Duhovniki iz izkustva naše domače družine in družin, s katerimi smo sobivali, vemo, kakšni naj bodo odnosi v družini. Skoraj vsi izhajamo iz družin, kjer so bili odnosi dobri, zato so se rodili duhovni poklici. So sicer tudi izjeme.
Lepo iz lepega
Neko nedeljo smo se z našo zakonsko skupino odpravili v prelep kraj Idrijske Krnice. V krasni cerkvi sv. Florjana je čudovit mozaik p. Ivana Rupnika, ki prikazuje v objemu sv. Joakima in Ano. Objeta, z glavami skupaj, gledata z enim očesom skupaj. Rupnik razloži: »V vsej bizantinski ikonografiji je objem pridržan samo ljubezni med sv. Joakimom in Ano, in to prav zaradi tega, ker se je preko te ljubezni rodila Božja Mati, po kateri je stopil Odrešenik vsega sveta.«
Domačinka iz Krnic nam je preprosto povedala: »Veste, možje in žene smo različni, moramo misliti s svojo glavo, moramo pa stvari, ki so bistvene za ljubezen in srečo v družini, gledati z enim (skupnim) očesom. Imeti moramo skupno vizijo zakonskega in družinskega življenja.
Ker se je skupina spontano potopila v tihoto, sem izkoristil priložnost, da sem zakonce povabil, naj napišejo kakšno misel za naše mesečno duhovniško srečanje. Malo so staknili glave in nastalo je tole:
- Zagotovo je ljubezen tista, ki drži zakon skupaj, saj je prav ljubezen zakrament. Res je, da je v začetku bolj goreča, pozneje pa postane bolj premišljena, umirjena, zvesta. Veliko zakoncev živi skupaj zaradi otrok, denarja, posestva. Zakon živi, če se zakonca posvečujeta drug po drugem. (R + M)
- Duhovnikom priporočava, da bi v svojem pastoralnem delu namenili največjo skrb uvajanju v zakramente, posebej še uvajanje v zakrament sv. zakona. Pričakujemo doslednost vseh duhovnikov. Za ljubezen v družini je posebej pomembna vzgoja v družini. Nas, starše, srce boli, ker večina duhovnikov beži od dela z mladino. Mladih se bojijo. Vprašujemo zakaj, čeprav vsi govorimo, da Cerkve ne bo, če se mladi ne bodo vključili in dali življenja Cerkvi. (I + D)
- V zakonu je ljubezen temelj, na katerem je zakon trden, sicer se zruši. Brez ljubezni ne moreta mož in žena gledati v isto smer, k istemu cilju. To najbolj čutijo otroci. Ko začneta gledati vsak v svojo smer, ljubezni ni več, ni časa za skupno in potem sta vsak zase najbolj pametna. Brez poslušanja ni ljubezni. Vzgoja za ljubezen se začne pri otrocih in mladini. Na žalost starši in tudi duhovniki bežimo od tem , ki so povezane s telesnostjo in spolnostjo, zato mladi to iščejo drugje, kar je škoda. (T +T)
- Samo to bi rekla, da je treba pri mašah in pridigah več govoriti o zakramentu sv. zakona. (V + J
- Kot problem vidiva prinašanje zgleda iz primarne družine. *Neporočenost – razlogi, ki jih vidimo: – Krst kadarkoli in kjerkoli ni prav, posebej brez zadostne priprave. Kakšna priložnost, podati mladim staršem osnove svetosti zakona pri dobri pripravi na krst otroka! – Duhovnik k ljudem, vendar do prave mere in meje, z modrostjo naj duhovnik oceni osebe, ki se znajo “prilepiti” na posvečene. – Pritegniti mladino v župnijsko občestvo. Tu čutimo velik primanjkljaj. Skoraj nihče se ne posveča mladini. (M + D)
Vse, kar so zakonci napisali, upam, da je napisano iskreno. Morda bomo iz tega lahko izluščili kakšno temo na začetku novega pastoralnega leta. Zanimivo je, da o svojih odnosih niso veliko govorili. Lahko predpostavljamo, da so v skoraj 20 letih skupine odnosi med njimi zdravi.
Tudi duhovnik je človek odnosov. Pa še kako!
Pomemben je odnos do sebe in svojega duhovništva pa tudi:
- Odnos do vernikov, jih znamo poslušati s srcem ali vzvišeno, jim že naprej dajemo recepte. Se delamo, da vse vemo.
- Odnos do drugih duhovnikov: znamo razumeti, kakšna je naša pripravljenost pomagati duhovnikom v stiski? Odkritosrčnost med brati.
- Odnos do predstojnikov in predstojnikov do duhovnikov.
Ne moremo drugače, kot priznati, da smo pastirji s svojim duhovništvom. Naj nam bo zgled Dobri Pastir, mi pa našemu Božjemu ljudstvu.
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, oktober 2017
Pripravil: p. Tarzicij Kolenko OFMConv