PIP tretji Izziv, Živa občestva, točka 80.

Ne glede na krizne čase in različne vrednote, bo prijateljska in ljubezniva skupnost vedno v ospredju. Ljudje današnjega časa si vse bolj želijo in stremijo po dobri skupnosti, po prijateljstvu. Vsi smo lačni ljubezni.

Kje naj ljudje najdejo nekaj za srce? Kristusova zapoved ljubezni ne bo nikoli stara, vedno bolj je aktualna. Mati Terezija pravi, da je največji greh našega časa pomanjkanje ljubezni. Pripombe in govorice, ki jih slišimo o kristjanih, je dobro vzeti resno, ker nas spodbujajo.

Tu so nekatere najpogostejše: »Saj tisti, ki hodijo v Cerkev, niso nič boljši. V Cerkvi ni več ljubezni. Ko bo Cerkev začela živeti ljubezen, potem bomo na pravi poti. Ne potrebujemo obnovljenih zidov, potrebujemo dobre odnose. Odšel sem, ker nismo znali rešiti napetosti med nami v župnijskem svetu. Ne grem v cerkev, ker je župnik nesramen.«

Takšne in podobne pripombe naj nas ne potrejo, ampak postavijo pred zahtevno nalogo in zavest, da je brez prijazne in ljubeče skupnosti, naša evangelizacija »papirnata« in je sploh ni.

V skupnosti ni preprosto imeti rad vse. Tudi duhovniki ljudi nimamo vedno radi. Morda tudi sami sebe nimamo dovolj in pravilno radi. Ali so nas izkušnje razočarale, da ne moremo več sprejemati ljudi, jih spoštovati, kaj šele ljubiti. Dejstvo je, da nismo specialisti za komunikacijo in nismo vedno vešči reševanja težkih odnosov, ki so tudi v župnijski skupnosti.

Ljudje so in bodo še pričakovali od nas, da bomo graditelji mostov v skupnosti. Včasih preveč pričakujejo od nas, a bistveno je, da se trudimo in smo ljudje plemenitega in čutečega srca. To nam ni vedno dano, a se moramo truditi z vsemi svojimi in Božjimi močni. Glavni izvir ljubezni je naš Gospod Jezus Kristus, ki nas brezpogojno sprejema in ljubi. Duhovnik je povedal: »Ko sem začutil, kako me ima Bog rad in me sprejema, odpušča, je v meni vrela ljubezen in šele takrat sem spoznal, kaj pomeni ljubiti bližnje in svoje farane.« Najbolj preprosta drža duhovnika je, da si pri spraševanju vesti zvečer in čez dan postavi vprašanje: »Ali sem imel ljudi rad, ali jih imam rad?« V neki župniji so imeli zelo preprostega duhovnika. Ni imel briljantnih pridig, ni bil graditelj, eno pa je imel, zelo rad je imel ljudi. Ljubezen, ki jo je delil in se daroval za bližnje, je bila v ospredju njegovega delovanja. Vernikom je ostal v spominih in govorili so o njem: »Kako so nas gospod imeli radi.«

Naj ljubezen, ki smo je deležni po Božji podobi in talentih, ogreje in vžge vernike ter skupnost. Ne bojmo se ljudem na različne načine pokazati, da jih imamo radi. Prvi korak k uresničevanju dobre skupnosti je naša ljubezen. Tu se vse začne in če ljubezni ni se lahko tudi konča. Včasih se bojimo, da ljudje »izkoriščajo, zlorabljajo našo ljubezen«. Kaj pa so delali s Kristusom? Vztrajal je do konca. Ljubezen zmaga.

»Naš župnik bi bil boljši podjetnik kot pa duhovnik.« V besedi duhovnik je Duh in ta nosi Božjo ljubezen. Ne samo, da smo ustvarjeni po Božji podobi, po mašniškem posvečenju nam je bila dana milost Božje ljubezni. Ne bojmo se, ljubezen je, samo odpreti se ji moramo in črpati iz nje. Naše dekanijske duhovniške skupnosti so tudi izziv in klic za uresničevanje bratske skupnosti. Ali znamo reševati majhna preprosta nesoglasja, ki se dogajajo med nami duhovniki? Lažje je zbežati pred nesoglasji, a dolgoročno nas puščajo v nemiru.

Kdaj smo imeli duhovniki dober seminar za graditev odnosov z našimi verniki? Mislimo, da dobro komuniciramo. Nujno se je treba vzgajati za dobre odnose, kajti oznanjevanje je vstopanje v odnos, kjer s pomočjo ljubezni dajemo, kar daje Jezus. Srečujemo ljudi, ki imajo težave vseh vrst. Osnovno je, da znamo ljudi poslušati in se ne naveličamo. Vživljanje v njihove zgodbe ali empatija je pot srca in tako se začne pot zaupanja ter ljubečega odnosa.

Pravičen odnos do vseh v skupnosti. Težko je vsem izkazovati enako pozornost, saj smo samo ljudje in tako nehote k bližnjim pristopamo po svojih doživetjih, simpatiji, privlačnosti. Pazimo, da ne bo slišati v župniji ali v drugi skupnosti: »Župnik ima rad samo bogate ali tiste, ki so mu všeč.«

 Z vsemi močmi vnašajmo v skupnost sprejemanje, spoštovanje, odpuščanje. V skupnost se ljudje vključijo, če so sprejeti, če začutijo, da jih imajo navzoči radi in jih sprejemajo takšne, kot so. Najprej naj bo vsaka mala skupnost v župniji ognjišče ljubezni. Skrb za dobre odnose je korak za graditev krščanskih občestev. To je nujnost, ker so ljudje zadovoljni samo v objemu dobrih odnosov in bodo ostali v skupnosti.

Čut za urejene odnose v posameznih manjših skupnostih. Pevski zbor, Župnijski pastoralni svet, ministranti, Karitas … Zelo dobro je imeti redne duhovne obnove za skupine, kjer se pogovorijo o odnosih in doživljanju skupnosti. To je bolj potrebno kot visoko leteče razpravljanje o idejah. Ljudje, ki so v dobrih odnosih, imajo v sebi zdravega duha za pogovor, razmišljanje.

Če nastanejo spori in nesoglasja, naj bo duhovnik prvi, ki se bo potrudil in vstopil v reševanje odnosov. Če se sam ne počuti dovolj močnega, naj išče pomoč. Kdo bo z veseljem prišel na pevske vaje, če je tam nekdo, ki obrekuje in napada?

Za graditev dobrih odnosov med duhovnikom in člani skupnosti je duhovnikova skromnost in preprostost kot balzam za odprt in iskren vstop v ljubezniv odnos. Duhovnik naj prizna napake, naj bo zgled iskrenosti in odprtosti, če je potrebno, naj se opraviči javno ali zasebno. Če to naredi javno, je znak, da ni vzvišen, ampak zbranim prizna, da je tudi on samo človek, ki se trudi in je odprt Božji ljubezni.

»Znamenje živega občestva je povezanost pastirja z ljudstvom.« Naj bo to naša spodbuda in molitev, klic in stalno hrepenenje.

Dragi bratje! Pustimo, da nas Kristus ljubeče objame in vsak večer naj zvonček vesti kliče: »Ali sem danes imel rad ljudi, sem bil do vseh pravičen in sem poskušal po svojih močeh vsem izkazati vsaj nekaj Jezusove ljubezni?

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, oktober 2015

Pripravil: p. Benedikt Lavrih DJ

Klic k živim občestvom … WORD