Postni čas

Vsako leto se vrača postni čas, štiridesetdnevna duhovna priprava na obhajanje velikonočnih dogodkov. Post začenemo s starodavnim obredom polaganja pepela na glavo kot znamenje ponižnosti in sprejemanja svoje omejenosti, tudi časovne, življenjske. Pepel je sad ognja, ki je gorel, simbol očiščenja. Spreobrni se in veruj evangeliju!Čas šem je mimo. Odložiti je treba masko. Spet moramo pokazati svoj pravi obraz. Na pepelnico smo pričeli štiridesetdnevne duhovne vaje za vse kristjane.

 

Pepelnična sreda

“Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”

Pepel pomeni minljivost. Našo minljivost ne minljivost drugih. Našo; mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: “Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”

Vse postane pepel. Moja hiša, moja obleka, oprava in denar, travnik in gozd. Pes, ki me spremlja in  žival v hlevu. Roka, s katero pišem, in beroče oko in vse moje telo. Ljudje, ki sem jih ljubil, ljudje, ki sem jih sovražil in ljudje, ki sem se jih bal. Kar se mi je na zemlji zdelo veliko in majhno in zaničljivo, vse je pepel, vse…

S pepelom spokornosti bomo danes zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra.

Ponižno torej priznajmo, da nismo sveti, da nismo Bogu po volji, da marsikdaj ne živimo kot kristjani… Obžalujmo in z zaupanjem prosimo Boga, da nam odpusti.

Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. Takrat so oznanjale Kristusov slovesni vhod v Jeruzalem in k nam. Zdaj pa nas hočejo spomniti njegovega prihoda ob naši smrti in ob koncu časov. Takrat so bile znamenje življenja, zdaj so znamenje »smrti«. Oboje pa zato, da ib ga v življenju in smrti pozdravljali: »Hozana, blagoslovljen, ki prihajaš!«

Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj. Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je čas. V njem vse mineva, ugaša, hira, umira; tudi naše življenje – celo cvetoča mladost. Vsega tega se najbrž premalo zavedamo. Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj pri Bogu.

Pepeljenje nas torej po eni strani spominja na smrt, na drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.

 

Spokorno bogoslužje na pepelnico – za otroke

 

 

Postni čas

Postni čas je bil od vsega začetka čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki je postni čas imenoval velike duhovne vaje vse Cerkve. Vse spokorne vaje so bile usmerjene na doživljanje Kristusove velikonočne skrivnosti. V tem času so skrbeli ne samo, da so več molili, temveč tudi, da so bolje molili, veliko so brali in razlagali Sveto pismo.

Post ima kot cilj izprazniti naše srce, da ga potem lahko napolnim z važnejšim. Potrebno je čiščenje duše, da strmimo za veličino, veličino za katero smo bili ustvarjen od Boga.

 

Post ni sam sebi namen. Je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas skupaj z molitvijo in dajanjem miloščine lahko postavi v pravo držo do Boga in do ljudi. Odločilno za pravilno razumevanje posta je, da ga ne gledamo izolirano, ampak predvsem v povezavi z molitvijo.

 

Gospod, včasih se mi zgodi, da ti kdaj tudi takole govorim:

Gospod, saj bi prav rad služil, vendar le po urah.

Rad bi hodil za teboj, vendar ne zmeraj.

Rad bi sprejel tvoj križ, vendar ne pretežkega.

Rad bi kaj žrtvovat, vendar ne sebe.

Rad bi ljubil, vendar ne preveč.

Rad bi začel, vendar šele jutri.

Gospod, ne nehaš me nadlegovati,

tvoja usta še vedno sprašujejo: “Boš začel danes?”

Gospod, pomagaj mi v tem postnem času, da se ti bom znal popolnoma darovati in da s teboj ne bom trgoval!

 

Kako naj se postimo?

Postimo se soditi druge; odkrijmo Kristusa, ki v njih živi.

Postimo se besed, ki ranijo; napolnimo se stavkov, ki ozdravljajo.

Postimo se nezadovoljstva; napolnimo se z milostjo.

Postimo se hitrosti; napolnimo se s potrpežljivostjo.

Postimo se pesimizma; napolnimo se z krščanskim upanjem.

Postimo se skrbi; napolnimo se z zaupanjem v Boga.

Postimo se pritoževanja; napolnimo se z občudovanjem življenja.

Postimo se pritiskov, ki ne izginejo; napolnimo se z molitvijo, ki ne neha.

Postimo se bridkosti; napolnimo se z odpuščanjem.

Postimo se lastne nezamenljivosti; napolnimo se razumeti druge.

Postimo se tesnobe pridobitništva; zavzemimo se za širjenje Božjega kraljestva.

Postimo se obupa; napolnimo se z upanjem vere.

Postimo se slabih misli; napolnimo se resnic, ki peljejo k svetosti.

Postimo se vsega kar nas oddaljuje o Jezusa; napolnimo se vsega kar nas z njim zbližuje.

(Neznani avtor)

 

Zajemimo iz zakladnice Božjega

Afriški misijonar je pripovedoval, kako je na svoji misijonski poti obiskal tudi kamnoseka. Našel ga je, ko je klečal pred kamnom in klesal podobo. Tiho ga je opazoval, se čudil njegovi spretnosti in talentu, občudoval mojstrovino, ki je nastajala iz kamna pod močnimi udarci kladiva in dleta, nato pa zavzdihnil: »Ko bi mogel jaz iz ljudi delati tako dobre kristjane!« Kamnosek se je ozrl nanj in mu mirno odvrnil: »Morda delate premalo na kolenih, oče!« Da, kristjani premalo delamo na kolenih, premalo molimo in častimo Boga.

Postni čas je čas klesanja naše duhovne in splošne človeške podobe. Evangeljska postna opravila: molitev, pritrgovanje v jedi in dobra dela naj bi iz nas naredila drugačne, boljše ljudi. Če kdaj, potem ima vabilo, naj tudi mi delamo nekoliko več na kolenih, posebno veljavo prav v postu.

Molitev spreminja človekovo obličje. O tem pripovedujejo življenjepisi svetnikov in velikih učiteljev vere. Že v Stari zavezi beremo, kako se je Mojzesu svetilo obličje, ko se je pogovarjal z Bogom. Tako bi morala molitev spreminjati tudi naša obličja. Na kristjanih, ki jemljejo svojo vero, svoj odnos ali pogovor z Bogom zares, bi se moralo na zunaj videti in prepoznati drugačnost. Moliti pomeni dopustiti, da Bog postane resnično naš Bog in Bog v nas.
Zato v postnem času privoščimo svojemu duhu razkošje najboljšega, dvignimo ga iz minljivega v neminljivo, od zemeljskega k nadzemeljskemu, od tvarnega k večnemu. Privoščimo si v tem času trenutke s knjigo, ki nas bo dvigala, glasbo, ki nas bo navduševala, pojdimo k vrhovom, ob katerih si bomo privoščili široka obzorja, da se ne zadušimo v zatohlosti vsakdanjih minljivih skrbi. Zajemimo iz zgovorne tišine pred Najsvetejšim. Na kolenih in s prošnjo, da božje postane del nas sami.

Zajemimo iz zakladnice božjega, na kolenih!

 

 

Molitev v postu

Nem od trpljenja. S kapljami krvi in znoja na čelu polnem trnovih ran. Na koncu z močmi. S strahom v duši umiram, ko kličem Očeta in čakam da se dopolni.

Ti, brat, pa zreš vame.

Imenuješ me trpečega. Zakaj se bojiš lajšati trpljenje?

Imenuješ me učenika? Zakaj ne sprejemaš, česar te učim?

Imenuješ me odrešenika. Zakaj ne stopiš z menoj na pot odrešenja?

Imenuješ me nesmrtnega. Zakaj se ne ustaviš smrti svoje duše?

Imenuješ me pot. Zakaj ne hodiš za menoj?

Imenuješ me resnico. Zakaj mi ne verjameš?

Imenuješ me življenje. Zakaj si me ne želiš?

Sprašujem in nemo čakam, da se ozreš vame.

Leta minevajo, vprašanja ostajajo brez odgovora, a vem, da bo prišel čas, ko boš v meni spoznal brata.

 

Nebo se temni, Gospod, zemlja se trese, kako me je strah. Strah me je, kajti tvoj evangelij je strašen. Kje je veselo oznanilo, ki vodi za teboj na pot uspeha, časti? Na pot čudežev in cvetne nedelje, ko sem smel tudi jaz stati v senci tvoje slave. A zdaj Pod križem stojim in gledam proč. Oči držim trdno zaprte. Nočem jih odpreti. Nočem videti. Ne želim te gledati. Tako drugačen si, tako spremenjen. Bojim se, da še zadnjič odpreš že skoraj mrtve oči in me prosiš, naj se spremenim še jaz. Kaj bi naj spremenil, Gospod? Morda ti ni več všeč katera od mojih navad, ki jo imam za vrlino. Morda hočeš, naj neham razdajati tisto, česar ne potrebujem. In naj raje podarim vse, kar sedaj ljubosumno skrivam zase. Morda boš rekel, da vsa moja uspešnost in ves ugled, ki meni toliko pomeni, ne velja nič. Da so vsi moji načrti, ki jih kujem visoko v zvezde tako prazni. A najbolj se bojim, da bi me prosil: Brat moj, ostani z menoj. Tako človeški je ta trenutek. V trepet me spravlja in pot mi lije po čelu. Ponosno si me spremljal, ko so nama pod noge polagali plašče in palmove veje. Bodi z menoj še sedaj. Strah me je. Zato držim oči zaprte. Delam se, da spim in nočem se prebuditi. Skušam čutiti, kar čutiš ti. A le človek sem. Ne upam s teboj, Gospod.

Gospod, pribili so te. Na križu si razpel svoje svete roke. In ko pride čas, boš z njimi objel in rešil svet. Objel boš tudi mene in me okrepil, da vzamem svoj delež na svoje rame. Pogumno. Ne želim stopiti vstran, ne želim ponovno zapreti oči. Naj bom močan. Naj bom junak.

 

 

 

 

POSTAJE KRIŽEVEGA POTA:

 

“Zunaj liturgije zakramentov in zakramentalov mora kateheza upoštevati oblike pobožnosti vernikov in ljudske religioznosti. Religiozni čut krščanskega ljudstva je v vsakem času našel svoj izraz v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki obdajajo zakramentalno življenje Cerkve, kakor so češčenje relikvij, obiskovanja svetišč, romanja, procesije, križev pot, religiozni plesi, rožni venec, svetinjice itd.” (KKC 1674)

 

 

 

Trgovina z mirom, prijateljstvom, ljubeznijo …

Nekdo je šel mimo trgovine, na kateri je pisalo: »Mir, prijateljstvo, ljubezen…!« Ko je vstopil, je za prodajnim pultom našel Jezusa samega. Takrat je verjel, da je ponudba resnična. Rekel je: »Jezus, daj mi polno mero ljubezni, dovolj miru za vso našo družino, tri posode prijateljstva za moje sosede, s katerimi se prepiramo…!« Jezus je počakal, da je končal z naštevanjem, nato pa je rekel: »Prijatelj, tukaj ne prodajamo sadov, ampak samo semena!«

Jezus je bil za nas položen v grob kot seme, da bi med nami uspevala dobrota, mir, prijateljstvo! Če naša ljubezen ne raste, potem nismo prav sejali, potem je Jezus umrl zaman.

 

Jezusa slečejo – mama in oče se prepirata pred otroci

Oče in mama sta se prepirala pred otroci. Naenkrat je sredi prepira zazvonil telefon. Mama je dvignila slušalko in na drugi strani je glas vprašal: »Oprostite, kličemo iz uredništva znanega časopisa. Opravljamo anketo – Imate radi svojega moža?« Mama je bila pretresena in je dala slušalko očetu. Tudi njega je glas na drugi strani vprašal isto: »Imate radi svojo ženo?« Oče in mama sta se spogledala in oba je bilo sram. Kajti na drugi strani telefona ni bila urednica znanega časopisa, ampak njuna mala hčerka, ki je telefonirala iz sosednje sobe.

Jezusa slečejo in bilo ga je sram. Očeta in mamo iz zgodbe je bilo sram, ker se nista spoštovala. Naj bo z nami drugače – spoštujmo vsakega, še posebej ljudi s katerimi živimo!

 

Jezus umrje na križu – Pelikan

Pripovedujejo, da je pelikan zelo požrtvovalna ptica. Če ne najde hrane za svoje mladiče, si nakljuva prsi, da iz njih priteče kri in z njo nahrani svoje mladiče. Tako mladiči preživijo, pelikan pa včasih zaradi svoje požrtvovalnosti celo umre.

Jezus je tak pelikan. Umrl je za nas, da bi mi živeli. Ne samo svojo kri, pri sveti maši nam daje v hrano celo svoje telo. Naj nas ta nebeška hrana ne obdrži samo pri življenju, ampak nas tako opogumi, da se ne bomo ukvarjali samo s seboj. Naj nam da moči, da bomo kot Jezus čuteči in usmiljeni, blagi in usmiljeni. Božji ljubljenci naj bodo tudi naši ljubljenci. Jezus hvala ti za tvojo velikodušnost, hvala, ker si umrl za nas, da bi mi živeli!

 

Križ obsijan s soncem

Planinci so se napotili v Alpe, da bi uživali ob lepem razgledu. Toda v dolini je bila gosta megla, pa tudi hribi so bili zaviti vanjo. V upanju, da bo megla z višino izginila, so se napotili proti vrhu. Hodili so uro in več, toda megle ni bilo konec. Nasprotno! Bila je še gostejša kot v dolini. Ko so se že hoteli obrniti proti dolini, jim je prišel nasproti domačin. Vprašali so ga, ali je kaj upanja, da bo megla izginila. Domačin jim je odgovoril:

»Priti morate do križa, tam je povsem jasno.«

Tako je tudi bilo. Na vrhu je stal križ, obsijan s soncem; megle ni bilo. Nebo je bilo jasno, da so se videli sosednji vrhovi kakor na dlani.

 

 

Ali Bog obstaja?

Moški je odšel k brivcu, da mu uredi lase in brado. Ves čas striženja sta imela zelo prijeten pomenek. Govorila sta o mnogih stvareh in, ko sta se dotaknila tematike o Bogu je brivec dejal: “Ne verjamem, da Bog sploh obstaja.”

“Zakaj tako mislite?” ga je vprašal moški. “Pojdite ven na cesto in boste takoj opazili zakaj ni Boga. Če bi Bog obstajal, na tem svetu ne bi bilo toliko bolanih ljudi, niti toliko zapuščenih otrok? Če bi Bog obstajal, tudi ne bi bilo ne trpljenja, ne bolečine. Ne morem si predstavljati ljubečega Boga, ki bi dopuščal vse te stvari.”

Moški se je malo zamislil, a ni nič odgovoril, saj si ni želel prepira. Ko je brivec svoje delo končal je moški že hotel zapustiti lokal. Tisti hip pa je na cesti zagledal človeka z dolgimi umazanimi lasmi in neostriženo brado, ki je bil videti umazan in zapuščen.
Obrnil se je in dejal:” Veste kaj, brivci ne obstajajo.”

“Le kako lahko kaj takega rečete?” ga vpraša presenečen brivec.” Jaz sem tukaj in jaz sem brivec. Ravnokar sem vas ostrigel.” “Ne,” pravi moški. “Brivci ne obstajajo, kajti če bi obstajali, ne bi bilo ljudi z dolgimi umazanimi lasmi in neostriženimi bradami, kot je tale zunaj.” “Pa vendar brivci obstajajo. Vse kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k meni.” “Natančno to,” mu pritrdi moški. “To je bistvo. Bog ravno tako obstaja. A vse kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k njemu in ga tudi ne iščejo. Zato je toliko bolečine in trpljenja na tem svetu.”

 

Mož in žena bereta izmenjaje:

Žena: Najboljša pot k sreči….

Mož: … je nesebičnost obeh.

Žena: Nikoli ne kričiva drug na drugega…

Mož: … razen če gori hiša.

Žena: Darovanje za drugega…

Mož: … naj bo najina vsakdanja dejavnost.

Žena: Raje prezriva cel svet…

Mož: …kot drug drugega.

Žena: Noben del dneva…

Mož:   …naj nama ne mine brez ljubeznivih besed.

Žena: Ne dovoliva…

Mož: … da sonce zaide nad najino jezo.

Žena: Nikoli ne pozabiva…

Mož: … sreče na začetku najinega skupne življenjske poti.

Žena: Obljubim, da ti bom ostala zvesta…

On: …obljubim, da ti bom ostal zvest…

… žena: v sreči in nesreči

… mož: v bolezni in zdravju..

Skupaj: … in obljubljava si, da se bova ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.

Slava Očetu in Sinu…

 

Vera je resnično nov par notranjih oči

Helen Keller, gluho in slepo Angležinjo, so vprašali: »Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?« – »Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakšnega človeka je, če ima oči, pa ne vidi.« Res, pogosto se zgodi, da ljudje z zdravimi telesnimi očmi bistvene stvari spregledamo. Očitno je, da se bistveno lahko vidi samo z notranjim pogledom, s srcem in dušo. Ali se ne dogaja tudi nam, da o Jezusu poslušamo berila, evangelije in pridige, da ga pogosto omenjamo, da se velikokrat v molitvi z njim pogovarjamo, a se nam kljub temu zdi, kot da je nekje zelo daleč? Včasih se zgodi, da Jezusa sploh ne srečamo. Morda občutimo njegovo bližino, ampak ga ne slišimo. Ne vidimo ga, ker ne znamo iti vase, v globino svojega bitja, v svoje srce. Lahko bi rekel: ne znamo zapreti svojih telesnih oči, da bi z duhovnimi očmi doživljali resničnost.

»Vera je resnično nov par notranjih oči, ki vidijo, kar je bilo prej neznano« (John Powel).

»Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo«. To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bil slepi, bi ne imeli greha. Ker pravite: ‘Vidimo’, vaš greh ostane«. (Jn 4, 22 – 24)

Gospod, prosimo te za luč, da bomo lahko videli svoje bližnje tako, kot jih vidiš ti. Prosimo te za strpnost, potrpežljivost in vztrajnost, da bomo ostali povezani tudi v dnevih stiske in nemira.

Slava Očetu in Sinu…

 

 

Gospod, kadar sem lačen,

mi daj nekoga,

ki prosi hrane;

kadar sem žejen,

mi pošlji nekoga,

ki je potreben pijače;

kadar me zebe,

mi pošlji nekoga,

ki trepeta od mraza;

kadar sem potrt,

mi pošlji nekoga,

da ga potolažim;

kadar moj križ

postane pretežak,

mi pošlji nekoga,

da mu pomagam.

Kadar se čutim zapuščenega,

mi pošlji nekoga,

da ga ljubim.

 

(Mati Terezija)

 

 

Jezus nas sprašuje:

Imenuješ me trpečega.  Zakaj se bojiš lajšati trpljenje?

Imenuješ me učenika? Zakaj ne sprejemaš, česar te učim?

Imenuješ me odrešenika. Zakaj ne stopiš z menoj na pot odrešenja?

Imenuješ me nesmrtnega. Zakaj se ne ustaviš smrti svoje duše?

Imenuješ me pot. Zakaj ne hodiš za menoj?

Imenuješ me resnico. Zakaj mi ne verjameš?

Imenuješ me življenje. Zakaj si me ne želiš?

Sprašujem in nemo čakam, da se ozreš vame.

Leta minevajo, vprašanja ostajajo brez odgovora, a vem, da bo prišel čas, ko boš v meni spoznal brata.

 

 

Z duhovniškim posvečenjem smo se dali Bogu popolnoma na razpolago.. Naslednja zgodba naj v nas poživi duha darovanja:

V velikem vrtu je rasel čudovit bambus. Iz leta v leto je bil večji in lepši. Nekega dne se je pred njim ustavil gospodar in rekel: “Ljubi bambus, potrebujem te!” Bambus je odgovoril: “Gospod, pripravljen sem. Uporabi me, kakor hočeš.” Gospodarjev glas je postal resen: “Da bi te lahko uporabil, te moram posekati.” Bambus je vztrepetal: “Posekati? Tvoje najlepše drevo v vrtu? Nikar, prosim, samo tega ne!” Gospodar je odvrnil: “Če te ne posekam, te ne morem uporabiti.”

V vrtu je nastala smrtna tišina. Še veter je zadržal svoj dih. Počasi je bambus pripognil svojo čudovito glavo in tiho rekel: “Gospod, če me drugače ne moreš uporabiti, potem me posekaj!” Pa je gospodar dejal: “Moj ljubi bambus, tudi tvoje liste in veje bom porezal.” Sonce je skrilo svoj obraz in metulj je preplašeno odletel. Do dna pretresen je bambus dejal: “Pa jih poreži!” “Moj ljubi bambus, še bolj te moram prizadeti. Prerezati te moram in ti iztrgati srce. Če tega ne storim, te ne morem uporabiti.” Bambus se je upognil do tal: “Gospod, reži in deli!”

Tedaj je gospodar porezal bambus, odstranil veje in liste, ga prerezal po sredi in mu izrezal sredino. Potem ga je odnesel na izsušeno polje v bližini izvira. Tam je po bambusovern deblu napeljal vodo do izvira na polje. Čista, lesketajoča se voda je tekla po razcepljenem bambusovem deblu v kanal in na izsušeno polje ter omogočila bogato letino.

Gospod naj bom tak bambus v tvojem vinogradu, da bodo po meni iz tvojega osrčja tekle k ljudem čiste vode tvoje ljubezni![/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]