Meditacija za oktobersko dekanijsko rekolekcijo

Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma (Lk, 24, 32). Preberi odlomek: Jezus z učencema na poti v Emavs (Lk, 24, 13 – 35)

Zase lahko rečem, da mi je Lukova pripoved o Jezusovih učencih, ki sta vsa obupana šla na veliko noč iz Jeruzalema v Emavs, eden izmed najlepših svetopisemskih odlomkov Nove zaveze. Posebno duhovniki lahko v njem odkrijemo svojo življenjsko in duhovniško pot.  V podobah učencev ni težko odkriti svoje poti, na kateri vsak doživlja življenjsko stisko in pomoč, razočaranje in veselje, temo in svetlobo, osamljenost in prijateljstvo, obup in upanje.

Ko  obhajamo leto vere, se hvaležno spominjamo na 50-letnico začetka drugega vatikanskega koncila in 30-letnico Katekizma katoliške Cerkve, desetletnice Zbora Cerkve na Slovenskem in začetek dela z dokumentom za pastoralni načrt Pridite in poglejte. Vsi ti dogodki so povezani z našimi velikimi pričakovanji. Po koncilu smo doživljali cvetočo pomlad, ki je obetala veliko sadov. Sadovi so, a ne taki, kot smo pričakovali. Danes  doživljamo upad vere, krči se število vernikov pri nedeljski sveti maši; vedno manj je duhovnikov; predajanje zaklada vere na mlajše generacije ni uspešno. Vsako leto je pri verouku manj otrok. Kot emavška učenca zdihujemo: mi smo pa upali, da bo vse drugače.

Veselili smo se samostojne države in verske svobode. Pričakovali smo vračanje vernikov v objem Cerkve. Tudi ti upi niso bili izpolnjeni po naših željah. Verska brezbrižnost je naš vsakdanjik, ki nam velikokrat jemlje voljo, pogum in dušnopastirski zagon.

V to temo nam sije Jezusova luč. Njegovi učenci so preplašeni, obupani in brez cilja. A eno jih drži pokonci. Ostali so med seboj povezani. Jezus jih je na pastoralno prakso poslal po dva in dva.  Povedal jim je, da naj se ne zanašajo na svoj denar, hrano in premoženje.

V Emavs potujeta dva. Drug drugemu pripovedujeta, kaj sta pričakovala od Kristusa in kaj bosta naredila sedaj, ko je njuno upanje z Jezusovo smrtjo umrlo. Vračata se v svoje novo življenje. Na poti se jima pridruži od mrtvih vstali Kristus. Ne poznata ga. Povesta mu svojo bolečino. Ne moreta sprejeti skrivnosti Jezusovega križa, trpljenja in strašne smrti.  Poznata sveto pismo, a na življenja ne gledata v njegovi luči. Križ jima je pohujšanje. Jezus jima s svojo besedo odpira oči in srce, da bi doumela smisel Jezusovega življenja, trpljenja in smrti.

Človeška bližina prikliče Jezusa na pot učencev. Čeprav ga ne poznata, jima njegova razlaga Jezusovega trpljenja in smrti ogreje njuna srca, da ga povabita: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Zadnje luskine iz njunih oči odpadejo, ko sedejo za mizo. Jezus blagoslovi kruh in ga razlomi. V tujcu spoznata Jezusa, ki fizično ni več navzoč, a se je njegova podoba  za vedno zapisala v njuna srca.

Spoznanje Jezusa jih vodi nazaj v Jeruzalem, v občestvo apostolov in učencev. Jezus vstopa tudi pri zaprtih vratih, učenci ga vidijo, da lahko oznanjajo, Gospod je vstal, Gospod živi.

Doživetje Jezusove bližine po   bratski ljubezni, po Božji besed in lomljenju kruha bi bilo brez pomena, če tega ne bi povedala naprej.  Velikonočno doživetje, da sta srečala vstalega Odrešenika, ne sme ostati skrito, ampak mora prodreti v svet.   

Vprašanje, na katerega moramo danes ogovoriti, je: Kako se danes srečati z Vstalim, kako z njim iti po poti in se z njim pogovarjati? Že 2000 let je velikonočno doživetje emavških učencev vir nadiha, ki nam lahko da nove spodbude.

Neuresničeni načrti lahko zamajajo temelje našega poslanstva, lahko povzročijo krizo;  a poslušnost Jezusu nas vodi k spreobrnjenju in novi rasti.

Človek potrebuje spodbude, da se lahko reši zaspanosti, vdanosti v usodo, depresije, strahu in razočaranj.

Bog se dotika človeških izkušenj in spremlja človeka tudi takrat, ko ni na pravi poti. Kdor želi ljudem odpreti oči, mora biti na strani ljudi, čeprav so v neprestanem gibanju.

Kot v pripovedi o emavških učencih postopno raste zanimanje za Božjo besedo, tako tudi v naših srečanjih postopno raste ljubezen, ki prepozna Jezusa.

Ko nekdo doživi, da ga drugi človek jemlje resno, se med njima ustvari zavezujoč odnos, ki ostane. V emavški pripovedi je Cerkev vprašujoča in izpovedujoča, je poslušajoča in govoreča Cerkev.

Srečanje s Kristusom se vrši na tri načine: po ljubezenski službi ljudem, po oznanjeni besedi in po lomljenju kruha – bogoslužju.

Srečanje s Kristusom mora imeti tudi čutno razsežnost.

Emavškima učencema Jezus z Božjo besedo odgovarja na njuna življenjska vprašanja in skrbi. Po lomljenju kruha ga spoznata in  spremenjena gresta v vsakdanje življenje.    

Jože Goličnik