Obstajajo sicer v družbi, tako slišimo zadnje čase, podjetja, ki nimajo nikogar zaposlenega, niti direktorja ne, obračajo pa lepe vsote denarja. Direktor je »pro forma« upravljavec podjetja. Torej imajo direktorja in denar. Verjetno bo določen čas zadeva tudi delovala. Vemo pa tudi, da so to zgodbe na kratek rok.

Če v Cerkvi, naj velja za katerokoli njeno raven, župnijsko ali škofijsko, ni dejavnih laikov in živega občestva, smo podobni takemu podjetju. Ne pripovedujem nič novega. Jezus ni Cerkve ustanovil, da bi veliko imel, ampak zato, da je vsakemu dal vse, do zadnje kaplje krvi iz svojega Srca. On vključuje, osvobaja, plemeniti; On želi, da bi hrepeneli po »večjih milostnih darovih«. On ne dela na kratek rok. Ker človeka ljubi z »večno ljubeznijo«, mu je dal Cerkev. Njegov princip ljubezni vključuje in vabi v Cerkev vse, predvsem nepopolne in grešne – tudi take, ki ne gredo v koncept naše človeške logike, ki ima rada gotovost, predpise in meje; če smo iskreni, je to ujetost, ki je globoko vrezana v naše možgane (vendar: »Ne delaj si rezane podobe!«). Jezus nas v resnici želi osvobojene, svobodne – »Resnica vas bo osvobodila!«. »Za svobodo ste rojeni, bratje,« pa je vzklikni Pavel. Jezus je Cerkev ustanovil za večnost.

Jezus kliče v Cerkev in v različne službe služenja v njej. On ni izbral samo apostolov. V njegovem »naboru« oznanjevalcev božjega kraljestva vidimo na prvem mestu sicer apostole, med njimi pa tri, ki so mu bili posebej blizu: Petra, Jakoba in Janeza in ki so bili deležni posebnih milostnih trenutkov (Jezusove spremenitve na gori, raznih čudežnih ozdravitev), poleg njih pa je izbral še tosvetne prispodobe o vinogradu in vinogradnikih, o pastirjih in ovcah, o sejalcu, njivi in žetvi – da bi umeli. Posamezne učence, vsaj dvainsedemdeset jih je bilo, ki jih je pošiljal tja, kamor sam ni mogel priti: »pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹’ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.« (Lk 10, 10-12). In ko so videli, so slavili »Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.« (Mt 9,8).

Ne vemo, kakšne »kriterije« je imel Jezus za izbiro učencev, vemo pa, da so se izbrani odzvali (ne vsi, ker nekateri so imeli zadržke: npr. bogastvo) in šli oznanjat. V Jezusovi bližini so se sicer »šolali«, vendar ne za pridobivanje nazivov, pač pa v »šoli vere«.

Ko vabimo sodelavce, naj nas ne bo strah. Če je vabilo premišljeno in premoljeno, naj bo tudi izrečeno. Nekateri se sicer radi izpostavljajo, večino je treba povabiti, poklicati, ali kakor je Jezus storil pri dvainsedemdeseterih, jih preprosto določiti. S povabilom sicer tvegamo, da bo naše vabilo zavrnjeno ali pa da bodo šle stvari morda malo drugače, kot smo si zamišljali. Nič ne de, »kdor ni proti nam, je za nas«, saj Svetega Duha nimamo v posesti. On veje kjer in kakor hoče.

In čeprav je pomembno oblikovanje in izobraževanje znotraj cerkvenih ustanov, je toliko bolj pomembno srečevanje in oblikovanje sodelavcev znotraj župnije. Velikokrat je najboljše in najbolj milostno sproščeno srečevanje duhovnikov s sodelavci ob prebiranju Božje Besede, molitvi in obedu ljubezni – agape. Vedno z duhovnikom ali tistim, ki ima mandat Cerkve! Verni laiki od diakonov, duhovnikov in škofov (pastirjev Božjega ljudstva) pričakujejo, da smo z njimi in med njimi. Kot vedo zase, vedo tudi za nas, da smo nepopolni in da eni in drugi stremimo za svetostjo. Tudi ni absolutnih in popolnih, vsi smo grešni in vsi poklicani k svetosti. Morda bi se morali le bolj poslušati in več skupaj biti pred Gospodom in z Njim.

Tu in tako ustvarjajmo območje, kjer prisluhnemo Duhu, ki govori Cerkvam in Cerkvi. Tu postajamo živo občestvo morda celo rastoče Cerkve. Pot Cerkve je toliko lepša, kolikor več nas hodi po njej!

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, september 2022

Pripravil: dr. Jože Plut

 

Foto: Brigita Perše