Kolikor je družina odprta za Boga, toliko lahko Bog vstopi vanjo. Če v družini postavimo Boga pred vrata, ga mora nekdo spet povabiti nazaj. Duhovnik ima pri tem nezamenljivo vlogo. Ob tem prevzame vlogo vstalega Kristusa, ki spremlja učenca v Emavs in šele tam se da tudi prepoznati.

 

 

Kdo komu servis?

Veliko družin zahteva od Cerkve in duhovnika, da postaneta njen potrošniški servis. Lahko pa je tudi današnja krščanska družina servis Cerkvi in duhovniku. V tem primeru pozdravimo Boga od daleč, češ, saj smo še prijatelji. Tedaj se tako Cerkev kot družina oddaljujeta od Boga. Duhovniki tožijo, da družina nima več vere, družine pa tožijo, da jih Cerkev in duhovniki ne razumejo več. A tudi ta »servisna«, časovno omejena srečanja, ne ostanejo brez sadov v prihodnosti, če jih vsaj eden vzame kot priložnost. Bog jih!

 

Kako je Bog danes še doma v naših družinah?

V družini odkrivamo Boga drug v drugem. Kjer se posamezni člani družine trudijo za izkazovanje medsebojne ljubezni, tam prebiva tudi Bog.

Bogkov kot, skupna nedeljska in praznična kosila z molitvijo, skupna večerna molitev, domača in župnijska praznovanja cerkvenega leta. To so znamenja Boga v družini, ki smo jih prejeli od prednikov, obogatili z našo vero in jih predajamo naslednjim rodovom.

Člani družine, ki so povezani s Cerkvijo, prinašajo Boga v svoje družine in so svetilnik tudi tistim članom, ki so se oddaljili od Cerkve.

Bog je v naših družinah prisoten po molitvi. Družina, ki skupaj moli, je skupaj, se druži. Člani družine, ki molijo drug za drugega, ostanejo povezani med seboj in z Bogom. Pri skupni molitvi združimo pretekle rodove s sedanjimi in prihodnjimi rodovi. Družina moli za tiste, ki jih ni z njo in oni molijo za tiste, ki so ostali doma.

Posebna milost za družino so otroci, saj lahko ti tudi današnjo družino, ki se je že oddaljevala (oddaljila) od Boga, prek krsta, verouka, obiska svete maše, obhajila in svete birme, tesneje povežejo s Cerkvijo in z Bogom. Osebna vera se običajno rojeva iz tradicionalne vere. Ob tem lahko veliko dobrega naredi razširjena družina s starimi starši.

Tudi družine, ki so na zunaj daleč od krščanstva in Cerkve, imajo še vedno posreden stik z njo in to po kristjanih, ki jih vsak dan srečujejo ter vidijo njihovo veselje in optimizem, ko nas vidijo iti v cerkev, ko se peljejo mimo križa ali cerkve, ko slišijo praznično zvonjenje.

Bog je v naših družinah prisoten v pogovorih o Cerkvi, župniji, duhovnikih.

Oddaljevanje družine od Boga in Cerkve lahko zaustavijo tudi preizkušnje: nesoglasja, ločitev, bolezen, nesreča, smrt. Taki trenutki lahko pomenijo začetek poti družine k Bogu. Vse pogosteje težka bolezen ali smrt zbere (nemalokrat sprte) svojce. Družini je podarjena možnost, da Bogu odpre vrata. Na tej stični točki naj bi duhovnik pri pogrebih po nepotrebnem ne oteževal in omejeval tega srečanja, ampak naj bi občutljivo, odprto in dostopno prepustili Svetemu Duhu, da vodi srečanje in dialog.

 

Kaj današnja družina pričakuje od duhovnika?

Oprtost, iskrenost, dostopnost, razumevanje in sočustvovanje. Pa tudi vero, da je Bog še za stenami naših stanovanj in hiš. Veliko pričakujemo. A tudi trdno verujemo, da vam bo, božjim možem, Sveti Duh ponudil vstopno točko! Tudi kadar potrkate na vrata družine, za katerimi se en družinski član želi srečati z Bogom, drugi pa ga zavrača. Iščite izgubljeno ovco. Pot bo pokazala Božja milost.

Pravimo, da je danes ovira pomanjkanje časa pri družinah in pri duhovnikih. Pa je res tako, ali je to le izgovor za družino in za duhovnika? Vsekakor naj bi duhovnik spoznal vsakdanji ritem in urnik povprečne krščanske družine danes, da v svoji vnemi ne bi pripomogel k oddaljevanju družine od Cerkve.

Ranjene družine danes hrepenijo po Bogu. Glavna naloga duhovnika je prinašati trdno upanje tja, kjer vlada brezup. To zahteva napor, a bo poplačan z otipljivo Božjo bližino.

Razbite in osiromašene družine postajajo kraj druženja in počitka ter Gospodove bližine za njegove služabnike. Nemalokrat bo v družini, v katero je prišel, lahko pustil tudi kako svoje težko breme. Ker je pripravljen prisluhniti in nositi bremena drugih z Božjo pomočjo, bodo tudi drugi prisluhnili njemu in mu z Božjo pomočjo odvzeli njegovo breme.

Zato naj duhovnik prihaja v družine. Naj ne odklanja njihovega gostoljubja, jé pri mizi z njimi, moli z njimi, naj veliko posluša in sliši ter skuša razumeti.

Duhovnik naj bo odprt tudi do družbenega dogajanja v svoji župniji. Naj ne bo do konca nezaupljiv, čeprav je bil včasih zaradi svoje zaupljivosti hudo ranjen. Tudi v življenju kraja, župnije in družbene skupnosti ga čaka Kristus.

In vendar naj ostane njegov najtesnejši prijatelj Bog. Naj se ne da (zato, ker je nad Bogom obupal) zapeljati trenutnemu čustvu in videzu, ki ga lahko oddalji od Boga in zapelje stran od svoje obljube, ki jo je dal pri diakonskem in duhovniškem posvečenju. Pa tudi naj se zaradi tega, ker je obupal nad Bogom, ne zapre med štiri stene župnišča. Pa tudi ne med še tesnejše stene zapuščenosti, alkohola in zasvojenosti. Naj vselej po Božji milosti in vodstvu Svetega Duha zapira in odpira vrata svojega srca bližnjemu.

Duhovnik je tisti, ki v današnjo družbo, ki je na zunaj brez upanja in prihodnosti, v današnjo družbo, ki velikokrat obupuje, prinese Kristusa.

 

Sklep

Tudi če na prvi pogled v naših družinah ne najdemo čisto ničesar Božjega več, je vendarle še vedno vidna in otipljiva sled preteklih rodov, ki so bili povezani z Bogom. Tako vsak od nas, kljub tolikokrat izraženem zanikanju, v srcu nosi neizmerno hrepenenje po sprejetosti, po presežnem, hrepenenje po večnosti, hrepenenje po bližini svojega Stvarnika.

 

Pripravila: družina Kernel