Ko omenjamo stare starše, si morda predstavljamo sivolaso babico za štedilnikom, od koder se širi omamen vonj po jabolčnem zavitku, in ostarelega dedka s palico v eni roki in vnučkovo ročico v drugi. A stari starši današnjih mladih družin so pogosto še zelo močno vpeti v službeno delo, do upokojitve imajo še kar nekaj let in zaradi fizične zmogljivosti so aktivni na mnogih področjih družbenega življenja. Seveda to ne pomeni, da ne morejo zaznamovati otrokovega otroštva in tudi njegovega verskega doživljanja, le pot do cilja je morda nekoliko drugačna kot pred leti.

 

To besedilo piševa mož in žena treh majhnih otrok v času velikonočnega tridnevja. Naši stari starši so toliko oddaljeni, da se ne vidimo prav pogosto, prav tako so nekateri še vpeti v službene obveznosti, drugi pa že nekoliko ostareli, a še vedno zmožni skrbeti sami zase. Preden preideva na temo prenosa vere med vnuki in starimi starši, naj le na kratko opiševa našo družinsko dinamiko na velikonočno tridnevje, ki smo ga pravkar obhajali. Morda bi o prenosu vere spregovorila kar konkretno na primeru praznovanja krščanskih praznikov. Od velikonočnega tridnevja nam je kot družini v župniji uspelo obhajati nedeljsko »družinsko« sveto mašo, sicer pa smo bili na obredih po delčkih bodisi mama bodisi oče z enim od otrok, kolikor je bilo mogoče, ali pa smo obrede obhajali kar doma. Seveda v prilagojeni obliki, npr. tako, da smo zgradili Božji grob iz lego kock in ob tem prebrali pasijon, a takšno družinsko obhajanje je z majhnimi otroki včasih še bolj doživeto kot obred v cerkvi, kjer bi mirila zdaj enega, zdaj drugega, zdaj tretjega …

Iz primarnih družin sva prinesla precej različne vzorce; pri enem od naju se je udejstvovanje v župniji postavljalo precej visoko na lestvici, morda celo previsoko glede na pripadnost družinski dinamiki, pri drugem pa se je v ospredje postavljalo družinsko praznovanje. Zato se morava veliko pogovarjati, da enega od naju ne zanese v aktivizem in drugega v ‘zaspanost’ glede dajanja svojih darov na razpolago v župniji. Že med nama prihaja do različnih pogledov, kolikor bolj drugače si vključevanje družin v občestveno življenje lahko predstavlja duhovnik, ki morda vloži veliko truda v pripravo župnijskega praznovanja, nato pa je razočaran nad (ne)odzivom družin?! Hvaležna sva za priložnost, da nama je bilo zaupano sestaviti razmišljanje o prenosu vere v družini, saj opažava, da se vse prepogosto delimo na klerike in laike, kjer vsak izhaja iz svoje izkušnje in težko razume ‘drugo stran’, a le če bomo oboji pred seboj gledali Kristusov obraz in si pomagali prepoznavati ga ob lomljenju kruha (Lk 24,31), smo na pravi poti.

Gotovo je družinska dinamika, kjer skupaj bivajo otroci, starši in stari starši, precej drugačna kot v našem primeru, vendar iz razgovorov z drugimi družinami ugotavljava, da je v vsaki družini temeljna povezanost moža in žene in njun enoten pristop k (verski) vzgoji otrok. Na dolgo bi lahko razpravljali o prednostih in slabostih ene ali druge oblike, ugotavljali bi lahko sociološke vzroke za upadanje oblik skupnega bivanja treh generacij, a to prepustimo za druge priložnosti. Zavedava se, da so najini starši, torej stari starši najinih otrok, v veliki meri zaslužni za najino življenje po veri, za to, da sva se po njihovem zgledu tudi sama odločila skleniti zakrament svetega zakona in to je najlepša dediščina tudi njihovim vnukom. Prva leta zakona sva imela morda precej idealizirane predstave o družinskem praznovanju, a realnost je pogosto precej drugačna od idealov. Ob pogledu nazaj prepoznavava, da najina pričakovanja včasih odsevajo (ne)uresničene želje iz primarnih družin in to je dobro prečistiti, da ne kali praznovanja najine družine. V eni od najinih družin je bilo, npr. zelo pomembno, da se je pred veliko nočjo »generalno« počistilo hišo in to je nekatere od družinskih članov tako obremenjevalo, da je prihajalo do nepotrebnih prepirov pred prazniki. To ‘prtljago’ sva prinesla v najino družino in vsako leto se trudiva zavestno ‘odpakirati’, česar ne potrebujemo za naše funkcioniranje. Vse to morda na prvi pogled nima neposredne veze s prenosom vere, če pa pomisliva, kako najin pogled na vero, ki sva jo prejela kot dar od svojih staršev, močno zaznamuje najine otroke, vidiva, kako so lahko majhni spomini pravzaprav odločilni. Pa ne toliko v smislu raznih travm, zapostavljanj in pritiskov s strani staršev, o čemer je danes v sodobni psihologiji tako moderno govoriti, ampak misliva predvsem na močno krščansko držo najinih staršev za vsako ceno, tudi za ceno težav na delovnem mestu, v šoli in nasploh v družbi. Ta cena pa ni prinesla zagrenjenosti ampak prečiščeno in z usmiljenjem prepojeno krščansko ljubezen, ki pa jo seveda še vedno, dokler smo popotniki na tem svetu, premetavajo vsakodnevne preizkušnje; npr. pogosto se najin način vzgoje ne sklada povsem s pristopi, ki jih do najinih otrok zavzamejo najini starši. Zato je tu vedno znova potrebna iskrena komunikacija, ki bo sproti razreševala težave. Prav je, da starši jasno povemo naše poglede in vrednote pri vzgoji otrok, po drugi strani pa je znan rek, da je ‘pravica’ starih staršev, da lahko malo razvajajo vnuke. Pomembno se nama zdi, da ostajava starša prva vzgojitelja najinih otrok, in da hkrati zaupava v dobronamernost starih staršev, tudi če kdaj otroci pridejo s čokolado preveč v žepu s počitnic pri babici. Vesela sem, da pri verskih vrednotah med nama in starimi starši ni dvomov, kaj želimo predati otrokom; daj je vsem obisk maše in življenje po evangeliju merilo, kako živeti vsakodnevnost. Če bi tu prihajalo do večjih razhajanj, bi morda težje zaupala otroke v varstvo. Zanimivo nama je opazovati, kako sta dedek in babica v očeh najinih otrok merilo modrosti, otrok intuitivno zazna, da je izkušnja najboljša učiteljica. Ko je z letošnjo velikonočno osmino k nam prišla tudi trebušna viroza, sem se spomnila lanskega dogodka, ko je naš prvorojenec ob dilemi, kakšno hrano naj mu ponudim ob bruhanju, izjavil: »Mama, veš kaj, daj pokliči babico, kaj mi lahko skuhaš, ona bo vedela.« Moja prvotna reakcija skoraj užaljenosti se je hitro spremenila v občudovanje otrokovega vrednotenja starih staršev – če bo kdo vedel, bosta vedela onadva.

Kakšna pa je lahko v konkretnih družinskih in župnijskih praznovanjih vloga starih staršev? Po eni strani so za razliko od staršev že razbremenjeni nenehne skrbi za otroke, zato gotovo veliko bolj na razpolago v župnijskem udejstvovanju in s tem močan zgled za svoje vnuke, da je svoje darove treba dati na voljo za služenje občestvu. Po drugi strani pa morajo tudi oni vedno znova iskati pravo mero med služenjem v župniji in svojo vlogo starih staršev, ki naj bi imeli vedno čas za vnuke, za pripravo nedeljskega kosila, na katero se napovejo ‘mladi’, za prevoz vnučka v glasbeno šolo … Opažava, da si mlade družine stare starše vse prepogosto predstavljamo kot nekak ‘servis za nujne primere’; ko nam zaškriplje z varuškami in prevozi ali ko zmanjka časa za pripravo kosila, se spomnimo na babico. Stari starši pa po drugi strani prepogosto tarnajo, da se jim ta mladi ne javimo na telefon, da nimamo nikoli časa, da ne pridemo na obisk … A če smo dovolj samokritični, vidimo, da tako eni kot drugi postavljamo v ospredje sebe, premalo pa se vživimo v drugega. To je le eden od možnih komunikacijskih vozlov, morda na videz ločen od verskega življenja, a v svojem bistvu še kako odločilen za otrokovo oblikovanje vere. V bodisi uspešnem bodisi neuspešnem razreševanju takšnih konfliktov med starimi starši in starši se otrok uči oz. ne uči krščanske ljubezni. Takšnih napetosti morda duhovniki ne poznate neposredno, gotovo pa se z njimi srečujete pri zakramentu svete spovedi in duhovnem pogovoru ter v drugih primerih. Kar nam ‘mladim’ in ‘starim’ pogosto manjka, je vživljanje v drugega in ne iskanje potrditve, da imam vendarle prav jaz. Otrok pa pije te odpuščajoče ali pa napete odnose in iz tega raste – v velikonočnega kristjana ali pa v nekoga, ki se je naučil kuhati zamere in v pravičništvu pozabljati na usmiljenje.

Nama kot staršema je pri verski vzgoji otrok veliko vredno, da lahko otroci s starimi starši obiščejo sveto mašo tudi kdaj čez teden, da kot doma tudi tam vidijo jaslice, adventni venec, doživijo molitev pred jedjo, največkrat pa naju navdušujejo debate, ki jih imajo otroci z njimi o nebesih. En dedek je namreč že umrl, a je tako živo navzoč med nami, da se pogosto pogovarjamo o veselju ponovnega snidenja. Tudi zaradi tega doživljanja so za najine otroke nebesa kraj, ki se ga veselijo in ob večerih ob spontanih prošnjah izjavijo »in da bi lepo umrl«. Ko je kdaj kdo navzoč pri naši večerni molitvi, ga to kar malo šokira, a spomniva se, da smo nekoč govorili o tem, da je pomembno prositi za srečno smrt, in tako je v glavicah najinih prvih dveh otrok spontano dozorela takšna prošnja. Ko bi le ohranila to hrepenenje po nebesih!

Kot se ‘vzgojni prostor’ najinih otrok veča s starimi starši, vzgojitelji v vrtcu itd., se nama zdi pomembno razumeti, da se na verskem področju ta prostor od starih staršev širi v vse župnijsko občestvo. Spomniva se krstov najinih otrok – ob starših, botrih, starih starših in sorodnikih je bilo tam navzoče tudi župnijsko občestvo in vsi smo v otrokovem imenu izpovedali vero ter na ta način obljubili, da ga bomo versko vzgajali! Zato je temeljno mesto otrokove izkušnje vere nedeljska maša. Pomembno je, da najini otroci in midva lahko zaupamo, da smo vsi, tudi naši stari starši, pri nedeljski maši, tudi če ne v isti župniji, da se vsi hranimo pri istem kruhu življenja. Vsem nam največ pomeni, da se lahko udeležimo lepo obhajane nedeljske maše. Z lepim obhajanjem ne misliva najprej lepega petja, sodelovanja itd., kar seveda pripomore, ampak predvsem lepo obhajanje tako duhovnika kot župnijskega občestva, ki skupaj moli in kjer se počutimo dobrodošli, sprejeti, kjer kdaj z živahnostjo najinih otrok tudi malo potrpite. Meniva, da je to prva šola vere za naju, najine otroke in starše. Zato se nama pred vsako drugo dejavnostjo na župniji in širše zdi temeljno, da moramo vsi vedno znova odkrivati vrednost evharistije ter se jo truditi oblikovati in predvsem udeleževati tako, da bodo naši otroci na naših obrazih prepoznali, da smo tam srečali živega Boga.

 

Meditacija za dekanijsko konferenco, maj 2018

Pripravila: zakonca Oblonšek iz Maribora