Ne bomo se bali vabiti k hoji za Kristusom in predlagati pogumnih osebnih odločitev za celostno darovanje v duhovništvu ali redovništvu. »Ta najde najprej svojega brata Simona in mu reče: ‘Našli smo Mesija’. In privedel ga je k Jezusu.« (Jn 1,41)
Berilo: 1 Sam 1,4-20; evangelij: Jn 1,35-42
Ko je papež Frančišek obiskal eno od rimskih škofij, je zbrane vernike vprašal: »Koliko bogoslovcev imate?« Verniki so mu odgovorili: »Osem.« Papež se je začudil in rekel: »Samo osem? To ne gre. Morali bomo še več moliti za duhovne poklice. Se strinjate?« Navzoči verniki so mu odgovorili: »Strinjamo se!« In papež je rekel: »Gospod nam je naročil, naj prosimo, da pošlje delavce na svojo žetev. Zato zaupam v vašo molitev. Trkajmo na Jezusovo srce, da nam pošlje novih duhovnikov.« (Frančišek, Govor ob obisku škofije Cassano allo Jonio, 21. februarja 2015)
V letu posvečenega življenja smo duhovniki še posebej povabljeni, da molimo za nove duhovne poklice. Gospod je živ in deluje v naši zgodovini ter nas kliče k sodelovanju, da bi Cerkev imela zadosti duhovnikov, redovnikov in redovnic. Ponujena nam je priložnost, da mlade fante in dekleta vabimo k hoji za Kristusom, in jim predlagamo pogumne osebne odločitve za celostno darovanje v duhovništvu in redovništvu (prim. PIP 79).
Danes hodijo mladi po vijugastih in negotovih poteh skozi življenje, medtem ko mnoge slovenske župnije že več let nimajo nobenega duhovnega poklica. Gospod nas vadi v potrpežljivosti, čeprav se zdi, da je cilj nedosegljiv. Gospod bo dal poklice, zato si ne pustimo vzeti upanja (VE 86). Od duhovnikov, redovnikov in redovnic Gospod zahteva brezpogojno pokorščino in čuječnost (CD 146, 3). Eno je čuječnost za poklice, drugo pa je način na katerega to povemo mladim fantom in dekletom (SŠK, Kultura poklicanosti, II. del, 11). Pri delu za duhovne poklice ne bo manjkalo grenkih razočaranj. Zdi se, da je v zadnjih letih naša čuječnost izgubila zagon. Čeprav se včasih zgodi, da blodimo v temi in nič ne ujamemo, nam vera zbuja gotovost, da Gospodova obljuba: »Dal vam bom pastirjev« (CD 48) ni zamrla. Gre za to, da v veri vedno znova prosimo: »Gospod, duhovnikov nam daj!«
Pri delu za duhovne poklice je osrednjega pomena duhovniško bratstvo. Če duhovniki cenimo bratsko življenje v skupnosti, je to najlepša spodbuda za rast novih duhovnih poklicev. V bratsko skupnost hodimo duhovniki utrujeni in bratom kličemo, »daj mi piti« (1 Mz 24,45; Sod 4,1¸9; Jn 4,10). Le okrepljeni od tega studenca lahko nadaljujemo svoje delo. Tisti, ki nas vidijo, kako lepo živimo, zaradi nas hvalijo Gospoda in tudi sami verujejo. To pa je tudi najdragocenejše darilo za mlade fante in dekleta, ki v srcu že gojijo željo po duhovnem poklicu.
Skrb za nove duhovne poklice zahteva od vsakega duhovnika drznost in pogumno domiselnost (CD 146,5). Gre za preroško zavzetost. Veliko duhovnikov je temu delu resno predanih. Podobni so apostolu Andreju in navdušeno iščejo svojega brata Petra, da bi ga privedli k Jezusu. Cerkev danes zelo potrebuje takih duhovnikov, ki se bodo kakor apostol Andrej »scela predali poslanstvu« (EV 81). Treba je prositi, da bi nas prešinjal duh apostola Andreja. Neustrašeno je šel k Petru in mu rekel: »Našli smo Mesija. In privedel ga je k Jezusu.« (Jn 1,41) Pri apostolu Andreju občudujemo njegovo gorečnost in zvestobo. Svojega brata je ogrnil s plaščem ljubezni (prim. 2 Kr 2,13). Apostol Andrej živi v vsakem obdobju svoje preroško služenje. Njegov zgled je navdih za vsakega duhovnika, da sam prehodi to pot od osebnega srečanja z Gospodom do klicanja svojega brata, naj tudi on izkusi to moč. Prav posebno dramatično je, kako apostol Andrej spremlja svojega brata Petra, in ga predstavi Jezusu. To je zgled za naše temne noči, ko se zaman trudimo pri delu za duhovne poklice. Lahko se čutimo nagovorjene ob teh Andrejevih dejanjih, ki zbujajo pozornost: ob njegovem osebnem navdušenju nad Gospodom, ob njegovem pogovoru s Petrom in slednjič ob njegovem spremljanju Petra k Jezusu. Prepričani smo, da nam v sedanjih zgodovinskih okoliščinah svetopisemsko besedilo o apostolu Andreju na novo sporoča, da je treba pogumno pristopiti k mladim in jih navdušiti za Jezusa. To povabilo je namenjeno vsakemu izmed nas, da se v veri ne bi polenili (prim. Heb 6,12).
Papež Frančišek nas goreče spodbuja, naj ne bomo nikoli togi pri delu za duhovne poklice, nikoli nedostopni ampak vedno budni in čuječi ter odprti za Božji glas (Frančišek, Homilija na praznik Gospodovega darovanja, 2. februarja 2014). Duhovniki smo v nevarnosti, da postanemo rutinski upravitelji, sprijaznjeni s povprečnostjo, zadržani do tega, da bi pričali o svoji začetni ljubezni. Napočil je čas majhnih reči: čas ponižne prošnje. Kakor odmev nam prihajajo na ušesa besede Ane, ko je molila: »Gospod nad vojskami, če se boš hotel ozreti na stisko svoje dekle in se me boš spomnil in ne boš pozabil svoje dekle ter boš dal svoji dekli potomca, ga bom darovala Gospodu za vse dni njegovega življenja.« (1 Sam 1,11) Gospod je uslišal njeno prošnjo in rodila je sina ter mu dala ime Samuel. Zgled Ane nas spodbuja, da polni vere prosimo za nov duhovni poklic. To pomeni, da se ne bojimo in ne ustrašimo, ko nas zasmehujejo in nam govorijo: »Doklej boš pijan? Strezni se od svojega vina!« (1 Sam 1,14) Vsem, ki nas sramotijo, bomo pogumno rekli: »Možje potrtega duha smo. Vina in opojne pijače nismo pili, temveč smo izlili svojo dušo pred Gospodom. Nikar ne imejte svojih bratov za ničvredne, kajti iz prevelike žalosti in bridkosti smo govorili.« (prim. 1 Sam 1,15-16) Stara pripoved o Ani in Samuelu je tako postala vzorec pri delu za duhovne poklice. Kristusov Duh naj nas nagiba in kliče, da polni vere in empatije vsak dan pred Boga izlijemo svojo dušo. In Gospod, ki vidi na skrivnem, nam bo na skrivnem tudi povrnil, in naše župnije bodo zopet cvetele od številnih duhovnih poklicev.
Simbolični motivi, o katerih smo razmišljali – od solz, ki so spremljale molitev, do sramotenja, ki ga je bila deležna Ana – nam razodevajo, da je skrb za nove duhovne poklice vedno v znamenju majhnega. Vsak duhovni poklic se mora izprositi v solzah in v veliki bridkosti. Potem pa raste kakor majhno zrno, ki more postati veliko drevo (prim. Mt 13,31) in nas more vedno prijetno presenetiti (EV 278). Zaupajmo v Gospoda, »bodimo stvarni, vendar ne izgubimo vedrine, drznosti in upanja polne podaritve. Ne pustimo si vzeti misijonarske moči!« (VE 109).
Pripravil: dr. Stanislav Slatinek
Vse meditacije so na: https://nadskofija-ljubljana.si/pastorala/oblikovanje-duhovnikov/dekanijske-konference/meditacije/