Brez Svetega Duha poslanstvo postane propaganda
Ob gornjem naslovu sem se spomnil razmišljanja iz knjige Zakaj sploh biti kristjan, avtor je Timothy Radcliffe OP. Njegovo misel bom interpretiral malo po svoje.
Zadnja večerja je bila trk dveh moči. Obstajala je moč politične moči in moč resnice oz. pomena. Politična moč je bila brutalna in nesmiselna, ki je Jezusa na silo odvedla, ga pahnila v ječo, ponižala in umorila. Bila je moč Poncija Pilata, ki je Jezusu dejal: »Ne veš, da imam oblast, da te oprostim in oblast, da te križam?« Vendar Jezusova zgodba, še posebej v Janezovem evangeliju, govori o drugi vrsti moči, o moči znamenj in o moči besede. Jezus ponuja znamenja, spreminja vodo v vino, slepim odpira oči, nemi ob njem spregovorijo, Lazarja obudi od mrtvih. To je moč pomena in resnice.
Zadnja večerja je trk brutalne moči in moči znamenj. Med seboj trčita Pilatova moč in moč šibkega in ranljivega moža, ki vzame kruh, ga razlomi in razdeli, ob tem pa gleda smrti v obraz. Vsaka evharistija je praznovanje našega zaupanja, da bo v Kristusu pomen zmagal na način, ki si ga sploh ne znamo predstavljati ali ga predvideti. Le kdor ima zaupanje v pomen znamenj in resnice postaja človek upanja in darovanja po Jezusovem zgledu.
Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje takole definiral: »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide.«
To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo in se darujemo: sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu smisel.
Krščansko upanje, ki ga oznanjamo in zaradi katerega služimo drugim, ne pomeni zmage neke nesmiselne moči: vojske, kapitalističnega ali komunističnega gospodarstva, ali katerekoli rase ali družbenega razreda. Je dokončna in nepredstavljiva zmaga pomena. Zmaga ljubezni!
Tovrstna moč morda sprva deluje neučinkovito, če jo postavimo ob rob silam tega sveta, silam moči in denarja. Če služimo resnici in pomenu, moramo biti neskončno potrpežljivi in ponižni. Jezus je zgledal, ko je stal pred Poncijem Pilatom, pred velikimi duhovniki in množico, zelo nebogljeno in krhko.
V kakšno moč zaupamo duhovniki? Politično, gospodarsko, mogoče celo rasistično … Kdor se naslanja na politično in gospodarsko moč, mislim, da v našem zahodnem svetu ne more biti pričevalen.
Včasih imam občutek, da si ne upamo stopiti iz struktur, navad in varnosti. Nočemo biti krhki in ranljivi kakor Jezus pred Poncijem Pilatom.
Strah nas je storiti kakšno napako, zato ne tvegamo narediti kaj novega in nostalgično pogledujemo v obdobje, ko je Cerkev temeljila na politični in družbeni avtoriteti ter oblasti.
Apostolom se je v času zadnje večerje in v dneh Kristusovega trpljenja podirala »vera« v politično močnega Mesija. Morala se je zrušiti, da je lahko nastala mlada Cerkev, živa skupnost, ki se je odprla navdihom Svetega Duha. Prav On jim je dal zmožnost, da so kakor Jezus izvrševali Jezusova znamenja in ljudje, ki so jih gledali in poslušali so bili navdušeni nad njihovim oznanjevanjem. Mnogi med njimi so se dali krstiti.
Živimo v času, ko smo tudi mi povabljeni stopiti na pot resnice in Jezusovih znamenj. Ne oklepajmo se zemeljskih moči in struktur, ki nam pogosto jemljejo preroškega duha in evangeljsko veselje. Še enkrat se zazrimo v jaslice in razmišljajmo o kakšni moči nam govorijo.
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, januar 2021
Pripravil: Klemen Balažič SDB