Pred nekaj leti je mojo pozornost pritegnila smela izjava Charlesa Chaputa OFMCap, zdaj že upokojenega nadškofa v Philadelphii v ZDA, ki je dejal: »Ne moremo oznanjati evangelija in ga ne živeti. Če ne ljubimo ubogih in ne storimo, kar je v naši moči, da izboljšamo njihovo situacijo, bomo šli v pekel.« Močne besede, ki pa so v sozvočju z Jezusovimi besedami iz 25. poglavja Matejevega evangelija o vesoljni sodbi ob koncu časov: »›Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ in ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,40.45-46) Gre za evangeljske vrstice, ki obenem predstavljajo temelj delovanja sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja Misijonske družbe lazaristov.

Ni moj namen na tem mestu strašiti z večnim pogubljenjem, želim pa nas spodbuditi k razmisleku o našem osebnem odnosu do ubogih in obrobnih, ki bivajo med nami. Kdo sploh so? So to zgolj tisti, ki živijo pod pragom tveganja revščine in jih je po uradnih podatkih za leto 2021 v Sloveniji 11,7 %? Najbrž ne. In vendar je že ta številka dovolj visoka, da ob njej ne moremo zamahniti z roko. Res je, duhovniki nismo socialni delavci, pa vendarle smo po svojih močeh poklicani blažiti materialno uboštvo, kjer je to le mogoče. Še precej višji pa je odstotek tistih, ki prag tveganja revščine sicer presegajo, morda so celo precej premožni in na prvi pogled nič kaj ubožni, a kljub temu pogosto osamljeni in odrinjeni. Tudi k njim smo poslani.

Odlok o službi in življenju duhovnikov (Presbyterorum ordinis, 6. člen) je jasen: »Čeprav so duhovniki dolžni skrbeti za vse, naj se vendar zavedajo, da so jim posebno priporočeni ubogi in šibkejši, s katerimi se je Gospod sam pokazal povezanega, in znamenje mesijanske dejavnosti je, če se njim oznanja blagovest. Posebno skrb naj posvetijo tudi mlajšim, pa tudi zakoncem in staršem. … Kar najbolj naj končno skrbijo za bolne in umirajoče; obiskujejo naj jih in hrabrijo v Gospodu.« Z drugimi besedami – poklicani smo k telesnim in duhovnim delom usmiljenja.

Ubogi in obrobni torej so med nami. Kakšen je naš odnos do njih? Ali jih vidimo oziroma ali jih želimo videti? Si upamo iti na obrobje – do roba in še čez? Jih poznamo po imenu ali o njih razpravljamo zgolj na neki idejni ravni, kar pravkar tvega pisec teh vrstic? Ali smo pripravljeni »vsem postati vse« (prim. 1 Kor 9,22), pa četudi se pogosto zdi, da nikomur nismo nič? Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec CM, katerega obletnico smrti obhajamo v začetku meseca februarja, si je te Pavlove besede izbral za svoje škofovsko geslo. Ni potrebno postati škof, da apostolove besede postanejo tudi naše vodilo.

Jakobovo pismo nam polaga na srce: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.« (Jak 1,22) Ne čakajmo, ubogi so nam bliže, kot si včasih mislimo. Odprimo srca, odprimo oči. Tudi v odnosu do naših sobratov v duhovništvu, pogosto prav tako zelo ubogih. Bodimo si bliže. Priznajmo si svoje lastno uboštvo, negotovosti in strahove, osvobodilo nas bo ter nas odprlo za Boga in za bližnjega. V nasprotnem primeru tvegamo, da bomo pekel živeli že na zemlji.

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, februar 2023

Pripravil: Rok Žlender CM

 

Foto: Pixabay