Nedavno sem bil na snemanju oddaje Obzorje duha. Sogovorniki so bili štirje mladi iz različnih koncev Slovenije. Na vprašanje novinarke, kaj bi si mladi želeli od Cerkve, je ena izmed deklet dejala, da si želi, da bi vsaka župnija imela mladega bogoslovca, ker ta najbolje razume mlade in se v njih vživi. Dodala je še, da mora vseeno vzgajati z zgledom in ne sme biti »tak gospod, ves poštiman«.

Ob tem sem se lahko samo nasmehnil. Ne le zato, ker sem v studio prišel ves “poštiman.” Pomislil sem: “Seveda bi si vsi želeli veliko bogoslovcev, a toliko bi bilo vseeno rahlo preveč. Kdo jih bo pa živel?” A ko sem kasneje premišljeval o njeni izjavi, sem ugotovil, da je z njo zaobjela resničnost mladinske pastorale.

Prvi del nakazuje na mišljenje, ki se je na splošno razpaslo v današnjem svetu, in sicer: da je mladost kvalitetnejša stvarnost kot starost. Res je, da starost s seboj prinese marsikatero slabost. Prinese bližino smrti, ki se je sodobni človek zaradi nevere v življenje po smrti še kako boji. Hkrati pride s starostjo večja možnost bolezni, človek postane bolj odvisen od drugih in ima manj življenjske moči. In vendar ima tudi starost svoje kvalitete. Največje izmed njih so gotovo izkušnje, ki lahko vodijo k preudarnosti, večji stabilnosti in modrosti. A to danes ne šteje prav dosti. Strah pred smrtjo je premočan. Zato hrepenimo po večni mladosti. Želimo si, da se ne bi nikoli postarali, in ko starost pride, si tega mnogokrat ne priznamo. Ko sem obhajal bolnike in ostarele za prve petke, mi je marsikdo rekel: “Veste, kaplan, ne recite, da sem star. Številke ne pomenijo nič. Važno, da sem mlad po srcu.” Pri mnogih je ob tem prišlo tudi do nostalgizacije preteklosti: “Joj, ko sem bil pa jaz mlad/a, je blo pa tko luštn.”

Žal, se temu mišljenju včasih približamo in ga vzamemo za svojega tudi verniki in duhovniki v Cerkvi. Tudi mi hrepenimo po večni mladosti. Nemalokrat prav iz strahu pred koncem, našim osebnim in tudi strahom pred klavrnim koncem Cerkve na Slovenskem. Prav gotovo nisem edini, ki mora vsake toliko časa poslušati, kako je bilo lepo včasih, ko je bilo toliko ljudi pri maši, toliko krstov, porok, otrok pri verouku. Kako je bila liturgija lepša. Kako bi bilo super, če bi bilo tako tudi danes. Iz želje, da bi se vrnili v tiste čase, se mnogokrat poveličuje prav mladost. Bog je mlad, Cerkev mora biti mlada in mlad mora biti duhovnik in njegovo srce. Bog ne daj, da bi si priznali, da smo stari. Ob pogledu na statistiko duhovnih poklicev ali pa povprečne starosti duhovnikov nas kar zvije. Se mar resnično bliža konec?

Ob tej frustraciji se lahko izoblikujeta dve smeri. Prvič, da če ni mladih duhovnikov, ki bi se ukvarjali z mladini, potem morajo biti mladi vsi ostali duhovniki. Tako se pričakovanjem do duhovnika pridruži še ta, da mora biti mlad. Če že po starosti ne, pa po srcu. Pričakuje se, da bo blizu mladim, da bo razumel njihovo kulturo, se spustil na njihovo raven. Ob tem pa pozabljamo, da je resnični razlog, da je Cerkev na Slovenskem in v Evropi v položaju upadanja vernosti ta, da smo premnogokrat hoteli postati to, kar nismo. Pa naj bo to socialna ali karitativna ustanova, firma ali društvo za izbrane. Vedno smo v skušnjavi, da bi svoje probleme reševali tako, da bi pretirano poudarili samo en vidik Cerkve in postali to, k čemur nas Jezus ni poklical.

Druga smer izhaja iz nemoči tistih, ki so ugotovili, da ne morejo ohranjati stika z mladimi. V Sloveniji to smer predstavlja slogan “mladi za mlade.” Mladi, ki pastoralno skrbijo za druge mlade. Gotovo se je sama miselnost izoblikovala iz dobrih razlogov. Spodbuditi participacijo mladih, jih takrat, ko so polni življenjske moči, poslati, da druge spremljajo h Kristusu. Pri tem ne bi bilo nič narobe, če bi imeli ti mladi voditelji ob sebi trdno oporo v starejših in bolj izkušenih spremljevalcih. Tako pa se ta slogan uporablja mnogokrat za izgovor: “No, tega smo se rešili. Naj kar mladi sami poskrbijo za druge mlade.” Moja izkušnja je, da v takem primeru ta model žal, ne prinese sadov. Navduši hitro, a nima zagona in stabilnosti, da bi resnično pripomogel k vzgoji mladih. Mladi voditelji se hitro menjajo, kar prinese stalno začenjanje na novo in posledično tudi izgubo skupnega cilja.

Problem obeh smeri je, da manjka zrelosti. Zato je mnogo bolj dragocen drugi del izjave dekleta na RTV-ju. Mladi si želijo zrelosti. Ena izmed njihovih globljih potreb, ki je včasih res zakopana, je, da si želijo osebno rasti. Pri rasti pa želijo imeti ob sebi nekoga, ki se zaveda, kdo je. Ki ne teži k temu, da bi postal nekdo drug. Neskončno si želijo pristnosti. Samo ob človeku, ki je zrel, ki je resničen Jezusov učenec, lahko dozorijo tudi sami.

Življenje skupaj, drug ob drugem je bila zmeraj pot Cerkve. Del Cerkve so mladi in stari in oboji si lahko podarijo tisto, kar imajo. Živahnost, gorečnost mora priti od mladega rodu, modrost in izkušnje pa od starega. Ko to dvoje damo skupaj, lahko dobimo živo skupnost, ki pa se ne obrača po vsakem sunku vetra. Nek kardinal je rekel: “Vloga mladih je, da vnamejo svet, vloga odraslih pa, da pazijo, da ga ne požgejo.”

Konkretne rešitve za to dopolnjevanje bomo iskali v letu mladih. Prav gotovo pa je duhovnikova vloga, da mlade tako kot ostale, ki so mu izročeni, ljubi s Kristusovo ljubeznijo, zanje moli, se daruje, se jih spomni pri sveti maši, jim je na voljo za zakramente in jih spremlja. Na koncu ne potrebujemo duhovnikov z mladim srcem temveč duhovnike z mladimi v srcu.

 

Meditacija za dekanijsko konferenco, oktober 2018 (WORD)

Pripravil: Matevž Mehle