Vsako leto se vrača postni čas, štiridesetdnevna duhovna priparava na obhajanje velikonočnih dogodkov.

Post začenemo s starodavnim obredom polaganja pepela na glavo kot znamenje ponižnosti in sprejemanja svoje omejenosti, tudi časovne, življenjske.

Pepel je sad ognja, ki je gorel, simbol očiščenja. Spreobrni se in veruj evangeliju!

 ***

Čas šem je mimo. Odložiti je treba masko. Spet moramo pokazati svoj pravi obraz. Na pepelnico smo pričeli štiridesetdnevne duhovne vaje za vse kristjane. Duhoven je tisti, ki ljubi. Ljubezen pa ima konkretne izraze, zato skušajmo biti v postnih dneh bolj duhovni, bolj potrpežljivi z ljudmi, vljudni, dobri, ponižni in odpustljivi. V postnem času gremo ljudje sami vase, iščemo vire življenja, postavljamo vrednote na pravo mesto. S pepelom spokornosti smo zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra.

Postni čas je bil od vsega začetka čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki je postni čas imenoval velike duhovne vaje vse Cerkve. Vse spokorne vaje so bile usmerjene na doživljanje Kristusove velikonočne skrivnosti. V tem času so skrbeli ne samo, da so več molili, temveč tudi, da so bolje molili, veliko so brali in razlagali Sveto pismo.

Post ima kot cilj izprazniti naše srce, da ga potem lahko napolnim z važnejšim. Potrebno je čiščenje duše, da strmimo za veličino, veličino za katero smo bili ustvarjen od Boga.

Post ni sam sebi namen. Je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas skupaj z molitvijo in dajanjem miloščine lahko postavi v pravo držo do Boga in do ljudi. Odločilno za pravilno razumevanje posta je, da ga ne gledamo izolirano, ampak predvsem v povezavi z molitvijo.

 

Predlagane teme za petdnevni post na temo Izhoda iz Egipta:

  1. dan: Izhod iz Egipta (PPS)
  2. dan: Prehod skozi Rdeče morje (PPS)
  3. dan: Srečanje z grenko vodo (PPS)
  4. dan: Srečanje z Amalečani, prošnja (PPS)
  5. dan: Mojzesovo spremenjenje na gori (PPS)

 

Gospod, včasih se mi zgodi, da ti kdaj tudi takole govorim:

Gospod, saj bi prav rad služil, vendar le po urah.

Rad bi hodil za teboj, vendar ne zmeraj.

Rad bi sprejel tvoj križ, vendar ne pretežkega.

Rad bi kaj žrtvovat, vendar ne sebe.

Rad bi ljubil, vendar ne preveč.

Rad bi začel, vendar šele jutri.

Gospod, ne nehaš me nadlegovati,

tvoja usta še vedno sprašujejo: “Boš začel danes?”

Gospod, pomagaj mi v tem postnem času, da se ti bom znal popolnoma darovati in da s teboj ne bom trgoval!

 

Kako naj se postimo?

Postimo se soditi druge; odkrijmo Kristusa, ki v njih živi.

Postimo se besed, ki ranijo; napolnimo se stavkov, ki ozdravljajo.

Postimo se nezadovoljstva; napolnimo se z milostjo.

Postimo se hitrosti; napolnimo se s potrpežljivostjo.

Postimo se pesimizma; napolnimo se z krščanskim upanjem.

Postimo se skrbi; napolnimo se z zaupanjem v Boga.

Postimo se pritoževanja; napolnimo se z občudovanjem življenja.

Postimo se pritiskov, ki ne izginejo; napolnimo se z molitvijo, ki ne neha.

Postimo se bridkosti; napolnimo se z odpuščanjem.

Postimo se lastne nezamenljivosti; napolnimo se razumeti druge.

Postimo se tesnobe pridobitništva; zavzemimo se za širjenje Božjega kraljestva.

Postimo se obupa; napolnimo se z upanjem vere.

Postimo se slabih misli; napolnimo se resnic, ki peljejo k svetosti.

Postimo se vsega kar nas oddaljuje o Jezusa; napolnimo se vsega kar nas z njim zbližuje.

(Neznani avtor)

 

 

 Pepelnična sreda

 “Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”

Pepel pomeni minljivost. Našo minljivost ne minljivost drugih. Našo; mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ:

 

“Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”

Vse postane pepel. Moja hiša, moja obleka, oprava in denar, travnik in gozd. Pes, ki me spremlja in  žival v hlevu. Roka, s katero pišem, in beroče oko in vse moje telo. Ljudje, ki sem jih ljubil, ljudje, ki sem jih sovražil in ljudje, ki sem se jih bal. Kar se mi je na zemlji zdelo veliko in majhno in zaničljivo, vse je pepel, vse…

S pepelom spokornosti bomo danes zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra.

Ponižno torej priznajmo, da nismo sveti, da nismo Bogu po volji, da marsikdaj ne živimo kot kristjani… Obžalujmo in z zaupanjem prosimo Boga, da nam odpusti.

Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. Takrat so oznanjale Kristusov slovesni vhod v Jeruzalem in k nam. Zdaj pa nas hočejo spomniti njegovega prihoda ob naši smrti in ob koncu časov. Takrat so bile znamenje življenja, zdaj so znamenje »smrti«. Oboje pa zato, da ib ga v življenju in smrti pozdravljali: »Hozana, blagoslovljen, ki prihajaš!«

Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj. Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je čas. V njem vse mineva, ugaša, hira, umira; tudi naše življenje – celo cvetoča mladost. Vsega tega se najbrž premalo zavedamo. Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj pri Bogu.

Pepeljenje nas torej po eni strani spominja na smrt, na drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.

 

POSTAJE KRIŽEVEGA POTA:

Križev pot molimo v cerkvi ali na prostem, ob besedilu pa lahko tudi premišljujemo. Molitev križevega pota je razdeljena štirinajst postaj:

  • 1. Pilat obsodi Jezusa na smrt.
  • 2. Jezusu naložijo križ.
  • 3. Jezus pade prvič pod križem.
  • 4. Jezus sreča svojo žalostno mater.
  • 5. Simon pomaga Jezusu nositi križ.
  • 6. Veronika obriše Jezusu obraz.
  • 7. Jezus pade drugič pod križem.
  • 8. Jezus nagovori jeruzalemske žene.
  • 9. Jezus pade tretjič pod križem.
  • 10. Jezusa slečejo.
  • 11. Jezusa pribijejo na križ.
  • 12. Jezus umrje na križu.
  • 13. Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji.
  • 14. Jezusa položijo v grob.

Tradicionalna oblika križevega pota predvideva, da se vsaka postaja začenja z vzklikom: “Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!” Sledi premišljevanje o glavni temi postaje ali branje ustreznega svetopisemskega odlomka, nato pa postna pesem. Premišljevanje posamezne postaje se sklene s prošnjo: “Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.”

 

“Zunaj liturgije zakramentov in zakramentalov mora kateheza upoštevati oblike pobožnosti vernikov in ljudske religioznosti. Religiozni čut krščanskega ljudstva je v vsakem času našel svoj izraz v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki obdajajo zakramentalno življenje Cerkve, kakor so češčenje relikvij, obiskovanja svetišč, romanja, procesije, križev pot, religiozni plesi, rožni venec, svetinjice itd.” (KKC 1674)

 

 

 

 

Gospod, kadar sem lačen,

mi daj nekoga,

ki prosi hrane;

kadar sem žejen,

mi pošlji nekoga,

ki je potreben pijače;

kadar me zebe,

mi pošlji nekoga,

ki trepeta od mraza;

kadar sem potrt,

mi pošlji nekoga,

da ga potolažim;

kadar moj križ

postane pretežak,

mi pošlji nekoga,

da mu pomagam.

Kadar se čutim zapuščenega,

mi pošlji nekoga,

da ga ljubim.

 

(Mati Terezija)

 

 

Jezus nas sprašuje:

Imenuješ me trpečega.  Zakaj se bojiš lajšati trpljenje?

Imenuješ me učenika? Zakaj ne sprejemaš, česar te učim?

Imenuješ me odrešenika. Zakaj ne stopiš z menoj na pot odrešenja?

Imenuješ me nesmrtnega. Zakaj se ne ustaviš smrti svoje duše?

Imenuješ me pot. Zakaj ne hodiš za menoj?

Imenuješ me resnico. Zakaj mi ne verjameš?

Imenuješ me življenje. Zakaj si me ne želiš?

Sprašujem in nemo čakam, da se ozreš vame.

Leta minevajo, vprašanja ostajajo brez odgovora, a vem, da bo prišel čas, ko boš v meni spoznal brata.

 

 

[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]