Cerkev je delo Svetega Duha. Ni tržnica, ni stranka, ni podjetje (Apd4,23-24.29.31)
Mislim, da se ne motim ob prepričanju, da tudi mnoge moje sobrate obletavajo slične ali enake misli kot mene. Zlasti zadnja leta, ko se v svetu dogajajo tako čudne, oziroma strašne stvari, sem vse bolj in bolj prepričan, da je bil satan »spuščen z verige«. Sledi njegovega delovanja so otipljive tako v vesoljni Cerkvi, kakor v meddržavnih odnosih po širnem svetu. Vedno znova se vprašujem, zakaj je Bog dal satanu toliko svobode, da lahko dela, kar in kolikor hoče. Na misel mi vedno znova prihaja Jobova knjiga, ta misterij o smislu in nesmislu trpljenja. Bolj razmišljam, bolj me muči ta »Božja indiferentnost«. Vem, vse to presega moč človekovega razuma.
Treba je preprosto zaupati v Božjo modrost, ki bo končno (čeprav šele na onem svetu) vse prav uredila. Pri tem mi prihajata na pomoč nagovora sv. papeža Pavla VI., ko je na splošnem sprejemu 23. maja 1973 takole nagovoril zbrano množico:
»Obstaja pa še namreč drug vir spoznanja, izven razuma, ki je preslaboten in preveč ranljiv, da bi razrešil vsa vprašanja človeškega življenja. Ta vir, ki prihaja od zunaj, a deluje v nas, je Sveti Duh, je vera, ki deluje po ljubezni … Svetega Duha potrebujemo, da postanemo sposobni razumeti resnico v svojem nadnaravnem in živem izražanju, ki je lasno krščanskemu redu odrešenja; potrebujemo to notranjo luč, ki jo prejmejo ponižni in preprosti; potrebujemo sedmere darove Svetega Duha …« Na sprejemu 16. oktobra 1974 pa je med drugim dejal: »Kakšnim okoliščinam mora ustreči človek, da bo prejel posebni dar Božji, to je Svetega Duha, ki, kot vemo, veje, kjer hoče, a se nikoli ne brani priti v tistega, ki ga pričakuje, kliče in sprejme? Odgovor bomo poenostavili. Pogoji za sprejem Gosta naše duše so tile: vera, ponižnost, kesanje, zakramentalno dejanje. V praksi našega verskega življenja pa so neobhodno potrebni tile pogoji: molk, zbranost, poslušanje, predvsem pa klicanje in molitev, kot so delali apostoli skupaj z Marijo v dvorani zadnje večerje …«
Vem in razumem, če se je Satan drznil skušati samega Božjega Sina, potem nikakor ne moremo pričakovati, da bo pustil pri miru Jezusove učence vseh časov. Apostol Peter nas v svojem prvem pismu opozarja: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu.« Občutek imam, da je hudobni duh močnejši od Svetega Duha, ki ga je Jezus obljubil in poslal na Binkošti in s tem ustanovil Cerkev, katere člani smo vsi krščeni. Cerkve torej niso ustanovili ljudje, je Božja ustanova. V njej sta prisotni Božja resnica in ljubezen, ki v njej delujeta na mnogotere načine. Seveda je za nas nebogljene ljudi Cerkev skrivnost. Božje in človeško je v njen nerazdružno povezano. Binkošti so dogodek, ki se nadaljuje. Sveti Duh ne bo zapustil zemlje do konca zgodovine. On je vedno tu, da bi obnovil obličje zemlje, da bi naredil iz nas nove ljudi. Sveti Duh nikoli ne zapusti Cerkve, ki jo vedno vodi, dasi se nam velikokrat dozdeva, da se je povsem umaknil. On jo ohranja zvesto svojemu poslanstvu, kljub slabostim ljudi, ki jo sestavljajo. Sveti Duh neutrudno deluje v človeškem srcu. Tudi v naših dneh je navzoč, zdaj šepetaje, zdaj spet kot vihar. Žal, da je naša vera v Svetega Duha le preveč nejasna in nestanovitna. Sveti Duh je v resnici neznani Gost (v vsem cerkvenem letu je samo en praznik Svetega Duha). Lahko bi pa trdil, da povsem preproste duše vedo o njem včasih več kot mnogi učenjaki, opremljeni s svetnimi diplomami.
Ves mesec maj je posvečen Majniški Kraljici, ki je nevesta Svetega Duha in obenem mati Cerkve. Po Jezusovi zaslugi smo vsi duhovniki njeni sinovi. Menim, da na to dejstvo zdaleč premalo mislimo. Gotovo jo premalo posnemamo v njeni neomajni veri iz zaupanju v Božjo previdnost. Predvsem v tem mesecu jo goreč prosimo, naj nas pri tem podpira.
Naj zaključim z mislijo, da vernost ni običajni policijski pravilnik z ukazi in prepovedmi, ampak je poziv k ljubezni v duhu in resnici, k neprestanemu preseganju samega sebe ob navdihovanju Svetega Duha. Zunanje reforme ne zadostujejo. Sveti Duh nas vabi k resnični spreobrnitvi in k poglobitvi svojega duhovnega življenja.
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, maj 2022
Pripravil: Toni Štekl