POSTAJE KRIŽEVEGA POTA:

 

“Zunaj liturgije zakramentov in zakramentalov mora kateheza upoštevati oblike pobožnosti vernikov in ljudske religioznosti. Religiozni čut krščanskega ljudstva je v vsakem času našel svoj izraz v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki obdajajo zakramentalno življenje Cerkve, kakor so češčenje relikvij, obiskovanja svetišč, romanja, procesije, križev pot, religiozni plesi, rožni venec, svetinjice itd.” (KKC 1674)

 

 

Vsako leto se vrača postni čas, s pepelnico se začenja štiridesetdnevna duhovna priprava na obhajanje velikonočnih dogodkov.

Post začenemo s starodavnim obredom polaganja pepela na glavo kot znamenje ponižnosti in sprejemanja svoje omejenosti, tudi časovne, življenjske.

Pepel je sad ognja, ki je gorel, simbol očiščenja. Spreobrni se in veruj evangeliju!

Molitev in post za domovino 2013: objavili smo ažuriran seznam župnij, ki sodelujejo v pobudi za molitev in post za domovino

 

Čas šem je mimo. Odložiti je treba masko. Spet moramo pokazati svoj pravi obraz. Na pepelnico smo pričeli štiridesetdnevne duhovne vaje za vse kristjane. V postnem času gremo vase, iščemo vire življenja, postavljamo vrednote na pravo mesto. S pepelom spokornosti smo zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra.

Postni čas je bil od vsega začetka čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki je postni čas imenoval velike duhovne vaje vse Cerkve. Vse spokorne vaje so bile usmerjene na doživljanje Kristusove velikonočne skrivnosti. V tem času so skrbeli ne samo, da so več molili, temveč tudi, da so bolje molili, veliko so brali in razlagali Sveto pismo.

Post ima kot cilj izprazniti naše srce, da ga potem lahko napolnim z važnejšim. Potrebno je čiščenje duše, da strmimo za veličino, veličino za katero smo bili ustvarjen od Boga.

 

Gospod, včasih se mi zgodi, da ti kdaj tudi takole govorim:

Gospod, saj bi prav rad služil, vendar le po urah.

Rad bi hodil za teboj, vendar ne zmeraj.

Rad bi sprejel tvoj križ, vendar ne pretežkega.

Rad bi kaj žrtvovat, vendar ne sebe.

Rad bi ljubil, vendar ne preveč.

Rad bi začel, vendar šele jutri.

Gospod, ne nehaš me nadlegovati,

tvoja usta še vedno sprašujejo: “Boš začel danes?”

Gospod, pomagaj mi v tem postnem času, da se ti bom znal popolnoma darovati in da s teboj ne bom trgoval!

 

 

 

 

 

 

 

Kako naj se postimo?

Postimo se soditi druge; odkrijmo Kristusa, ki v njih živi.

Postimo se besed, ki ranijo; napolnimo se stavkov, ki ozdravljajo.

Postimo se nezadovoljstva; napolnimo se z milostjo.

Postimo se hitrosti; napolnimo se s potrpežljivostjo.

Postimo se pesimizma; napolnimo se z krščanskim upanjem.

Postimo se skrbi; napolnimo se z zaupanjem v Boga.

Postimo se pritoževanja; napolnimo se z občudovanjem življenja.

Postimo se pritiskov, ki ne izginejo; napolnimo se z molitvijo, ki ne neha.

Postimo se bridkosti; napolnimo se z odpuščanjem.

Postimo se lastne nezamenljivosti; napolnimo se razumeti druge.

Postimo se tesnobe pridobitništva; zavzemimo se za širjenje Božjega kraljestva.

Postimo se obupa; napolnimo se z upanjem vere.

Postimo se slabih misli; napolnimo se resnic, ki peljejo k svetosti.

Postimo se vsega kar nas oddaljuje o Jezusa; napolnimo se vsega kar nas z njim zbližuje.

(Neznani avtor)

 

 Zajemimo iz zakladnice Božjega

Afriški misijonar je pripovedoval, kako je na svoji misijonski poti obiskal tudi kamnoseka. Našel ga je, ko je klečal pred kamnom in klesal podobo. Tiho ga je opazoval, se čudil njegovi spretnosti in talentu, občudoval mojstrovino, ki je nastajala iz kamna pod močnimi udarci kladiva in dleta, nato pa zavzdihnil: »Ko bi mogel jaz iz ljudi delati tako dobre kristjane!« Kamnosek se je ozrl nanj in mu mirno odvrnil: »Morda delate premalo na kolenih, oče!« Da, kristjani premalo delamo na kolenih, premalo molimo in častimo Boga.

Postni čas je čas klesanja naše duhovne in splošne človeške podobe. Evangeljska postna opravila: molitev, pritrgovanje v jedi in dobra dela naj bi iz nas naredila drugačne, boljše ljudi. Če kdaj, potem ima vabilo, naj tudi mi delamo nekoliko več na kolenih, posebno veljavo prav v postu.

Molitev spreminja človekovo obličje. O tem pripovedujejo življenjepisi svetnikov in velikih učiteljev vere. Že v Stari zavezi beremo, kako se je Mojzesu svetilo obličje, ko se je pogovarjal z Bogom. Tako bi morala molitev spreminjati tudi naša obličja. Na kristjanih, ki jemljejo svojo vero, svoj odnos ali pogovor z Bogom zares, bi se moralo na zunaj videti in prepoznati drugačnost. Moliti pomeni dopustiti, da Bog postane resnično naš Bog in Bog v nas.
Zato v postnem času privoščimo svojemu duhu razkošje najboljšega, dvignimo ga iz minljivega v neminljivo, od zemeljskega k nadzemeljskemu, od tvarnega k večnemu. Privoščimo si v tem času trenutke s knjigo, ki nas bo dvigala, glasbo, ki nas bo navduševala, pojdimo k vrhovom, ob katerih si bomo privoščili široka obzorja, da se ne zadušimo v zatohlosti vsakdanjih minljivih skrbi. Zajemimo iz zgovorne tišine pred Najsvetejšim. Na kolenih in s prošnjo, da božje postane del nas sami.

Zajemimo iz zakladnice božjega, na kolenih!

 

 

Molitev v postu

 

Nem od trpljenja. S kapljami krvi in znoja na čelu polnem trnovih ran. Na koncu z močmi. S strahom v duši umiram, ko kličem Očeta in čakam da se dopolni.

Ti, brat, pa zreš vame.

Imenuješ me trpečega. Zakaj se bojiš lajšati trpljenje?

Imenuješ me učenika? Zakaj ne sprejemaš, česar te učim?

Imenuješ me odrešenika. Zakaj ne stopiš z menoj na pot odrešenja?

Imenuješ me nesmrtnega. Zakaj se ne ustaviš smrti svoje duše?

Imenuješ me pot. Zakaj ne hodiš za menoj?

Imenuješ me resnico. Zakaj mi ne verjameš?

Imenuješ me življenje. Zakaj si me ne želiš?

Sprašujem in nemo čakam, da se ozreš vame.

Leta minevajo, vprašanja ostajajo brez odgovora, a vem, da bo prišel čas, ko boš v meni spoznal brata.

 

Nebo se temni, Gospod, zemlja se trese, kako me je strah. Strah me je, kajti tvoj evangelij je strašen. Kje je veselo oznanilo, ki vodi za teboj na pot uspeha, časti? Na pot čudežev in cvetne nedelje, ko sem smel tudi jaz stati v senci tvoje slave. A zdaj Pod križem stojim in gledam proč. Oči držim trdno zaprte. Nočem jih odpreti. Nočem videti. Ne želim te gledati. Tako drugačen si, tako spremenjen. Bojim se, da še zadnjič odpreš že skoraj mrtve oči in me prosiš, naj se spremenim še jaz. Kaj bi naj spremenil, Gospod? Morda ti ni več všeč katera od mojih navad, ki jo imam za vrlino. Morda hočeš, naj neham razdajati tisto, česar ne potrebujem. In naj raje podarim vse, kar sedaj ljubosumno skrivam zase. Morda boš rekel, da vsa moja uspešnost in ves ugled, ki meni toliko pomeni, ne velja nič. Da so vsi moji načrti, ki jih kujem visoko v zvezde tako prazni. A najbolj se bojim, da bi me prosil: Brat moj, ostani z menoj. Tako človeški je ta trenutek. V trepet me spravlja in pot mi lije po čelu. Ponosno si me spremljal, ko so nama pod noge polagali plašče in palmove veje. Bodi z menoj še sedaj. Strah me je. Zato držim oči zaprte. Delam se, da spim in nočem se prebuditi. Skušam čutiti, kar čutiš ti. A le človek sem. Ne upam s teboj, Gospod.

Gospod, pribili so te. Na križu si razpel svoje svete roke. In ko pride čas, boš z njimi objel in rešil svet. Objel boš tudi mene in me okrepil, da vzamem svoj delež na svoje rame. Pogumno. Ne želim stopiti vstran, ne želim ponovno zapreti oči. Naj bom močan. Naj bom junak.


 

 Pepelnična sreda

 “Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”

Pepel pomeni minljivost. Našo minljivost ne minljivost drugih. Našo; mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ:

 

“Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”

Vse postane pepel. Moja hiša, moja obleka, oprava in denar, travnik in gozd. Pes, ki me spremlja in  žival v hlevu. Roka, s katero pišem, in beroče oko in vse moje telo. Ljudje, ki sem jih ljubil, ljudje, ki sem jih sovražil in ljudje, ki sem se jih bal. Kar se mi je na zemlji zdelo veliko in majhno in zaničljivo, vse je pepel, vse… 

 S pepelom spokornosti bomo danes zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra.

 Ponižno torej priznajmo, da nismo sveti, da nismo Bogu po volji, da marsikdaj ne živimo kot kristjani… Obžalujmo in z zaupanjem prosimo Boga, da nam odpusti.

Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. Takrat so oznanjale Kristusov slovesni vhod v Jeruzalem in k nam. Zdaj pa nas hočejo spomniti njegovega prihoda ob naši smrti in ob koncu časov. Takrat so bile znamenje življenja, zdaj so znamenje »smrti«. Oboje pa zato, da ib ga v življenju in smrti pozdravljali: »Hozana, blagoslovljen, ki prihajaš!«

Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj. Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je čas. V njem vse mineva, ugaša, hira, umira; tudi naše življenje – celo cvetoča mladost. Vsega tega se najbrž premalo zavedamo. Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj pri Bogu.

Pepeljenje nas torej po eni strani spominja na smrt, na drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.