Župnija je občestvo krščenih, »je kraj, kjer je vse vernike mogoče zbrati pri nedeljskem obhajanju evharistije. Župnija uvaja krščansko ljudstvo v redno izražanje bogoslužnega življenja, zbira ga v tem obhajanju; župnija poučuje v Kristusovem odrešenjsko-zveličavnem nauku; župnija uresničuje Gospodovo ljubezen v delih dobrodelnosti in bratstva« (Katekizem Katoliške Cerkve opredeli župnijo 2179).

Ali so naše župnije še živa občestva?

V mislih imam tradicionalno župnijo, ki se je starejši spominjamo iz svojega otroštva. Župnija nam je bila kot mala domovina, njene krvi smo bili, vsem je bila skupna, v njej smo se rodili, bili krščeni, rastli, v njo smo bili ukoreninjeni. Kako naj bi postal njen odpadnik, ne da bi to čutil kot greh, sramoto, dolg in žalost! Vsi verniki v župniji smo živeli svojo vero: obiskovali nedeljsko mašo, na stanovske nedelje prejemali zakramente, vsi zakonci so sklepali cerkvene poroke, o zakonski razvezi se je slišalo nekje od daleč. Obrobni kristjani so bili prava redkost, bele vrane med črnimi. Ko imam v mislih tako župnijo, potem naše župnije niso več živa občestva.

V času migracije, preseljevanja so ljudje odhajali v urbano okolje, ki je postopoma vplivalo na njihovo življenje, usihale so domače navade, verska praksa in krščansko prepričanje, ki je bilo kakor setev »na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti, kjer ni imelo globoke zemlje in ker ni imelo korenine, se je posušilo« (Mt 13,5-6). Sekularizacija, razkristjanjenost pa ni zajela samo mest, ampak je kakor cunami val pljusknil tudi na podeželje; tako so v mestni četrti, v stanovanjskih blokih, pa tudi na podeželju, na vasi in zaselkih kristjani, ki svojo občestveno vero, mnogokrat živijo v manjšini.

Kdaj so župnije zares živa občestva?

Ko razmišljamo o živih občestvih, ne gre pri tem, da je treba nekaj novega, ampak se je treba vrniti na začetek, ki je vedno nov »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Raz 21,5). Isti Gospod, ki je delal v prvi Cerkvi, je tudi med nami in dela vedno znova vse novo. Menjajo se zunanje oblike, ostaja pa ista vsebina, ki daje občestvom življenjsko moč, kakor v prvi Cerkvi: “Stanovitnost v nauku apostolov, v obhajanju evharistije in v molitvi, druženje v edinosti, pomoč potrebnim, hvaljenje Boga z veselim in preprostim srcem.« (prim. Apd 2,42-47)

Prihodnost naših župnij so male skupnosti, kar poudarja krovni dokument Slovenske pastoralne službe PiP v točki 81: Izkušnja kaže, da se v sekulariziranem okolju vera v Kristusa in ljubezen do bližnjega najbolj poglabljata v majhnih skupinah. Plenarni zbor glede tega pravi: »Ker so naše župnije marsikje prevelike, v njih posamez­nik pogosto ne najde tiste sprejetosti in razumevanja, po katerih v svoji notranjosti hrepeni. To lažje najde v manjših živih občestvih, kjer med člani vladajo bratski in sestrski odnosi. Zato je tam, kjer je to mogoče, potrebno oblikovati občestva, ki bodo zadovoljila posameznikova upravičena notranja pričakovanja. Kjer pa so že, jih velja z odprtostjo sprejemati in spodbujati« (PZ 89).

Župnika preveč motijo tisti, ki jih ni, ki se oddaljujejo in so odšli, mnogokrat pridiga tistim, ki jih ni pri maši, premalo pa je odprt za tiste, ki se vključujejo v razne skupnosti znotraj župnije. Uspeha pri svojem delu v župniji župnik ne sme vedno povezovati s količino. Jezus nam daje navodila za male skupnosti »kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Župnija je živo občestvo, ko je za svoje okolje »sol zemlje« in »luč sveta«. Ljudje, kristjani tvorimo v župniji, ki je Cerkev v malem, skrivnostno Kristusovo telo, živo občestvo, v kolikor se vanjo »vgrajujemo kot živi kamni« (prim. 1 Pet 2,5).

Župnija ni nekaj statičnega, ampak je neprestano dogajanje. Občestvo je živo, ko se v njem kaj dogaja; pomembno je, da so ljudje osebni. Iz množice lahko človek nemoteno odide, ker je neopazen. V malih skupini pa je nekdo. V družini ima vsak svoje mesto, zato manjka vsak, ki ga ni. Med cerkvenimi pevci, v zakonski skupini, v mladinski skupini, v svetopisemski skupini, v molitveni skupini, med ministranti, v ŽPS, v župnijski Karitas se počutijo člani živo povezani; te skupine so dogajanja, ki pritegnejo k sodelovanju; to so organi, ki tvorijo živo župnijsko občestveno telo. Nihče ne more biti povsod, vsakdo pa lahko najde v kakšni skupnosti svoj prostor. Vendar se te skupnosti ne smejo zapirati vase, ampak jih povezuje isti Duh v živo občestvo. »Gospod pa jim vsak dan pridružuje te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,42-47).

Kristus ni popustil večini, saj je »mnogo njegovih učencev odšlo« (Jn 6,66) od njega? Zakaj ni preklical svojega učenja o evharistiji? Ob tem primeru trčimo na splošni problem, kdaj prilagoditi svoje mnenje večini. Kristus ne popušča večini. Njegova Cerkev ne more ravnati drugače. Zaveda se, da resnica ni stvar glasovanja, zvestoba in ljubezen nista rezultat glasovanja večine.

Jezus ni klical nazaj nobenega, ki je odhajal, vendar ni nobenega izključil iz svojega srca. O tem pričajo njegove prilike o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi, o izgubljenem sinu. Vedno pa je vabil »pridita in poglejta«, »hodi za menoj«, »pridite k meni vsi, ki ste žalostni in obteženi«.

Osnova živih občestev je živa povezanost z Gospodom, je neprestano življenjsko odločanje zanj, osebna odločitev zanj v notranjem spoznanju z apostolom Petrom: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68).

Župnija je Cerkev v malem, skrivnostno Kristusovo telo. »Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.« (1 Kor 3,11), je pa tudi človeška skupnost, zato je vsa človeška, nepopolna, obdana s slabostmi in napakami. Zato moramo biti drug z drugim razumevajoči, potrpežljivi in usmiljeni, kakor je z nami usmiljen naš nebeški Oče.

Človek je oseba, zato se osebno odloča za vero, za Boga. V življenju se je vedno treba odločati za Boga. Kristus nas celo opominja, da se je zanj treba odločati »vsak dan« (prim. Lk 9,22) znova. Vendar pa svojo vero živimo in udejanjamo z drugimi v zavesti, da nas skupnost potrebuje in mi potrebujemo skupnost in iz živih skupnosti se »vgrajujemo kot živi kamni« (prim. 1 Pet 2,5) ter postajamo živo župnijsko občestvo.

 

Meditacija za decembrsko dekanijsko konferenco v WORD obliki

Pripravil: Stanislav Gajšek, duhovni pomočnik na Teharju