Bratje in sestre v Kristusu!
Včasih smo rekli, da je vsaka družina Cerkev v malem. Na ta nauk počasi pozabljamo in zdi se, da družine živimo v enem svetu, Cerkev pa je nek drug svet. Velikokrat smo vsi skupaj nemočni v našem delovanju in oznanjevanju Kristusa, saj smo Boga izrinili iz naše srede in tako je kateheza nekaj, kar je potisnjeno za zidove katehetske učilnice. Kristusovo naročilo »pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15) in »pojdite in naredite vse narode za moje učence: krščujete jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19) je – z res redkimi izjemami – ostalo za cerkvenimi zidovi. Ravno te religiozne zidove je Kristus prišel porušit. Sedaj med ljudmi ter med ljudmi in Bogom ni več nobene ovire, nobenega prepada. Vsak ima namreč možnost, da je deležen te bližine, te edinosti in svobode odnosov s prejemom svetega krsta. S krstom pa prejmemo duhovniško, preroško in kraljevsko službo, in to ne glede na konkretno poklicanost. Kako znamo po krstnem duhovništvu oznanjati evangelij? Je to res nekaj, kar je prepuščeno škofu in vsem tistim, ki opravljajo katehetsko poslanstvo? Ali pa sta tako krstno kot vaše službeno duhovništvo samo dve obliki enega in edinega velikega duhovništva Jezusa Kristusa, pri čemer je službeno duhovništvo poklicano predvsem pomagati krstnemu opravljati njegov del?
Papež Frančišek je večkrat rekel, da mora pastir imeti vonj po svojih ovcah in njegove ovce po njem. Vsi, ki smo s svetim krstom oblekli Kristusa, želimo, da ste naši pastirji, torej vsi, ki ste deležni svetega mašniškega posvečenja, del našega vsakdana in da se naše vsakodnevne aktivnosti prepletajo in medsebojno bogatijo. Kristus je dišal po svojih ovcah: z učenci je romal sem in tja in gor in dol, ustavil se je v Zahejevi hiši, pri Petru, in pri prijateljih Lazarju, Marti in Mariji in tako naprej. Šel je na vse te kraje, kamor ga je Oče poslal, da prinese novo Luč. Bil je skoraj neprestano na poti. Na tej poti je doživel tudi zavrnitve, trpljenje in na koncu križanje. Nikoli se ni analitično spraševal »Čemu?« in »Zakaj?«, saj je vseskozi spoznaval in v odnosu z Očetom utrjeval, da je to Očetova volja! Današnji svet nas premetava kot vihar učence na ladji, zato ste pastirji še toliko bolj potrebni. Potrebni ste pastirji, ki boste dišali po svojih ovcah – laikih in družinah, ki niso popolne, ki plujejo v tem svetu in iščejo zadovoljstvo in notranjo srečo velikokrat na napačnih mestih, saj je družba naravnana v storilnost, individualizem in uživaštvo, kar z lahkoto zaduši Božje življenje, ki smo ga prejeli pri krstu. Današnji človek je žejen duhovnosti, Božjega življenja, občestva, skupnosti, a mi smo zaspali kot v vrtu Getsemani utrujeni učenci, ki niso mogli čuti niti eno uro. Eno uro in nič več! Iščemo različne izgovore, kaj vse ne moremo, kaj vse se ne da, da ni denarja za pastoralne projekte, da se ljudem ne moremo približati. Namesto, da bi v trenutku, ko imamo pred seboj konkretnega človeka, družino, zakonce, ločence, osamljene, ovdovele, samske, razdrte in zelo ranjene družine, otroke, ki so izgubili starše, otroke odvisnikov ter zapuščene in zanemarjene otroke, izkazali svojo bližino, da bi »postali vsem vse, da bi jih nekaj zagotovo rešili«, kot pravi Pavel (1 Kor 9,22). Tukaj dajmo prostor Svetemu Duhu v nas, tako da pogledamo z Očetovimi očmi in vidimo Božjega Sina v drugem, in to trpečega! Ravno tako, kot je Peter to dopustil pri vzpenjanju na goro spremenjenja: »Ti si Kristus, sin živega Boga.« (Mt 16,16). Ko vstopimo v konkreten odnos in drugi v moji gesti začuti ljubezen, dejansko prepozna Kristusovo gesto, Kristusa v meni in takrat se v njem nekaj spremeni. Šele ko ima izkušnjo ljubezni, lahko začneva pogovor o konkretnosti njegove situacije, o tem, kaj se je z njim zgodilo, da je bil deležen Božjega dotika, s katehezo.
Že drugi vatikanski cerkveni zbor je poudaril, da smo laiki oz. predvsem družine za razliko večine vas v t. i. posvečenem življenju še vedno v konkretnosti narodovega vsakdana, na delu, v šoli, v vrtcu, na igrišču, v medsoseski pomoči ter na druženjih in zabavah. Zato imamo predvsem mi priložnost in nalogo opravljati Kristusovo poslanstvo v svetu, ki ga je zaupal Cerkvi. Vas pa prosimo, da opravljate Njegovo poslanstvo do nas, laikov in družin, učencev: tako kot smo mi vsak dan s svetom, prosim, bodite vi vsak dan z nami.
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, oktober 2022
Pripravila: Darja Kalamar Frece
Foto: Pixabay