Preberemo: Mr 9,14-29. Navedeni odlomek pokaže, kje lahko ljudje srečamo Odrešenika: na prizorišču svoje bede. Odrešenik se pojavi tam, kjer priznavamo svojo resnico: potrebujemo nekoga, da nas vleče iz greha in smrti. Ko nas hudič prepriča, da pretrgamo domačnost in občestvo z Bogom, umremo. Adam ni najprej umrl telesno, ampak se je najprej odtrgal od Boga in v sebi zaprl dostop Božjemu Duhu. Potem se je prepustil strahu zase in posledičnemu samogovoru. Znašel se je nag, umrljiv in izpostavljen. S svojo voljo se je začel uveljavljati nad drugimi ter se ločil od nenehnega sogovorništva in sodelovanja z Bogom ter sočlovekom (1 Mz 3). Njegov sin je že ubil brata in to se dogaja še danes.

Temeljna utvara in prevara vsakega greha in greh sveta so v prepričanju, da se bom lahko sam kot posameznik in s svojimi močmi uresničil, postal večen, svet in popoln. Mimo Boga ali celo proti njemu. Greh sveta je en sam velik in absoluten greh zaprtosti vase, iz katere se hočemo sami rešiti. V Adamu vsi živimo po tem načelu, ki bi se ga morali sramovati, v resnici pa se z njim ponašamo in ga vzpostavljamo kot svetovni sistem osebnega in družbenega življenja.

Tega vira in korenine zla nas osvobaja Kristus. Temu zlu se v njegovem imenu lahko odpovemo.

A hudi duh nas vedno znova zapelje, da sebe postavimo v središče. To nas zelo utrudi in zato potrebujemo in iščemo nadomestila. Če jih ne dobimo, smo v krizi. Zato je toliko pregorelosti tudi med nami, duhovniki in redovniki. Sami sebe naredimo za osrednje protagoniste religije in postanemo glavni igralci svojega in cerkvenega duhovnega življenja, svoje vere in svoje poklicanosti. Največji nasprotnik vere je torej naš stari človek ali ego. Posvetna miselnost. V Cerkvi smo in še vedno veliko trpimo zaradi tega.

Hkrati postajamo nemi za oznanjanje Božje besede in gluhi za nenehni pogovor in sodelovanje z Očetom ter z brati in sestrami. Nemi in gluhi duh nas zapre vase, da začnemo hlastati po bogastvu, časti in oblasti. Skupaj z Adamom in Evo se odločimo, da ne bomo duhovniki, kralji in preroki, ampak potrošniki, ki grabijo, nadzirajo, obvladujejo in izkoriščajo. S tem izgubimo resnico, da smo osebe, ki živijo iz odnosov in občestva z Bogom. Postanemo posamezniki, ki skušajo vsak zase in na račun drugega potešiti ranjeno človeško naravo.

Resnični smisel stvarstva pa je, da je hrana za naš odnos z Bogom in za ljubezen do bratov in sester. V Božjem načrtu naj bi bil vsak izmed nas duhovnik, ki daruje zahvalne daritve, ki ves čas slavi Očeta in priznava njegov ljubeči odnos do vsakega človeka. Bog nas je ustvaril, da bi v sodelovanju z njim posvečevali vse stvarstvo in ga spravili v bivanje Duha, da bi vse vrnili Bogu.

Ali si lahko sami povrnemo Božje življenje, ki smo ga izgubili? Kot posamezniki nikakor in nikdar. Zato nas Jezus vabi: »Ne vrtite se okrog sebe. Izročite se Bogu tako, da se izročite meni. Zaupajte v Boga tako, da zaupate meni. Stisnite se k Bogu tako, da se stisnete k meni.«

Jezus je edini, ki živi tako, da svet v njem vidi Očeta. Tako v svojih besedah, čustvih in dejanjih razodeva Očetovo ljubezen. Samo on in nihče drug nas lahko osvobodi greha zaprtosti vase. Mi namreč vemo, da Bog je, ne zmoremo pa ga imeti radi in ga ne priznavamo kot Boga. Edini mogoč preobrat je, da je Bog postal človek in kot Bog v Kristusu doživel človeško usodo. Na to Božje dejstvo nimamo vpliva. Če hočemo, da postane tudi naša resnica, se mu moramo svobodno izročiti in svobodno priznati njegovo človeškost kot svojo.

Njemu se izročimo in odpremo v krstu. V njem se rodimo v Kristusovo telo, ki je občestvo Cerkve.

Krst je prehod čez Rdeče morje smrti. Pri krstu dobimo milost, da stari grešni človek umre in utone v krstnih vodah. Iz krstne vode se vzdigne vstali človek, ki ni več sebični posameznik, ampak je del Kristusovega poveličanega telesa.

Vstali poveličani Kristus živi v Sveti Trojici s svojo in našo človeškostjo. Premakne jo preko smrti in ji pokaže, kako je mogoče živeti človeškost po Božje.

Sveti Duh nas pri krstu vsadi v Jezusa Kristusa, nas postavi znotraj njegovega telesa in nas naredi za sinove v Sinu. V tej moči zaživimo novo življenje, ki je rešeno greha, ki je zunaj te grešnosti, zunaj zakonitosti klasičnega človeškega egoizma.

Sveti Duh nas uči osebnega in zaupljivega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom. Njegova moč začne spreminjati našo človeško naravo. Kakor Peter lahko v moči Besede Jezusa Kristusa in zaupnosti z njim hodimo po vodi strahov pred smrtjo (Mt 14,22sl). Podoba Petra je podoba spremenjenega človeka, ki ni več žrtev samega sebe ampak osvobojen Božji sogovornik in sodelavec, ki lahko zaživi na Božji način.

Kristjani po krstu gledamo na življenje drugače, ker smo šli skozi smrt. Tega ne zmore nobena filozofija. S Kristusom naše telo in kri postaneta duhovna. Krst je dogodek, iz katerega začnemo živeti življenje po smrti, posmrtno življenje. Smrt je ontološko že za nami, čeprav je fenomenološko še pred nami. Življenje, ki ga živimo, je že onstran smrti in je zato drugačno.

Naša moč je v tem, da hodimo proti smrti kot tisti, ki imajo življenje, ki je smrt že premagalo. Če krščansko življenje vežemo na starega človeka, ki še hodi proti smrti, smo zgrešili. Mi hodimo iz groba, vemo, da je v nas Sveti Duh, ki ne umre in lahko reši naše meso in kosti. To je temeljno izkustvo krščanske odrešenosti.

Če smo sprejeli izkustvo odrešenja, imamo izkustvo ljubezni. Ne moremo več ostati hladni. Za Gospoda smo pripravljeni ustvarjati, ogromno prenesti in pretrpeti ter mu darovati vse, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. V vsem ga prepoznavamo, se z njim pogovarjamo in želimo sodelovati pri tem, kar on dela v vsem in za vse. Naše krščanstvo ni v tem, da sami nekaj delamo, ampak v tem, da drugim razodenemo, da smo bili mrtvi in da smo sedaj živi; bili smo izgubljeni in sedaj smo najdeni; bili smo sami, sedaj pa smo v Njem; Boga nismo doživljali nikjer, sedaj pa odkrivamo, da je vse v njem, da on dela v vsem, vse vzdržuje in nam vse podarja.

Kristus se nam daje in izroči v naše roke kot sad. Ni več človek, ki jemlje. Kristus sebe daje. On je evharistija. Evharistija podari in pokaže odrešenega človeka. Evharistijo sprejemamo. Smo spet duhovniki, kralji in preroki. Zahvaljujemo se in nič več ne jemljemo, ampak sprejemamo in podarjamo.

V evharistiji smo deležni večnega življenja, ker smo del Kristusovega vstalega telesa. Kot posamezniki smo lahko zelo grešni in imamo veliko pomanjkljivosti. A edino, na kar moramo resnično paziti, je to, da smo živ člen na Kristusovem telesu. On nas kot Cerkev kliče, da smo Kristusovo telo, da živimo občestvo Njega in Očeta v Svetem Duhu.

Kristus nas po Svetem Duhu usposablja za evharistično življenje: ostajamo v njem in doživljamo svojo dokončno resnico. Smo to, kar smo pri sveti maši: sprejemamo in okušamo, da smo eno v Jezusu Kristusu. Sveti Duh pri maši najprej spremeni kruh v telo Jezusa Kristusa, nato pa spreminja nas, da postajamo telo vstalega Jezusa Kristusa: bratje in sestre, ki se imajo radi med seboj.

Sveti Duh omogoča, da se pri evharistiji zbere in sreča vsa Cerkev. Srečamo se z vsemi, ki so v vseh časih in prostorih del Jezusa Kristusa. V njem je stična točka časa in prostora, večnosti in neskončnosti. V evharistiji ni nobene meje več.

Ko se iz evharistije vračamo v svoje življenje, stopamo v svet z očmi tega, kar smo spoznali v evharistiji. Naše oči so polne Božjega veselja. Srečali smo se na trgu nebeškega Jeruzalema, kjer smo vsi skupaj bratje in sestre. Nismo več sovražniki. Meje med nami so rušene. Lahko si brez strahu gledamo v oči. Okusili smo cilj svojega življenja. Od tam nas Vstali pošilja v naše vsakdanje življenje. Če iz tega živimo, ne moremo imeti okostenele, pravne, formalistične, trde in dogmatične miselnosti. Nase in na druge lahko gledamo tako, kakor nas vidi vstali Gospod v Očetovi ljubezni. Z usmiljenjem, odpuščanjem in sočutjem.

Naša molitev je zato bivanje v Božjem Kristusovem pogledu na naše življenje. Pri molitvi se spominjamo in zajemamo iz ljubezni, s katero nas Gospod gleda, ko nas odrešuje. Usmiljen in sočuten pogled, ki nas spremlja ves čas. Pogled, ki nam odpušča in nas pošilja, da pokažemo Očetovo ljubezen in s tem premagujemo vsako zlo. Naše življenje je prizorišče Gospodovega pogleda. Živimo pred njim, v njem in zanj v njegovem telesu, ki je Cerkev. Evangelist Matej je to izrazil z veliko srčnostjo in veseljem: »Tako naj sveti vaša luč, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Boga Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,16)

 

 

Vprašanja za premislek in pogovor:

  1. Branje Božje besede, evharistija in molitev so druženje z vstalim Jezusom, ki prečiščuje in vnema moje srce, da lahko njegov ogenj po meni ogreje druge. Kako trenutno doživljam in živim vse te darove?
  2. Ali ljudi sredi greha in zla usmerjam k Jezusovemu odpuščanju in njegovi zmagi nad vsem zlom ali pa jih še dodatno obremenjujem z  moraliziranjem, kritiko, pritoževanjem, smešenjem, zaničevanjem?
  3. Kako doživljam Jezusovo usmiljenje in sočutje do mene in kako ga posredujem vernim, ki mi jih je zaupal, da bi jim služil in jih utrjeval v njihovem krstnem duhovništvu?
  4. Poznam pot, način, kako dovoliti Gospodu, da je središče mojega življenja, imam osebno izkušnjo, kaj to pomeni? Vabim tudi druge v to?

 

Viri:

Antonio Spadaro, Iskati in najti Boga v vseh stvareh, Pogovor s papežem Frančiškom, Župnijski zavod Dravlje, Ljubljana 2013; Silvano Fausti, Zapomni si in pripoveduj evangelij, Celjska Mohorjeva Družba, Celje 2005; Papeževi dnevni nagovori na spletni strani Radia Vatikan. Misijonski nagovori p. M. I. Rupnika na Radiu Ognjišče.

 

(Meditacijo za junijsko dekanijsko konferenco je pripravil p. Vili Lovše DJ)