Ljubljanska nadškofija ima vse od leta 2006, ko se je od nje odcepila Novomeška škofija 233 teritorialnih župnij in eno personalno (Bolniško župnijo). Te župnije so povezane v 17 dekanij, te pa v 4 arhidiakonate.

 

»Župnija je določena, trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju« (ZCP, kan. 515; 518).

V tej definiciji so kot bistveni elementi župnije izpostavljeni:

  • skupnost vernikov,
  • župnik kot njen lastni pastir,
  • določeno ozemlje v škofiji – praviloma, ni pa absolutno nujno.

Velja splošno načelo, da je normalna oblika župnije teritorialna, le posebne okoliščine lahko narekujejo ustanovitev osebnih župnij, kot so: »obred, jezik, narodnost vernikov kakega ozemlja in take, ki so določene tudi pod drugim vidikom« (ZCP, kan. 518). Teritorialnosti se v luči koncilske teologije po novem ne sme razumeti statično.

Konstitucija o svetem bogoslužju (B) pravi, da so v škofiji med vsemi skupinami vernikov »najvažnejše župnije, krajevno urejene pod vodstvom župnika«. Navaja tudi razlog za to svojo trditev: »Ker škof v svoji Cerkvi ne more vedno in povsod osebno voditi svoje črede« (B 42).

Za razliko od starih pravnih določb, ki so poudarjale predvsem teritorialni vidik župnije, 2. vatikanski koncil jasno poudarja njeno osebno noto s tem, ko jo imenuje »občestvo vernikov« (B 42), ki ga tvorijo verniki (osebe!), še zlasti tedaj, ko so zbrani v Kristusovem imenu. S personalnimi oznakami pa še zdaleč ne želi izbrisati njenega teritorialnega značaja. Na drugih mestih župnijo imenuje »krajevno občestvo vernikov«, »del Gospodove črede« (C 28), »določen del škofije« (Š 30), »nekakšna celica škofije« (LA 10), »krščanska skupnost« (D 6) ipd.

Za razumevanje župnije je torej značilna polarnost med njeno teološko samostojno identiteto in njeno vključenostjo v celotno oziroma škofovsko Cerkev. Župnijo namreč opredeljuje njena dvojna struktura: najprej življenjska povezanost s škofom, ta pa pogojuje tudi nujno edinost krščenih med seboj. Razpoznavno znamenje te edinosti je evharistija (C 3; 26). Pomemben je poudarek, da je v delni Cerkvi »resnično navzoča« vsa Cerkev, tj. s svojim celotnim in avtentičnim bistvom, in ne samo delno. Samo v občestvu s škofom kot pravim učiteljem, duhovnikom in pastirjem delne Cerkve se lahko župnija imenuje  avtentična »božja Cerkev« (C 28).

Po pregledu koncilskih dokumentov lahko zaključimo z ugotovitvijo, da je župnija tudi danes tako pomembna cerkvena ustanova, kot je bila v zgodovini, in je, dokler se ne (iz)najde druge učinkovitejše strukture (načina) znotraj Cerkve, nenadomestljiva za vključevanje v evangelizacijo in delo vseh udov Božjega ljudstva.

»Župnije ustanoviti, ukiniti ali preurediti more samo krajevni škof, ki naj župnije ustanavlja, ukinja ali v večjem obsegu preureja le, ko se je prej posvetoval z duhovniškim svetom« (ZCP, kan. 515 § 2). S tem pride do izraza potreba po prilagajanju župnijske strukture vsakokratnim pastoralnim potrebam.

 Glede vodenja župnije Zakonik cerkenega pravapredvidi različne oblike:

  • Praviloma velja, da ima župnik »župnijsko skrb samo za eno župnijo«, toda »zaradi pomanjkanja duhovnikov ali drugih okoliščin (je) mogoče istemu župniku zaupati skrb za več sosednjih župnij« (ZCP, kan. 526 § 1), da pa ne bi bil preobremenjen, se sme poseči po možnosti sodelovanja diakonov in laikov.
  • Pastoralna skrb za eno ali več župnij se lahko zaupa tudi »skupini duhovnikov«. Pri tem je vsekakor nujno, »da je eden izmed njih moderator pastoralnega dela, ki naj vodi skupno delo in zanj škofu odgovarja« (ZCP, kan. 517 § 1).
  • Če v nekem kraju ni dovolj duhovnikov, ima krajevni škof možnost, »izročiti del izvrševanja pastoralne skrbi v župniji diakonu ali drugi osebi, ki ni duhovnik, ali skupini oseb«. Tudi tu pa je treba določiti duhovnika, »ki bo z oblastjo in pravicami župnika vodil pastoralno delo« (ZCP, kan. 517 § 2).

 

Tudi v Sklepnem dokumentu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, ki je izšel leta 2002, ni mogel mimo župnije: »Na župniji nedvomno tudi v prihodnje ostaja osrednja skrb za versko življenje v vseh razsežnostih: oznanjevanje, bogoslužje, karitativna dejavnost. Sodobna vizija župnije je župnija skupnosti občestev (communitas communitarum), ki združuje in povezuje vse pobude v enoto. Župnija je prostor, kjer ta občestva živijo in delujejo v skupni duhovni blagor, hkrati pa ji prinašajo svežega duha« (PZ 426). V dokumentu je torej izpostavljena potreba po oblikovanju manjših občestev (zakonska, mladinska, študentska, molitvena, biblična, ministranti, pevci, katehetski sodelavci …), občestev duhovnih gibanj in združenj (PZ 89, 90). Vse te skupine oziroma občestva pa naj bi po njihovih predstavnikih povezoval ŽPS (PZ 426).

V Sklepnem dokumentu plenarnega zbora je opazna večja senzibilnost do različnosti, ki jo raznolikost župnij že sama po sebi vnaša v konkretno ravnanje. V poglavju o župniji prizna »legitimnost različnih tipov župnij« (PZ 425) in se s tem v zvezi zavzame za poenotenje pastoralne prakse v primerljivih tipih župnij. Povsem jasno je, da plenarni zbor ostane pri pojmovanju župnije kot teritorialne enote, vendar sočasno nakaže tudi potrebo po ustanavljanju novih personalnih župnij. Plenarni zbor se opredeli za t. i. »koncilsko vizijo župnije«, kar pa v praksi zahteva nove pastoralne poudarke:

  • »Od pastorale, ki sloni predvsem na duhovnikovem individualnem delovanju, preiti k soodgovornosti celotnega občestva.
  • Od pastorale razdrobljenih dejavnosti preiti k organski in celoviti pastorali, ki upošteva prednostne naloge glede na potrebe, čas in razmere.
  • Od individualističnega načina vodenja prehajati k dialoško-timskemu modelu, ki upošteva karizme posameznika in zahteva enakopravno sodelovanje vseh sodelavcev v župniji.
  • Od zakramentalistične pastorale k novi evangelizaciji.
  • Od ukvarjanja z zgolj notranjimi župnijskimi vprašanji k evangelizaciji oddaljenih in neverujočih na področju župnije, k zanimanju za širša vprašanja naroda, države in sveta.
  • Od zaprtosti v okvire svoje župnije k večjemu povezovanju in sodelovanju z drugimi župnijskimi občestvi ali družbenimi strukturami v kraju in občini« (PZ 427).

Plenarni zbor je pred slovenske vernike postavil zelo visok ideal, ki naj bi ga v čim popolnejši meri dosegala župnijska občestva. Ob upoštevanju omenjenih smernic koncilske vizije župnije naj bi namreč vsaka naša župnija postala resnično občestvo bratov in sester v Kristusu po zgledu prvih krščanskih skupnosti (PZ 428). Ob vsem naštetem pa ugotavlja, da je treba misliti »na oblikovanje duhovnikov, ki bodo sposobni dojeti in voditi župnijo, kakršno narekujejo potrebe sodobne evangelizacije« (PZ 426).

Med plenarnim zborom in po njem je potekalo predvideno nadaljevanje na dekanijski ravni. Leta 2005 je bil pastoralni dan na ravni škofij, leta 2006 na ravni arhidiakonatov, leta 2008 pa na nacionalni ravni, ko se je preverjala stopnja uresničitve sklepov plenarnega zbora ….

 

Pripravila: Brigita Perše