisti tam zgoraj, pravijo oni spodaj.

Tisti tam spodaj, pravijo oni zgoraj.

Moški, pravijo ženske.

Ženske, pravijo moški.

Začenjamo groziti in izvajati pritisk.

Ne moremo razumeti, da nihče nima pravice

siliti drugih, da bi se spremenili.

 

Kdor hoče ljudi spremeniti s silo, je diktator.

Človek je edino bitje, ki zmore spremeniti sam sebe.

In edino tako spreminja tudi način

življenja in sobivanja ljudi.

Družbene strukture se same ne morejo spremeniti,

saj temeljijo na ljudeh,

ki jih ustvarjajo in ohranjajo.

Če se ne spremenijo ljudje, se ne spremeni nič.

Spremeniti svet?

To skušam vedno znova – pri sebi!

 

 

POKLIC, NAVDIHNJENJE IN MUČENIŠTVO SV. MATEJA

Kadarkoli pridem v Rim vedno pohitim v cerkev svetega Ludvika Francoskega in stopim po cerkvi do kapele, ki se nahaja desno od glavnega oltarja. Ustavim se, če ni več poletje, vržem kovanec za 100 lir v avtomat, da se prižgo luči in opazujem – bogve katerikrat – svetega Mateja, ki ga je naslikal slikar Caravaggio.

Na levi steni je predstavljen poklic svetega Mateja. Cariniki ostrih obrazov sedijo za mizo – med njimi je deček, ki bo imel nekoč prav tako neusmiljen obraz – s pohlepnimi očmi preštevajo denar. Na vratih se je v senci pojavil človek, ki je stegnil svojo dolgo roko. Eden izmed carinikov je dvignil glavo. Njegove oči so se srečale z neznancem na pragu in z njegovo dolgo iztegnjeno roko. Ne da bi umaknil pogled s Skrivnostnega, je Matej pokazal nase in brez besed vprašal: »Ali jaz?«

Jezus je prišel v skrivališče bančnikov, si med njimi enega izbral in ga poklical. Ni šel v tempelj, kjer so bili dostojanstveniki in pismouki; njegovo oko se ni ustavilo na farizeju, ki se je do malenkosti držal božjega zakona in preziral carinike, ki niso bili tako tenkovestni. Jezus je iztegnil svojo roko iz polmraka k Mateju, ki ni sovražil denarja, ki je znal krasti in goljufati; ki je imel rad to, kar se vidi in otipa in se ni prav nič zanimal za neminljivo. Ali jaz? Jezus je v zgodovini nadaljeval s tako prakso. Poklical je tiste, ki so najmanj pričakovali; išče take, ki zijajo od začudenja, ko zagledajo njegovo roko, ki prihaja iz mraka in se sprašujejo: »Ali jaz?« Gre mimo tistih, ki se imajo za bolj poklicane, bolj vredne in bolj pripravljene. Ali jaz?

Na oltarju kapele je nesmrtni Caravaggio naslikal navdihnjenje svetega Mateja. To navdihnjenje je prišlo nepričakovano. Ni uspel niti sesti na stol, le z eno nogo se je nekako vsedel. Stol je v takem položaju, da bo vsak trenutek padel, ena noga je v zraku. Mateja pa to ne zanima, ves se je predal angelu, ki mu govori besede, on pa si jih beleži s točnostjo bančnika in neposrednostjo cestninarja. Človeka, ki ga je Jezus poklical in ki se je odločil, da bo šel za njim in njegovim naukom, je presenetilo navdihnenje. Prišlo je v takem trenutku, ki ga je lahko najmanj pričakoval in ni uspel niti sesti; sili ga, da si to zapiše, ne s peresom in črnilom, ampak z delom in trudom, ne na papirus, ampak v knjigo življenja. Tako hitro, tako nenadoma in tako nevarno. Če se stol premakne, bo padel.

Na desni strani je večni Caravaggio predstavil mučeništvo svetega Mateja. Apostol umira na tleh pod udarci, obkrožen je z mišičastimi ljudmi; ali ni med nasilniki tudi deček z nežnim obrazom, ki je bil v skrivališču takrat, ko je Učenik poklical Mateja? Angel prihaja, da bi Mateju izročil palmo mučeništva – palmo zmage. To je usoda, ki doleti tistega, ki je šel za dolgo iztegnjeno roko, ki je vabila iz teme, iz Skrivnosti; vržen je bil na tla zaradi svoje telesne slabosti in zaradi hudobije drugih. Toda palma nikoli ne ovene.

Kadarkoli pridem v Rim – to ni tako malokrat – pohitim v cerkev svetega Ludvika Francoskega in gledam – moj Bog, kdove katerikrat – poklic, navdihnenje in mučeništvo svetega Mateja na Caraggiovem platnu. Ko boste prišli v Rim – prej ali slej – pojdite k svetemu Ludviku Francoskemu … Ali jaz?

Brigita Perše povzela po Ivanu Golubu in oblikovala v PPS Božji klic sv. Mateja

 

BOG VSAKEGA KLIČE PO IMENU

»O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje, o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.«

(Frančiškova molitev pred Križanim pri Sv. Damijanu)

 

Nepričakova ni in nepredvideni dogodki so posmeh stvarnosti, ki je nad človeškimi računi. To velja vedno, tudi ko govorimo o svetnikih. Posebno dobro to vidimo npr. pri sv. Antonu in sv. Frančišku Asiškem.

Sv. Anton Padovanski je zaradi svojega velikega dela (mnogih knjig) in osebnih vrednot dobil naziv »cerkveni učitelj«. Zato bi pričakovali, da je postal svetnik učenih. A ne, postal je svetnik preprostega ljudstva. Pojdite v Padovo in poglejte množice, ki se zbirajo v njegovi baziliki. Skoraj ni cerkve, kjer ne bi bilo njegovega kipa z Jezusom v naročju, ki upira nogo na odprto knjigo. Vedno gorijo sveče pred kipom sv. Antona. Tako je učeni Anton postal svetnik preprostega ljudstva.

Najbolj preprost svetnik pa je sv. Frančišek Asiški. Preprost kot jutro in razigran kot jutranja rosa, prijatelj ptic, morja in otrok. Ni bil duhovnik, ni pisal debelih knjig, na nobeni univerzi ni imel svoje katedre, ni pripadal nobenemu znanstvenemu kolegiju. Zajetna pa bi bila knjiga, če bi zbrali vse, kar so umetniki in zgodovinarji povedali o njem. Naklonjenost so mu izkazovali tudi tisti, ki niso tako pogosto stopali čez cerkveni prag. Frančišek je svetnik učenih.

Zares je čudno, da je sv. Anton – učenjak – priljubljeni svetnik med preprostim ljudstvom; skromni sv. Frančišek pa je svetnik učenjakov. Kaj to kaže? Najprej to, da učenost ni ovira na poti do preprostega človeka. Četudi si učen, se lahko približaš preprostemu človeku, če pa nisi učen, si lahko blizu učenjaku. To, kar ljudi združuje ali ločuje, ni izobraženost ali »neizobraženost«. Zbližuje duševna sorodnost, ki pa ni nujno tudi socialna enakost. Jonatan je bil kraljevi sin in prestolonaslednik, David pa je bil pastir na betlehemskih poljanah; po socialnem položaju sta bila daleč vsaksebi, duševno pa zelo blizu. Pavel je pisal, da ni več Grkov ne Rimljanov, ne sužnjev in svobodnih, mož in žena. Rekel je tudi, da se evangelij ne omejuje na razvrščanje ljudi po slojih. Svetniki to dokazujejo. Nebesa ne poznajo različnih slojev. Njun zgled nas vabi, da ne pričakujemo pomoči (od svetnikov) v nebesih, ampak da zdaj, tukaj na zemlji in v času damo duhovni sorodnosti prednost pred socialno. Ko presežemo časovne, socialne in vzgojne ovire, bo življenje postalo neprimerno bolj bogato. Ko je Jezus izbiral svoje naslednike in sodelavce, se ni odpravil v učene Atene, ne v močni Rim; obala Genezareškega jezera in ribiči na njem so mu zadoščali.

Če bomo poudarjali to, kar nas združuje, in ne to, kar nas razdvaja, bo svet postal boljši. Ne bomo več občudovali častnih naslovov, ampak zgolj človekovo ime. Bog vsakega kliče po imenu. Anton in Frančišek …

Brigita Perše povzela po Ivanu Golubu in oblikovala v PPS Bog vsakega kliče po imenu

 

Jezus, tvoje voščilo na veliko noč je bilo: “Mir vam bodi!” Mi sestankujemo pozno v noč, sprejemamo nujne zakonske uredbe, vršimo mrzlično diplomatsko dejavnost … Ti pa nam voščiš: “Mir vam bodi!” Mi se prepriamo za prazen nič, razburjamo se, vpijemo, gozimo, opravljamo, se jezimo … Ti pa nam voščiš: “Mir vam bodi!”

 

Molitve duhovnika: 

Molitev je goreča vera… Duhovniku postavlja posebno merilo za razumevanje samega sebe. Neki škof je dejal: Dovolj je, da prisluhnem samo dve, tri minute duhovniku, ki pridiga, in že vem, ali moli ali ne. – Ali ne opazi tega tudi občestvo?

“Neprenehoma molite.” (1 Tes 5,17)

Zakaj moliti? Slavček žvrgoli, ker je tako ustvarjen, ker je žvrgolenje v skladu z njegovo naravo. Cerkveni očetje pišejo o potrebnosti molitve z mnogimi prispodobami. Sv. Janez Zlatousti poudarja, da molitev kristjanu pomeni to, kar je obzidje mestu ali meč vojaku, kar pomeni pristanišče v času viharja ali palica tistemu, ki težko hodi. In če je v raju vsemu dajal rast obilni izvir vode, je v duhovnem življenju prav molitev tisti studenec, ki namaka in daje rast vsem vrlinam. Sv. Avguštin pravi, da je molitev potrebna zaradi naše šibkosti, ki je posledica greha: tako slabotni smo, da sami ne zmoremo ničesar. Vzhodni krščanski pisatelji pa poudarjajo predvsem drugi vidik: če bi bili brez greha, bi še bolj molili.

 

 

Molitve pred in po maši ter molitve pri oblačenju. Veliko je sicer takšnega, kar se dandanašnji ne da več prakticirati, marsikaj pa je pomenljivo!

Ostalo:

 

 

»Oblika priprave na duhovništvo (…) lahko koristno uporablja tudi (…) pobožnost do Kristusovega Srca«. (Papež Janez Pavel II., CD 49, čl. 49):

 

 

O vzvišeni in veličastni Bog!

Razsvetli temine mojega srca.

Daj mi pravo vero, trdno upanje,

popolno ljubezen, globoko ponižnost,

razumnost in spoznanje,

da se bom držal Tvojih zapovedi.

Amen.

(sv. Frančišek Asiški)

 

 

»Jezus mi pomeni osebo – TI, brez katere si ne predstavljam življenja. Mi je smisel in cilj ter smoter mojega delovanja. Iz tega tudi izhaja moja osebna vera, ki jo hranim z odnosom s Tijem v molitvi in zakramentih. Samo zato, ker poznam Ti in ker verujem v Njega, mi je smiselno vztrajati na poti, na katero sem bil poklican.« (p. Krizostom Komar OFM)

 

»Za novomašno geslo sem izbral Petrovo izpoved vere v Jezusa: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga’ (Mt 16,16). Jezus Kristus mi pomeni največ. Doživljam ga kot odrešenika, prijatelja in vodnika na duhovniški in življenjski poti. Ko sem sam – kot duhovnik velikokrat, – doživljam njegovo bližino. Brez tega doživljanja ne bi mogel biti duhovnik, brez ljubljene osebe, ki je vedno s teboj.« (Peter Nastran)

 

»Kristus mi je preprosto zgled in merilo za krščansko življenje. Ko v različnih trenutkih življenja ne vem, kako se odločiti, kaj svetovati, se skušam postaviti v njegovo vlogo, kaj bi on naredil. Če to zmorem, se ne bojim, da bi naredil napako. Vem, da je z menoj in me ima rad, kljub mojim slabostim!« (Peter Pučnik SDB)

 

»… Zato, ker je edini, ki ima odgovor na vprašanje smisla življenja. To, kar je učil, je tudi živel. Najbolj prepričljiv odgovor je v Petrovi izpovedi, ki jo začne z vprašanjem: ‘Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš!’ Cerkev, njegova odrešenjska ustanova, preživi vse nasprotnike.« (Alojzij Grebenc)

 

»Samo nekaj besed: če ne bi verjel v Kristusa, sploh ne bi odgovoril, ne v eni ne v petih vrsticah. On mi je vse!« (p. Anton Jerman OFM)

 

»Vsak dan se mora človek s kom pogovoriti, koga pozdraviti, se komu nasmehniti, pa tudi s kom živeti. Moj sopotnik je Jezus Kristus. Bolj me pozna kot jaz samega sebe in bolj mi je zvest, kot sem sam sebi. Pomeni, da me ne pozabi, ko ga jaz pozabim, in takrat, ko je vse sivo in vsakdanje, me preseneti s svojo navzočnostjo. Zelo cenim sobrate in imam rad ljudi, s katerimi delam, ampak nihče mi ni tako drag in blizu, kot mi je Jezus Gospod. On je zame največ od vsega.« (župnik Janez Ž.)

 

»Poznam Jezusa Kristusa iz predavalnice na Teološki fakulteti, Jezusa Kristusa iz oznanjevanja na župniji in Jezusa Kristusa ob življenjski preizkušnji. Eden in isti Jezus Kristus, ki se spušča od mojega razuma preko jezika do srca, ki je središče mojega življenja. Verjetno mora vsakdo izmed nas prehoditi to pot od vedenja do doživetja, da laže postaja verodostojna priča Jezusa Kristusa današnjemu človeku in svetu. Šele v življenjski preizkušnji odkrijem in doživim novega in drugačnega Jezusa Kristusa, ki prinaša Resnico na vsa življenjska vprašanja z moje Oljske gore, Kalvarije in iz groba. Ob Njegovem odgovoru postajajo vse človeške besede in čustva prazne in plitve. Le Jezusovo srce lahko odgovori mojemu srcu.« (Franci Alič)

 

»Morda sem v svoji veri še vedno premalo poglobljen v Jezusa Kristusa in posledično v svojih pridigah premalo kristološki. Duhovni boj me je z Jezusom zbližal, saj je tudi Jezus moral veliko pretrpeti. Jezus je moj Odrešenik in moj vzornik. Daje smisel mojemu življenju, saj tudi pri Jezusu križ ni imel zadnje besede, pač pa vstajenje.« (župnik Janez M.)

 

»Pri Jezusu me navdušuje in privlači, da je EDINI, da ni nikogar, ki bi bil Njemu tako podoben, da bi me lahko pridobil zase. Je kje oseba, ki se lahko z Njim primerja?« (p. Jože Kokalj DJ)

 

»Jezusa sem slovesno postavil na prvo mesto pred vse drugo, ko sem vstopil v semenišče in mi je oče rekel: ‘Če to narediš, v domačo hišo nimaš več vstopa.’ Na koncu življenja pa ga je Gospod čudovito pripravil na vstop v Očetovo naročje. Jezusa odkrivam vsak trenutek svojega življenja, v zadnjem obdobju na poseben način v vsakem bližnjem, saj mi je pot do Boga. Lahko rečem, da mi Jezus pomeni vse, ali bolje, v meni je goreča želja, da bi dosegel tako stopnjo življenja po veri.« (Dragan Adam)

 

»Jezus je vedno bolj moj Bog in moje vse. V njem živim in se gibljem vsak trenutek. On je z menoj ne samo po Božji besedi in zakramentih, temveč po vseh stvareh, ljudeh in dogodkih. V vsem me čaka in vabi, da odkrijem njegovo obličje in pot Življenja. To zavedanje njegove navzočnosti v meni in v vsem, kar biva, mi daje veselje nad življenjem in poslanstvom, tudi sredi preizkušenj in neuspehov, slabosti in nemoči. On je moj Sopotnik v svobodi, ki mi jo je pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Vesel sem in hvaležen, ker me je izbral za svojega sodelavca pri graditvi kraljestva miru, pravičnosti in ljubezni.« (p. Ivan Platovnjak DJ)

 

»Kdor začenja premišljevanje s temo – in kateri duhovnik ali kandidat za duhovništvo bi jo mogel spregledati? – mora kot prvo stvar upoštevati relativnost in problematiko besede duhovnost. Ne nazadnje obstaja za kristjane le ena sama stvar: pripadnost veri, ki ljubi in upa, ali izpolnjevanje dvojne velike zapovedi. Načini, na katere je moč to doseči v različnih ‘stanovih’ in ‘poslanstvih’ Cerkve, pa so drugotna vprašanja. Če imamo torej glavni namen, srečati in spoznati Jezusa Kristusa, potem se srečujemo z nasprotji med različnimi duhovnostmi, ki jih postavimo eno proti drugim, skoraj tako, kakor če bi bile zaprte in samostojne realnosti in ne posamezni organi enega samega živega organizma, ki vsebujejo njim lastno edinstveno funkcijo le v redu skupnega po njihovi ločenosti, in ker so ohranjeni pri življenju samo zahvaljujoč pretoku krvi, ki jih, ko teče, razpršuje: prvega od drugega, …, od zadnjega – s tem jih oskrbuje in poživlja …« (kaplan Anton)

 

»Kaj mi pomeni Jezus iz Nazareta? Pri osebni izpovedi vere vanj si bom pomagal s Sončno pesmijo sv. Frančiška: ‘Jezus je zame kakor sonce, ki žari v velikem sijaju. Ob Jezusu verjamem, da sem tudi sam zvezda, ki se je preko njega spustila z neba, da bi se prepustili lepoti tega življenja. Jezus je zame kakor brat veter, ker diha z menoj, da sva en dih v enih pljučih, en duh v eni zgodbi. Jezus je kakor sestra voda in že kapljica njegove dobrote je zame dovolj, da potešim žejo po veselju do življenja. Jezus je zame kakor brat ogenj in hvala, da se lahko pogosto potopim v njegov ogenj. Jezus je zame kakor zemlja, ki me kakor mati hrani. Njegova hrana so Ljubezen, Beseda in zakramenti. Hvala, Jezus, ker mi odpuščaš. Tako me vedno znova rodiš!’« (p. Marjan Čuden OFM)

 

»Pred leti sem na vratih samotne cerkvice prebral: ‘Moliti pomeni: biti pred Njim in ga ljubiti.’ Dolgo mi je ta misel pomagala prihajati pred Jezusa v evharistiji in ‘ga ljubiti’. Ne da bi se prav zavedal, se je ta ‘drža človeka, ki ljubi Boga’, nagibala v hvaležno sprejemanje Jezusove ljubezni, kajti ‘On nas je prvi ljubil … do konca’. Pogosto sem pred Njim kakor tiha obala, ki jo v valovih obliva neskončno ljubeč Ocean zastonjske ljubezni.« (br. Štefan Kožuh OFMCap)

[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]