Adventni čas je čas veselega pričakovanja. Kajti advent pomeni »prihod«, – in čakamo na Gospodov prihod.

Napačno bi bilo, če bi zdaj mislili, da je čakanje nekaj pasivnega, da se torej lahko uležemo in z zaprtimi rokami počakamo na odrešitev, na luč od zgoraj.

Adventni čas nas vabi, da bi si vzeli čas zase, da bi se pomirili, čeprav se okoli nas vse vrti in imamo občutek, da se vse še hitreje vrti kot pred mnogimi leti. V tem miru se lahko vprašam, kako sem sam zadovoljen s seboj, kakšen je moj odnos do drugih in tudi do Boga. Sem sam še dovolj vesel, ali se sploh še znam veseliti, tudi nad majhnimi stvarimi in darili, ki jih dobim ali podarim? Ali je morda moje veselje prešlo, ker ne vidim več smisla pri sebi in v svetu in morda tudi v Cerkvi?

Veselimo se nad življenjem, veselimo se, ker smo res odrešeni! Izkoristimo ta čas, izkoristimo naše življenje!

V adventnem času že žarijo »majhne« luči, kot simboli upanja v temi. Sveče na adventnem vencu, adventne pesmi, ipd. so le drobceni zunanji znanilci.

S štirimi adventnimi nedeljami se vedno bolj približujemo praznovanju Božiča. So kot vrata, ki se odpirajo po vrstnem redu. Ti štirje tedni pred Božičem so priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem, zato je liturgična barva vijolična

 

Iz zgodovine: Po vzorcu postne priprave na veliko noč so od 6. stoletja dalje uvedli advent kot pripravo na božič. Adventni post so začeli različno zgodaj, ponekod že po sv. Martinu. Zdaj je advent dolg 4 nedelje, tedni so pa včasih le trije.

 

Štiri sveče

Zgodba pripoveduje o štirih adventnih svečah:

  • Prvi sveči je bilo ime MIR. Rekla je: »Ob vseh grozotah, nehvaležnosti in prepirih nima več smisla, da gorim. Nihče me ne upošteva.« In je ugasnila.
  • Druga sveča, ki ji je bilo ime LJUBEZEN, je prikimala prvi in dodala: »Iz mene se vsi norčujejo in me zlorabljajo. Tudi moja svetloba je neučinkovita.« In je ugasnila.
  • Tretja sveča z imenom VERA je pristavila: »Z menoj ni nič drugače. Govorim o bratstvu pa se v mojem imenu začenjajo vojne. Ljudje ne marajo več za Boga.« In tudi ona je ugasnila.
  • Četrtasveča pa je zasvetila močneje in spregovorila: »Ne tako! Ne tako! Dokler svetim jaz, še ni nastopil čas teme! Nagnite se k meni, sprejmite mojo svetlobo in  jo podarite ljudem.« Tej sveči je bilo ime UPANJE.

 

 

NEKDO PRIHAJA!

Nekdo prihaja – a ti ga spregledaš!
Nekdo se je namenil k tebi – pa si se pred njim zaprl!
Nekdo potrka pri tebi – pa si zatisneš ušesa!
Nekdo stanuje pri tebi –  pa bi ga najraje vrgel ven!
Nekdo bi te rad nagovoril – pa ga prekineš!
Nekdo čaka nate – ti mu obrneš hrbet!
Nekdo ima neskončno veliko časa zate – pa si vedno zaseden!
Nekdo prihaja – pa vidiš le sebe!
Dokler ta Nekdo še prihaja, imaš še vedno čas, da postaneš drugačen.

 

V  adventu si še posebej prizadevajmo, da umirimo svoje srce in poglobimo hrepenenje po Bogu. Ali je naše srce pripravljeno? Ali je vsak dan adventa bolj pripravljeno na Jezusov prihod?

 

***

PRIDI, DA, PRIDI

Pridi, da, pridi, moj Bog. Pridi s svojim ognjem in me razžari, pridi s svojim dihom in me poživi, pridi s svojo močjo in me vzravnaj, pridi s svojo ljubeznijo in me napolni z navdušenjem.

Pridi Bog sveta, pridi v številnih prerokih, ki vabijo in ne dopustijo miru. Pridi ti, ki ozdravljaš rane in vse oživljaš. Pridi v vseh ljudeh, ki ljubijo in iščejo mir.

Pridi moj Bog in naredi iz tega sveta svoj dom.

 

 

***

 Gospod Bog, sklenil si, da te čakamo ves dolgi čas adventa. Jaz pa strašno nerad čakam. Ne maram stati v dolgi vrsti in čakati. Ne maram čakati na vlak, na kakšen drug dan, saj nimam časa, vedno se mi zelo mudi… Gospod, danes je vse urejeno tako, da nam ni treba čakati: imamo čeke, kupovanje po računalniku, samopostrežne trgovine in črpalke, fotografije razvite v eni uri, kratke vesti po radiu…

Ti, Gospod, pa si sklenil, da se boš pustil čakati ves čas adventa. Čakanje si namreč spremenil v priložnost za spreobrnjenje; da bi se soočil s tistim, kar je v meni skrito. Čakanje si spremenil v bogastvo, ki se z uporabo ne izrabi. Gospod, pomagaj mi sprejeti čakanje, kajti samo čakanje me lahko nauči, kaj je zame bistveno.

Naj spoznam, da je v čakanju že vse darovano. Ko čakam tebe, Gospod, naj se čakanje spremeni v molitev, molitev pa v ljubezen. Ljubezen – to si vendar ti, Gospod! V ljubezni si vedno tu. Sedaj in vekomaj.

 Tako temno je na svetu. Kar strah nas je. Toži se nam po luči. Radi bi našli iz teme v svetlobo. Slišali smo že za luč, ki nikoli ne ugasne.

To je luč, ki nam jo je prižgal s svojim rojstvom in trpljenjem – Jezus. Jezus je celo umrl zato, da bi luč na svetu nikoli ne ugasnila.

Luči, ki jih prižigamo na adventnem vencu, nam predstavljajo Jezusovo luč. Zasvetila nam je v temo in pregnala strah. Nekaj te luči bomo prestregli in jo darovali drugim. Želimo si, da bi svetila vsemu svetu. Jezus, Ti nam pri tem pomagaj!

 

 

 ***

Gospod, obdarjen s svobodo se sam odločam za novo življenje. Nobenemu drugemu bitju ni dano, da bi usmerilo svoj pogled v prihodnost in bi si jo zaslužilo tako, da se odzove klicu tvojega povabila! Obogaten z darom preroštva stegujem, Gospod, roke novim časom naproti, ker vem, da me na poti čakaš Ti!

Zato želim pripraviti pot, Gospod, pot v svojem srcu. Pot brez hribov in ovir, varno pot, po kateri boš mogel priti k meni. Pot pripravljam, Gospod, s svojim življenjem. Pot, s katere želim odstraniti ovire – grehe in pomanjkljivosti. Želim pripraviti tako pot, da se bova mogla na njej srečati ti in jaz s svojimi brati in sestrami.

Kristjani pripravljamo pot, veliko poti, Gospod. Z njimi bi radi prepredli prostore, ki nas ločujejo med seboj. In ko bomo to storili, bomo mi sami postali pot, po kateri bo neovirano prihajala Tvoja ljubezen na svet.

 

 ***

V adventnem času mislimo tudi na druge. V ta namen poteka adventna akcija Otroci za otroke. Vse informacije so na spletni strani Misijonskega središča Slovenije: http://www.missio.si/

 

 

Pred božičem … tekma v darovanju

Pred božičem, novim letom, pred poroko, pred birmo, za rojstne dneve in godove navadno nastane v družinah prava tekma v obdarovanju. Kako pa bi lahko povezali besede »tekma« in »darovanje«? Ker je on dal meni lansko leto to in to, mu moram dati nekaj enakovrednega. Ona si gotovo želi to (celo vedeti mi je dala, da se bliža rojstni dan) in moral bom seči v žep. … Tako naval postane tekma.

Dar nam vedno predstavlja materialno dobrino. Včasih se niti ne zavedamo, kaj je bistvo obdarovanja, ko govorimo: »Dali smo mu dar, ki je vreden toliko in toliko evrov.« Če na dar gledamo kot na nekaj materialnega, potem postane tudi obdarovanje nekaj materialnega. Ko pri darovanju upoštevam, da mi je kdo nekaj dal, in sem mu dolžan tudi jaz kaj podariti, uvaja to trgovske metode v obdarovanje.

Jezus se je ustavil pred tempeljsko zakladnico in opazoval, kako so ljudje darovali Bogu. To je bila priložnost za vse, da so se izkazali v denarju, in obenem pokazali tudi svojo privrženost templju. Na tej razstavi različnih darov, na tej tekmi v darovanju, je Jezus pohvalil ženo, ki je vrgla najmanj od vseh, bila je vdova in vrgla je vse, kar je imela. Dar je znamenje. Je vidni izraz tistega, kar z darom izražamo. Z darom hočemo izraziti naklonjenost, ljubezen in pozornost. Prav nič pa ni odvisno od materialne vrednosti daru, če dar res izraža te prvine. Ljudje, ki imajo skromne možnosti, ne bi bili nikoli sposobni primerno izkazati svoje velike ljubezni z znamenjem daru. Kjer pa je možnost, da je dar tudi materialno nekaj vreden, je to samo izraz velikodušnosti darovalca. Odločilna sta občutek in čustvo, ki sta vtisnjena v dar. Dar je srce kot vidno znamenje.

Dar vsebuje različne občutke, koliko solz in kletvic spremlja to tekmo v darovanju, saj je včasih iz različnih vzrokov in morda zaradi pritiska okolja nujno darovati mimo vseh možnosti in pameti.

Z lepoto naj bi človek izrazil sam sebe v daru; to lahko stori vsak, tudi tisti, ki je najbolj reven. Lepo lahko obstaja tudi v skromnem in ne le v dragocenem. Tako se naglas premakne od pretiranega poudarjanja materialne vrednosti daru na lepoto.

Naj navedem primer … Od številne družine, ki se s težavo prebija skozi življenje, sem dobil za božič čestitko, narejeno z lepimi črkami na srebrni krožnici. Odlepila se je. Videl sem, da je bil to pokrovček od jogurta. Na zadnji strani so otroške roke izdelale čestitko. Bila mi je najlepša.

Darovanje v prvotnih oblikah. Še vedno poklanjamo rože, toda tudi pri njih primerjamo: kupil sem ji šopek za toliko in toliko. Darovali smo mu venec na grob, ki je stal toliko in toliko.

 Kako zelo nas je v otroštvu razveselilo darovano jabolko ali pest suhih sliv. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je mati vedno, kadar sem odhajal od hiše ali pa prihajal domov, dala jabolko. Mati premožnega soseda mi je pogosto še kot profesorju potisnila v roko jabolko. Občutil sem toplino daru.

Zdravilne rastline, ki so mi jih dali prijatelji z otoka, se ne morejo ločiti od rok, ki so jih nabrale in mi jih darovale. Ko si kuham čaj, občutim v vonju v to otoško rastlinje vtisnjeno dušo, srce in naklonjenost. Tudi sam znam pokloniti vejico svojega stebla in list s svoje poti; srečen sem, ker sem jim vdihnil sebe.

Največ lahko daruje, kdor daruje sebe. Dar je znamenje; dar je srce v znamenju.

(Povzeto po prof. dogmatike dr. Ivanu Golobu)

 

 

8. december – Marijino brezmadežno spočetje. Ta praznik je vedno v adventnem času.

Praznik so najprej širili benediktinci, v srednjem veku Frančiškovi bratje. Papež Sikst IV., prej manjši brat, ga je 1476 uvedel v rimski koledar, vendar verska resnica takrat še ni bila definirana (dogma šele 1854).

Devetdnevnica pred Brezmadežno – razmišljanja – dr. Primož Krečič (»Marija – lepa, ker ljubi«)

 

BOŽIČNI ČAS

 

Si že razmišljal o božiču?

Gotovo si. Mogoče o tem, kakšne jaslice boš naredil, premišljuješ o darilih ali komu moraš napisati voščilnice. Pa se ob vsem tem spomniš tudi na Boga? Upam, da vsaj pomisliš na to, da se je in da se vedno znova na božič sam Bog za nas vse rodi v človeški podobi. Rodi se za to, da bo pozneje trpel in umrl za naše grehe. Vsako leto znova. To je duhovna stran božiča, na katero današnji svet rad pozablja. Da pa se ne boš v vsem prilagajal svetu, poskusi biti vsaj v tem drugačen. Pomisli – če se sam Bog rodi in žrtvuje za nas, potem lahko tudi ti narediš kaj zase ali za soljudi. Tudi temu je namenjen advent. Kaj lahko skleneš? Mnogo stvari, toda pomembno ni število, ampak kako se boš tega držal ! Skleni, da se boš poboljšal tam, kjer sam veš, da se ne vedeš prav, da se ne boš brez vzroka spuščal v prepire. Toliko je možnosti. Odloči se vsaj za eno od njih in se res trudi. Ob božiču boš imel boljši občutek ti, še posebej pa vsi tisti, ki si jih razveselil s svojim razdajanjem.

Božič mora biti življenje in veselje, praznik za vse. Toda ali je res tako, če pogledamo naš svet? Ali je lahko božič dejansko praznik za vse? Ali se lahko vsi veselijo? Ali se ne preliva več ko dovolj solz, saj je vendar okrog nas veliko krivic? Veliki greh sveta je revščina. V svetu manjka tista harmonija, ki jo Bog želi v njem. Koliko disharmonije vlada namesto tega! Vsak božični praznik kot poseben čas darovanja, voščil, srečanj nam še jasneje kaže to stanje neenakosti: položaj neurejenosti, razdora, ljudi, ki živijo na robu preživetja. Kdaj bo prišel čas, ko bodo lahko vsi ljudje z veselim srcem obhajali sveti božični praznik s tistim mirom, ki je bil oznanjen ljudem dobre volje?Kaj lahko naredim za to?

 

 

Božična devetdnevnica po domovih – Družinsko bogoslužje:

 

 

Trije najlepši simboli božičnega časa in njihov pomen

 

Adventni in božični čas sta še posebej bogata s simboli. Na kratko predstavljamo izvor, zgodovino in pomen treh najlepših božičnih simbolov.

 

 Božično drevo

»Na osvetljeni smreki so visela zlata jabolka, orehi, rožiči in mnogo drugih dobrih stvari. Pod drevesom pa so ležale kape, robeci, podperti in tudi čevlji in oblačila.« (bl. Anton Martin Slomšek)

Božično drevo je najvidnejši in najpogostejši simbol božiča. Trgovina si ga je, žal, prisvojila kot simbol “praznikov” ter popolnoma prezrla osrednjo vlogo, ki jo ima naš Gospod pri tem. Prav je, da na božično drevo gledamo kot na katoliški simbol.

 

Zgodovina: V starih verovanjih so zimzelena drevesa simbolizirala plodnost, njihovo okrasje pa je zagotavljalo dobro letino in odganjanje zlih sil. Češčenje dreves in njihova okrasitev pozimi je bila znana navada tudi germanskih ljudstev.

Krščanski izvor: Po izročilu je sv. Bonifacij, apostol Nemčije, posekal poganski sveti hrast, ki so ga Germani častili, na njegovem mestu pa je zrasla smreka, simbol Svete Trojice, ki jo je okrasil z jabolki (grehi) in svečami (Kristus – Luč sveta).

Razširitev: Ta običaj okraševanja dreves, ki se je najprej pojavil v nemško govorečih deželah, se je v srednjem veku razširil po Evropi, v začetku 19. stoletja pa tudi v drugih delih sveta in postal razpoznaven znak božiča.

Danes: Danes krasimo božična drevesa z božičnimi okraski (namesto jabolk) in z lučkami (namesto sveč), ki predstavljajo radost in svetlobo, ki jo je Jezus s svojim rojstvom prinesel na svet.

Vsaka družina ima pri tem lahko svoj običaj. Nekatere družine imajo navado, da najmlajši otrok postavi zvezdo na vrh drevesa. Ponekod okrasijo drevo, medtem ko molijo veseli del rožnega venca. Ponekod prosijo župnika, da blagoslovi jaslice in drevo. Spet drugod imajo posebne molitve za vsak okrasek, ki ga položijo na drevo …

 

 

 Adventni venček

Drug simbol, ki prihaja iz starodavne Evrope, in ki je vse bolj priljubljen, je adventni venček. Pomaga nam, da se štiri tedne pred božičem bolj intenzivno pripravljamo na božič. Vsako nedeljo, ko prižgemo eno svečko več, lahko v družini pripravimo krajše družinsko bogoslužje in izpostavimo posamezne vidike adventnega časa.

 

Izvor: Prvi krščanski misijonarji v Evropi so se posluževali poganske tradicije z namenom pokristjanjevanja ljudi. Ena izmed njih je bila pozimi prižgana sveča, ki je bila del kulta boga Sonca.

Krščanski izvor: Prvi adventni venec je naredil evangeličanski pastor Johanan Wichem leta 1838 v domu za revne otroke v Hamburgu v Nemčiji . Na velik lesen obod je namestil 24 sveč, od katerih so bile štiri večje za štiri adventne nedelje. Sveče je postopno prižigal. Nekaj let kasneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami.

Razširitev: Ta običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji in se ob koncu stoletja udomačil že povsod po svetu, adventni venec pa je doživel spremembo: na njem so le še štiri sveče za štiri adventne nedelje.

Danes: Vsako adventno nedeljo prižgemo eno od štirih sveč na adventnem venčku. Bolj ko se približujemo praznovanju božiča, manjša je tema, luč sveta (simbol Kristusa) pa močnejša. Adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu; boj, ki je poln upanja v Kristusovo odrešenje.

Gradiva: Izdelava adventnega venčka (6:58 min)

 

Jaslice

Pomemben simbol božiča so tudi jaslice. Kristjani jih v času tik pred božičem postavljamo po domovih in cerkvah, in običajno stojijo do svetih treh kraljev oziroma do svečnice. V jaslicah so figure deteta Jezusa, Marije in Jožefa. Poleg njih so pogosto tudi figure obiskovalcev, o katerih poroča Sveto pismo: pastirji, angeli, trije kralji ter živali kot so vol, osel, ovce itd. Slovenske jaslice so imele častno mesto v kotu za mizo nad križem, v t. i. »bogkovem kotu«.

 

Zgodovina: Prve jaslice tradicionalno pripisujejo sv. Frančišku Asiškemu, ki je leta 1223 ob vrnitvi iz Svete dežele v Asissiju uprizoril Gospodovo rojstvo z ljudmi in živalmi. Ta običaj je postal zelo priljubljen, žive ljudi in živali pa so sčasoma zamenjale figurice.

Prve jaslice: Umetnost postavljanja jaslic se je razvila v Neaplju v Italiji, kjer so konec 15. stoletja naredili prve jaslice iz glinastih figur.

Razširitev: Karel III. je razširil običaj izdelave jaslic po Španiji in Italiji, od koder je ta tradicija prispela na Bavarsko in Češko, ter od 18. stoletja postala običaj v skoraj vseh cerkvah.

Danes: Danes je postavljanje jaslic nepogrešljiv običaj ob praznovanju božiča. Po domovih jih postavljamo na božični večer, kjer ostanejo do konca božičnega časa. Jaslice so različnih materialov in velikosti (tudi žive), predstavljajo pa različne prizore rojstva Deteta Jezusa.

Gradivo: Papež Frančišek in jaslice (1:29 min)

 

In ne pozabimo, da se jaslice bolj moli, kot gleda. Ob jaslicah lahko pogosto vidimo ta izrek srednjeveškega mistika Angelusa Silesiusa: »Tudi če bi bilo dete v Betlehemu tisočkrat rojeno, če ni v mojem srcu, je vse izgubljeno.«

 

Premišljevanje ob jaslicah:

»Gospod, nič se ni spremenilo. Vse je tako kot takrat, ko si prišel med nas!?«

Ali je res vse isto? Vprašanje postavljam sebi in tebi: ali je še kaj mesta za upanje? Ali se zares splača napotiti v Betlehem? Odgovarjam svojemu srcu, ki pričakuje luč v temini srca: Da!  Betlehem je spremenil svet … spremenil je puščavo zagledanosti vase … in edino v Novorojenem Odrešeniku je odrešujoče vedno novo upanje!

Kaj je drugače od lanskega praznika? Sem se skrivnosti vere približal ali pa oddaljil od nje? Kdo je Jezus  zame?

Najbolje se bo ob teh vprašanjih ozreti spet na začetek. Pri tem nas lahko vodi naslednja zgodba: Zgodila se je v noči, ki se imenuje sveta. V tisti noči je zasvetila svetla luč in božji angel je oznanil pastirjem rojstvo Božjega Sina, Odrešenika sveta.

Pastirji, modri z Vzhoda in drugi so prišli, da bi počastili dete, novorojenega Kralja. Jaslicam so se približale tudi tri sumljive osebe. Takšnih ljudi pri jaslicah še ni bilo. Prvi je bil ogrnjen v cunje, drugi je imel verige na rokah, tretji pa skuštrane lase in nemiren, iščoč pogled. Stali so pred jaslicami in nemo zrli v otroka …

  • Tedaj je prvi stopil bliže in rekel otroku: »Prišel si v svet stiske, nadloge, dvoma … Zato ti prinašamo, kar imamo skupnega s teboj.« Vzel je cunje, jih položil k jaslicam in pokleknil z besedami: »Tukaj, vzemi moje cunje. Potreboval jih boš, ko ti bodo vzeli obleko, ko boš nag in zapuščen. Spomni se tedaj na me.«
  • Drugi je položil eno svojih verig k otrokovi roki: »Vzemi moje vezi. Pretežke so mi. Nosil jih boš, ko boš odrasel. Vklenili te bodo in te zvezanega odpeljali. Spomni se tedaj na me.«
  • Tretji se je globoko sklonil k otroku: »vzemi moje dvome in  mojo zapuščenost od Boga. Preveč me težijo. Ko bo prišel čas, jih odnesi pred Boga z močnim krikom.«

Marija je s svojimi rokami prestrašena zaščitila otroka, Jožef pa je osupel zgrabil za cunje in verigo, da bi jih odstranil. Toda, niso se dali odstraniti. Otrokove oči so se mirno ozirale k možem. Končno so se dvignili in dejali: »Zdaj smo našli kraj, kjer lahko odložimo svoja bremena. Otrok nam bo pomagal nositi naše trpljenje, bremena in bolečine vse življenje. Nismo več sami in zapuščeni. Hvala ti za Tvojo Ljubezen. Razodeni in prinesi nam to, česar nimamo, da bomo imeli še več skupnega s teboj.

Dovoli Jezusu, da te nagovori, izroči mu vse in mu sledi …

 

 Gradiva:

 

 

 

 

Božič je vsakokrat, ko:

… se nasmeješ bližnjemu in ponudiš roko.

… ostajaš v tišini, da poslušaš drugega.

… ne sprejmeš pojmovanja, ki postavlja revnejše na rob družbe.

… upaš z obupanimi v gmotni in duhovni revščini.

… ponižno priznavaš svojo omejenost in pomanjkljivost.

… dovoliš Bogu, da se ponovno rodi, da ga drugim daruješ.”

(blažena Mati Terezija)