Duhovniško bratstvo in medsebojna povezanost, da bo Gospod v naši sredi
»Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,11)
V razmislek nas vabi Jezusova velikoduhovniška molitev. Morda nam bo koristilo, da se sami prestavimo med poslušalce, opazovalce.
»Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: ‘Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil …’« (Jn 17,11–12).
Kolikokrat smo že bili pri ‘zadnji večerji’! Tako pogosto, da jo vsekakor že povsem poznamo. Res je in hvala Bogu, koliko pobožnih vzdihljajev je že bilo izrečenih, izmoljenih, iztrpljenih, ko smo v rokah držali hostijo, kruh in kelih z vinom, ki sta postajala sam Bog. Koliko vzdihov naše lastne duhovniške nevrednosti in ponižnosti je že bilo oltar, na katerem se je daroval On sam. Pa hkrati, kolikokrat so bile naše misli zbegane, prestrašene, obtežene z mnogoterimi skrbmi. Tako zelo, da ga morda še opazili nismo. Zato sedaj v mislih sedimo zraven. Ne bomo mi dvigali keliha – on ga bo; ne bomo privzdignili hostije – on se bo.
Ko vstopi v molitev, nas še prej nagovarja. Od 13. pa tja do 17. poglavja Janezovega evangelija nagovarja učence, svoje najožje. Govori jim o novi zapovedi, o tem, da jih ne bo zapustil, da jim bo poslal Duha, da se zaveda, da jih čaka preganjanje. Z njimi vstopi v pogovor, kako naprej, da je on edina Pot in da je njega poznati in njemu slediti Življenje. Odgovarja na njihove pomisleke, vprašanja (Filip, Tomaž). Čuti jih. V trenutkih, ki so njegovi poslednji, je on čuteče z njimi. Kakor da se poslavljajo oni. Da najprej trpljenje čaka njih.
Ves ta pogovor, njihove izrečene in tudi globoko skrite strahove in prošnje pa v 17. poglavju ponese pred Očeta. Tako globoko vstopi, da mu niti apostoli ne morejo slediti. Njegova prošnja je prošnja po enosti z Očetom. Kako močno se začuti njegovo ljubeče hrepenenje po Očetu in trdno zaupanje v Duha. Tukaj nismo daleč od tega, da smo samo nemi opazovalci in hkrati občudovalci prepletanja Božjega. Iz Jezusa kipi prošnja po edinosti, in to je njegova prošnja za apostole in vse, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj (Jn 17,20).
Govori o nas. Ne govori o pravilu. Ne govori o zapovedi. To je njegova prošnja in že kar zahvala Očetu. Zagotavlja jim/nam, da nas bo svet po tem prepoznal.
Zato: Po čem nas svet spozna (naša prva srečanja z oddaljenimi)? Kako se srečujemo s tistimi, ki nas ‘potrebujejo’ (otroka so vpisali k verouku, radi bi se poročili, nekdo od bližnjih jim je umrl …)? Zdaj je priložnost za resen razmislek o naših pripravah na zakramente (krst, spoved, obhajilo, birmo, zakon). Spadajo priprave med srečanja? Jih naši bratje in sestre, ki trkajo na naša vrata, doživljajo kot srečanja?
Po čem nas svet pozna (naši verniki, člani naših skupin)?
Nas svet pozna? Kakšen občutek imamo? Se nam dela krivica? Zakaj? Ali čutim, da so v ozadju vedno še drugi interesi, predsodki, negativno javno mnenje? Lahko tudi sami prevzamemo odgovornost? Za kaj? Moramo več delati na zunanji podobi? Se ne ozirati na svet?
Ko so apostoli za mizo zadnji večer Jezusovega življenja, ne govorijo veliko. V glavnem se dogaja v njihovih mislih, čutenju in srcu. Postali so si tako blizu z Jezusom, da ga čutijo. Vidijo, da se pripravlja nekaj resnično velikega. Čeprav se ga še vedno oklepajo in mu tiho ne pustijo oditi, ga vsak na svoj način razume (Juda Iškarijot na zelo zelo in izključno svoj način). Poskušajo mu slediti. To sledenje pa se ni zgodilo čez noč. Začelo se je, že preden jih je poklical, da so lahko potem vse pustili in šli za njim. In so šli. Ne zaradi dobre družbe, ne zaradi novih spoznanj, ki jim bodo priča, ne zaradi raznih priporočil, ne globoke pobožnosti in vere – On jih je poklical. In vse, kar so spoznavali, je, da je želel, da so z njim. Drago jih je stalo. Skozi celotno pot veliko odpovedovanja (nov pogled na materialno), odrekanja lastni veri (v njih je vzbudil ljubezen do Očeta), marsikateri načrt za prihodnost je prekrižala njegova volja, vizija …
Tolikokrat so ga začutili kot Boga, ki je več kot prerok, več kot učitelj postave, več kot nekdo, ki jim svetuje, vodi skozi življenje. Kot Odrešenika!
Iz zaupanja vanj so na poti postajali vedno bolj eno. Ko so v tem času aktualna vprašanja naših premestitev in dekretov, ko razglabljamo, kako bi bilo najbolj prav, je vendarle njegov klic nad vsem. Tudi apostoli verjetno niso izbirali, s kom bodo oznanjali, ko jih je pošiljal po dva in dva, niso se pretirano ubadali s hierarhičnimi vprašanji, kdo bo vodil molitev, ko so molili z Marijo, niti ne, kje in kdaj ter na kakšen način bo kdo umrl zanj.
Kje smo mi, duhovniki, kot sobratje? Se podpiramo? Se čutimo? Čutimo stisko sosednjega župnika, kaplana? Molimo kdaj drug za drugega, drug z drugim? Se odpravimo na klepet, pogovor? Je prostor za iskrene pogovore, ki niso samo tarnanje ali obrekovanje? Se kaj od tega našega druženja dogaja tudi zunaj rekolekcij? So moje in stiske sobrata tabu teme (alkohol, celibat, spoved, duhovne vaje …)? Se učimo drug od drugega? Branimo, zagovarjamo drug drugega? Potrpimo drug z drugim? Pohvalimo drug drugega?
Ne zato, da bi bilo po naše, ne zato, ker bi to bil klic nove evangelizacije, ampak ker je to njegova beseda, njegova srčna želja, njegova poslednja volja: duhovniki sobratje, duhovniki sotrpini, duhovniki prijatelji.
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, junij 2013
Pripravil: Simon Potnik