Pepel pomeni minljivost. Našo minljivost ne minljivost drugih. Našo; mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: “Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!”
Vse postane pepel. Moja hiša, moja obleka, oprava in denar, travnik in gozd. Pes, ki me spremlja in žival v hlevu. Roka, s katero pišem, in beroče oko in vse moje telo. Ljudje, ki sem jih ljubil, ljudje, ki sem jih sovražil in ljudje, ki sem se jih bal. Kar se mi je na zemlji zdelo veliko in majhno in zaničljivo, vse je pepel, vse…
S pepelom spokornosti bomo danes zaznamovani, pa ne zato, ker bi obupavali nad življenjem, marveč v globoki veri, da nam postna spokornost odpira vrata do radosti velikonočnega jutra.
Ponižno torej priznajmo, da nismo sveti, da nismo Bogu po volji, da marsikdaj ne živimo kot kristjani… Obžalujmo in z zaupanjem prosimo Boga, da nam odpusti.
Za pepeljenje na pepelnično sredo sežgemo oljčne vejice, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo prejšnjega leta. Takrat so oznanjale Kristusov slovesni vhod v Jeruzalem in k nam. Zdaj pa nas hočejo spomniti njegovega prihoda ob naši smrti in ob koncu časov. Takrat so bile znamenje življenja, zdaj so znamenje »smrti«. Oboje pa zato, da ib ga v življenju in smrti pozdravljali: »Hozana, blagoslovljen, ki prihajaš!«
Oljčne vejice in drugo zelenje spremeni v pepel ogenj. Ogenj, ki vse spreminja in uničuje, je čas. V njem vse mineva, ugaša, hira, umira; tudi naše življenje – celo cvetoča mladost. Vsega tega se najbrž premalo zavedamo. Zato nas pepeljenje na začetku postnega časa opomni, naj bi se sredi vsega svojega bogatega življenja zavedali: Vse je minljivo, vse zemeljsko ima svoj končni cilj pri Bogu.
Pepeljenje nas torej po eni strani spominja na smrt, na drugi strani pa spodbuja k življenju z Bogom.
Spokorno bogoslužje na pepelnico – za otroke