Raznolikost med duhovniki v vzhodni Evropi

Evropske dežele zadnja desetletja niso ravno naklonjene službenemu duhovništvu. Tam, kjer je pomanjkanje duhovnikov največje, opozarjajo, da le-to vpliva na župnijsko pastoralno in duhovnikovo delo. »Znotraj Cerkve je duhovniška podoba postala meglena.« (Greshake, Gisbert. 2000. Priester sein in dieser Zeit. Theologie – Pastorale Praxis – Spiritualität. Wien: Herder.) Ne preseneča, zakaj zadnje čase duhovniki pogosto razpravljajo o svoji identiteti – tudi pri nas.

 

Obsežna raziskava Priester 2000 (Duhovniki 2000), ki je zajela več kot 2500 duhovnikov iz Avstrije, Nemčije, Švice, Hrvaške in Poljske, je pokazala, da obstojijo štirje tipi duhovnikov, ki so jih poimenovali:

• zunajčasni klerik (zeitloser Kleriker),
• Božji mož odprt sodobnosti (zeitoffener Gottesmann),
• cerkveni mož blizu sodobnosti (zeitnaher Kirchenmann) in
• sodobni voditelj skupnosti (zeitgemäβer Gemeindeleiter).

 V članku smo pozveli njihove glavne značilnosti.

 

Zunajčasni klerik

Zunajčasni klerik gleda na moderen svet negativno, ga kritizira kot brezvernega. Tuje mu je prilagajanje trenutnim okoliščinam. Rad ima jasnost in gotovost, zato ga ogroža vsak razvoj. Tuj mu je pluralizem, zato lahko hitro zapade v fundamentalizem. Institucionalno ima vlogo čuvaja zaklada vere (»depositum fidei«), ki pazi, da se nič od zaklada ne izgubiti. Zanj je značilna kristološka dimenzija službe (repraesentatio Christi).

Zunajčasni klerik je na nek način duhovnik iz časa narodne Cerkve, ko teologija Cerkve kot Božjega ljudstva ni bila razvita. Vloga skupnosti mu je tuja, zato poudarja, da je »duhovnik za ljudi«, in ne »z ljudmi«; je »pater familias«. Izhodiščno točko tvori tridentinska podoba duhovnika kot dobrega pastirja, ki dušnopastirsko skrbi za zaupane vernike (torej dušno pastirstvo) in jim podeljuje zakramente. Duhovnik je predvsem »delivec zakramentov«. Med zakramenti je na prvem mestu evharistija, sledi zakrament pokore.

 

Božji mož odprt sodobnosti

Za Božjega moža odprtega sodobnosti je značilno razumevanje Cerkve v luči 2. vatikanskega koncila, na kar kaže tudi njegova večja usmerjenost na skupnost. Na Cerkev gleda kritično-lojalno s stališča sveta. Ta duhovnik rešuje svet in Cerkev; je graditelj mostov med Cerkvijo in svetom, ki občuti napetost med sakralnim in profanim, med tradicijo in življenjskimi potrebami. Blagoslov je ravno v tem, da prepozna znamenja časa in njim primerno oznanja Evangelij.

Pri njem ne gre za pozicijo »ali-ali«, ampak za pozicijo »in«, kot npr. usmerjenost na Kristusa in skupnost (repraesentatio Christi in repraesentatio Ecclesiae). V skladu s svojim ravnotežnim značajem je vedno nekje »vmes« med eno in drugo skrajno pozicijo. Svoj poklic doživlja vertikalno in horizontalno, in ni mu vedno lahko ostati blizu Bogu in ljudem. Oznanjevanje (dialog) in zakramentalizacija so mu blizu, prav tako ubogi in trpeči. Rad se pojavlja v javnosti. Bolj kot vsi drugi tipi si želi prevzeti odgovornost za neko skupnost in upravljanje župnije, saj je »rojen župnik«, sposoben dialoga in pripravljen delati. Župnijo vodi na sinodalen način, kjer ima ŽPS pomembno vlogo.

Veliko mu pomeni priznanje s strani nadrejenih. Na vodilnih položajih srednje hierarhične ravni najdemo v večjem številu prav ta tip duhovnikov. Precej jih je med dekani oziroma v službah, na katere se pride z izvolitvijo in za katere se pokažejo kot najbolj sprejemljivi »ljudje sredine«.

 

Cerkveni mož blizu sodobnosti

Cerkveni mož blizu sodobnosti se dobro počuti v Cerkvi in v sodobnem pluralnem svetu. Ni toliko župnijsko kot cerkveno naravnan. Rad prebiva v svoji rezidenci, kjer opravlja vlogo »namestnika«. Njegova naloga ni vizionarski razvoj, ampak bolj administracija.

Pri njem se vidi, kako Božji poklic »zaživi« v profesionalni poklic. Kot profesionalec ceni tudi laike profesionalce na svojih področjih. Poleg posvečenja (pristojnosti) meni, da so pomembne tudi sposobnosti (kompetence). Ta duhovnik je sposoben mnogih del na administrativnem, gospodarskem, pastoralnem idr. področju. Ni pa deloholik«. Delo ločuje od prostega časa, poklicno življenje od zasebnega. Dela kot menedžer, čeprav ne zanemarja svojega duhovnega življenja in zaupane črede. S tem v zvezi je leta 1985 takratni profesor Christoph Schönborn (sedanji kardinal in dunajski nadškof) opozoril: »Zdi se, da smo danes spet v neke vrsti donatistični krizi: pri duhovnikih je osebna kvaliteta pomembnejša od zakramentalne kvalifikacije, subjektivne sposobnosti so pomembnejše od objektivne zakramentalne usposobljenosti.« Pri profesionalizaciji je namreč nevarno, da kaj hitro zaide v profanost.

Ta duhovnik daje sinodalnosti velik pomen, a v določenih okoliščinah rad sam prevzema odločitve. Nevarno je, da bi iz »volka samotarja« postal »liberalni gospod župnik«, rezident s samovoljnimi potezami vladanja, ki ŽPS-u sicer pusti delati in odločati, a na koncu vse naredi po svoje. Tedaj ima glavno besedo in si ne da nič dopovedati, ne s strani župnijske skupnosti ne s strani škofijskega vodstva.

 

Sodobni voditelj skupnosti

Zgodovinsko najmlajši tip duhovnika je sodobni voditelj skupnosti. Vse klerikalno mu je tuje. Do pluralnega modernega sveta zavzema pozitivno stališče, Cerkev v njem pa doživlja kot »neživljenjsko«. Ker ceni dialog in dialoško Cerkev, se zavzema za povezovanje, omreženje, tj. za pojave, ki so v zadnjih desetletjih postali pomembni in so našli svoj predhodni vrhunec v medmrežju.

Rad je v skupnosti, a v njej noče kazati moči. V njej živi kot »brat med brati in sestrami«. Močno poudarja eklezialno dimenzijo razumevanja skupnega duhovništva in enakost vseh članov Cerkve. Odločilen koncilski dokument je Dogmatična konstitucija o Cerkvi, s središčno izjavo: »Čeprav so nekateri po Kristusovi volji postavljeni drugim za učitelje, oskrbnike božjih skrivnosti in pastirje, vendar pa med vsemi vlada enakost glede dostojanstva in glede dejavnosti, ki je skupna vsem vernikom v graditvi Kristusovega skrivnostnega telesa« (C 32,3). Delitev na klerike in laike mu je tuja, prav tako klerikalizem. Blizu so mu karizme in karizmatična gibanja. Raznolikost karizem kot vrtnar goji, neguje, hrani (manj obrezuje) in vodi k razcvetu njenih darov. Zanj duhovniško posvečenje ni tako pomembno. Svojo službo komaj da razume kot repraesentatio Christi ampak bolj kot repraesentatio Ecclesiae (usmerjeno na skupnost). Ceni diakonijo kot služenje bližnjim, od koder črpa svojo duhovnost.

Kot predstojnik je kolegialen; bolj razpravlja, kot odreja, kar pa se pri vodenju največkrat kaže kot slabost. Tudi upravlja nerad, da ne bi prišlo do neželenega upiranja. Sinodalnost je zanj velikega pomena. ŽPS-ju daje veliko pristojnosti.

Ta tip duhovnika težko naredi kariero znotraj Cerkve, česar pa si v bistvu tudi ne želi. Je radoveden in pogumen. V instituciji pogosto zaseda mesto sramotnega »graničarja«, tj. tistega, ki hodi po robu še mogočega. Ta duhovnik ima v župniji ministrantke, še preden to blagoslovi Vatikan ipd. Rad ima pastoralno eksperimentiranje. Največja nevarnost je, da se postavi na isto raven s skupnostjo vernikov, zaradi česar je v nevarnosti vrednotenje duhovniške službe.

 

Slika: Porazdelitev duhovnikov po tipih v raziskanih deželah (Vir: Priester 2000)

Če pogledamo splošno porazdelitev duhovnikov po tipih glede na raziskano regijo (Vzhodna Evropa, Avstrija, Vzhodna in Zahodna Nemčija, Švica), opazimo, da je bil leta 2000 v »modernih« in finančno trdnejših »zahodnih deželah« nadpovprečno visok odstotek duhovnikov sodobnih voditeljev skupnosti in cerkvenih mož blizu sodobnosti. Vzhodnoevropske (postkomunistične) dežele so imele skoraj polovico (48 %) duhovnikov zunajčasnih klerikov, tretjino (32 %) pa Božjih mož. Hrvaška in Poljska sta imeli leta 2000 podobno razporeditev duhovnikov po tipih, kot jo je leta 1970 imela Avstrija. Je pa res, da so tudi med posameznimi škofijami v deželah z nemškim govornim jezikom porazdelitve različne.

 

O razlikah med tipi duhovnikov

Za konec povzemimo razlike skrajnih tipov duhovnikov, to je razlike med zunajčasnim klerikom in sodobnim voditeljem skupnosti:

• pokoncilska Cerkev je za zunajčasnega klerika preveč posvetna, za sodobnega voditelja skupnosti pa neživljenjska;
• težišče duhovniških nalog je za zunajčasnega klerika na liturgiji in oznanjevanju, za sodobnega voditelja skupnosti pa bolj na diakoniji in življenjskem spremljanju ljudi;
• zunajčasni klerik poudarja repraesentatio Christi, sodobni voditelj skupnosti pa repraesentatio Ecclesiae;
• zunajčasni klerik se zateka bolj k tradiciji, sodobni voditelj skupnosti pa se ukloni situaciji;
• pri vodenju zunajčasni klerik poudarja (klerikalno) poslednjo odgovornost duhovnika, sodobni voditelj skupnosti pa stavi na sinodalnost (ŽPS naj ne bi imel le posvetovalnega značaja) …

 

Po pregledu razlik med duhovniki je jasno, da le-te ob menjavi duhovnikov lahko predstavljajo problem, še zlasti, če župnija dobi župnika, ki je skrajno drugega tipa. Župnije, ki so imele dolgo časa župnika sodobnega voditelja skupnosti z močnim poudarkom na sinodalnosti, so lahko »trd oreh« za zunajčasnega klerika, ki poudarja neposredno sledenje župniku …

Ker so prednosti posameznih tipov hkrati tudi njihove omejitve, se lahko vsak tip duhovnika od drugih treh kaj nauči. Zunajčasni klerik se npr. lahko uči sinodalnosti in načina vodenja pri sodobnem voditelju skupnosti. In obratno. Praktično teološko je najbolj zaželen Božji mož odprt sodobnosti, ki posreduje med naročilom in situacijo. Po eni strani ima precej skupnega z zunajčasnim klerikom, po drugi strani pa s sodobnim voditeljem skupnosti.