Znamenje živega občestva je povezanost pastirja z ljudstvom, PIP, tč 80 

Ob izvolitvi kardinala Bergoglio za papeža z imenom Frančišek je bilo za marsikoga »presenečenje« – ali pa tudi ne. Vendar smo lahko že takoj po izvolitvi, že prvi večer, ko nas je pozdravil, spregovoril in prosil, naj pomolimo zanj, začutili, da se za Cerkev, a tudi za vse svet začenja nekaj novega: začenja se nova doba. Nekateri so takoj dejali, da je že ime novega papeža »program« in se niso zmotili. Kajti že tri dni po izvolitvi, ko se je papež Frančišek srečal z novinarji in jim spregovoril, je dejal: «Oh, kako bi si želel Cerkev ubogo za uboge!«  Stavek je bil izgovorjen tako, da je bil obenem vzdih, vizija in program. Zlasti program, kajti povezan je z izbiro imena Frančišek. S papežem Frančiškom se v Cerkev vrača vprašanje uboštva. In p. Branko Cestnik je v revijo Božje okolje ob tem zapisal: »…kadar se je v zgodovini vprašanje uboštva vrnilo na prvo mesto, je to pomenilo prenovo, reformo, vračanje k izvirom« (BO št.2/13, str11). Zakaj tak uvod. Zato, ker nas ta s svojim načinom življenja, izjavami… izziva, preseneča; pa tudi iz njegovega vsega ravnanja in življenja se čuti, da papež Frančišek to, kar govori, živi, da ga ljudje sprejemajo, tudi neverni.

IN KAJ JE TISTO, KAR ZBUJA PRI LJUDEH SIMPATIJO, ODOBRAVANJE, da se ljudje čutijo POVEZANI Z NJIM? Prav to, kar beremo v naslovu te meditacije. Papež – pastir je povezan s svojim ljudstvom; sveti oče podzavestno »vdira« v njihovo notranjost, v intimo ljudi, ki ga poslušajo, ne da bi se tega zavedali. Ta tesna povezanost pa je bila baje stalnica že pred prihodom na Petrov sedež.

 

Kaj naj storimo, da bomo tudi mi v resnici povezani s  svojim ljudstvom?

1. Najprej je v nas duhovnikih – pastirjih potrebna zavest – prepričanje, da je »nas  za pastirje poklical in postavil Gospod«, ne mi sami, in ne, da bi služili sebi, ampak čredi, ki nam je bila zaupana, da bi služili vse do darovanja življenja, kot je to storil Kristus, dobri pastir. »Starešine prosim: ‘Pásite Božjo čredo, ki vam je zaupana, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z Božjo voljo. Ne zaradi grdega pohlepa po dobičku, ampak z voljnim srcem. Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled« (1 Pt 5,1-3).

 

2. Kaj pomeni »pastir pase čredo in hodi z njo«, da hodi s čredo in ostaja s čredo v vseh mogočih situacijah; tudi, ko je težko, je vojna, padajo bombe, je policijska ura itd. Kot piše apostol Pavel Timoteju: » Oznanjuj besedo, vztrajaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem« (2 Tim 4,2) . Kardinal Vinko Puljić je nam duhovnikom na duhovnih vajah v Celju leta 2004 pripovedoval, kako sta med vojno v Bosni, ko so bile izredno težke razmere, ko jih celo mednarodna evropska skupnost ni podprla, ampak igrala zelo »podlo vlogo«, sta ponoči skupaj s tajnikom med policijsko uro, on je hodil z baterijo pred avtomobilom – tajnik pa vozil za njim (da ne bi opazili avta), šla na obisk k mnogim družinam, jih bodrila in dajala moralno podporo, da so na lastne oči videli in čutili pastirja, da je z njimi, čuti  z njimi, trpi z njimi, joče z njimi,  čeprav sta s tem tvegala svoje življenje.

Duhovnik je namreč na poti ‘z’ in ‘v’ svoji čredi, kar pomeni:  skupaj z verniki deliti veselje in upanje, težave in trpljenje, ljudi razumeti, jim pomagati in jih usmerjati. Hoditi skupaj z drugimi zahteva ljubezen. Duhovnikova služba pa naj bi bila služba ljubezni.

Zato je potrebno imeti tako veliko srce, da bomo znali sprejeti vse ljudi, ki jih bomo srečevali na svoji poti. Preko duhovnikove dobrote in razpoložljivosti naj ljudje, ki potrkajo na naša vrata, (ali mi na njihova), izkusijo očetovstvo Boga in spoznajo, kako je Cerkev dobra mati, ki vedno sprejema in ljubi.

Pater Branko Cestnik v zadnji št. Cerkev piše: Če je bila v nekem obdobju, še posebno v apostolski dobi – v prvih krščanskih občestvih zelo pomembna gmotna delitev dobrin (prim: Apd 2, 44-45), smo danes izzvani k čustveni delitvi, predvsem v družinah. Enako je tudi glede oblikovanja župnijskih občestev: oblikovanje občestev in pripadnosti vedno sloni tudi na občutjih (to vedo v ekonomiji, politiki in športu), C 6/15, str. 14). To se pravi: ljudje bodo zahajali tja, kjer se bodo dobro počutili, kjer bodo sprejeti.

  

3. Duhovnikova navzočnost v župniji: Pastir namreč mora imeti, kakor pravi papež Frančišek,  »vonj po ovcah«, navzoč mora biti sredi svojega ljudstva kot Jezus, Dobri pastir. Zahteva jo samo ljudstvo, ki želi videti svojega duhovnika (župnika ali kaplana ali duhovnega pomočnika), kako hodi z njimi in mu je blizu. Ne zapirajte se! Stopite med svoje vernike, tudi na periferije vaših župnij in vse tiste bivanjske periferije, kjer so trpljenje, samota, človeško propadanje. Pastoralna prisotnost pomeni hoditi z Božjim ljudstvom, hoditi spredaj in kazati pot; hoditi sredi in krepiti edinost, hoditi zadaj, da nihče ne bi zaostal, je dejal sv. oče novo posvečenim škofom.

 

4. Pastir živi v istem hlevu (staji) kot so ovce: Prav tako se je treba zavedati, da živimo kot pastirji v isti staji s svojimi ovcami, če rečemo preneseno s Svetim pismom, to pa zato, ker smo pred Bogom tudi sami ovce. Vsakdo, ki ima kakršnokoli odgovorno službo ali oblast, bi se moral vselej zavedati Kristusovih besed Pilatu in si jih ponavljati: »Nobene oblasti bi ne imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj!« (Jn 19,11). Vsakdo torej, tudi duhovnik, mora biti pred Bogom ponižen, krotak in ubogljiv. Pa seveda, če je v isti staji z drugimi ovcami, deli z njimi vse, kar je za deliti. Kot smo dejali, mora držati skupaj s svojimi ljudmi in pripadati svoji staji, ne kaki drugi. Stremeti mora z ljudmi k istemu cilju, ima istega Gospodarja kot ostali, z ljudmi si deli pašo… To je takrat mislil sveti oče Frančišek, ker je namreč opozarjal pred nevarnostjo klerikalizma, ko pastir, ki je bil tja postavljen od Gospoda, pozabi, da je pred istim Gospodom tudi sam le ovca. Pravi pastir je Gospod, duhovniki smo to le po službi, ki nam je bila poverjena, »dana od zgoraj«.

SKLEP: Ko bomo vsaj v nekaterih občestvih (morda najprej v malih skupinah, ki naj bi postajale kvas za celo župnijo) uresničili del življenja iz prvih časov krščanstva, šele takrat bodo lahko tudi kristjani  zares začutili, da so njihovi pastirji povezani (z njimi) z ljudstvom  (PIP 80) in ljudstvo bo občutilo, da so to  v resnici njihovi pastirji, njihovi duhovni očetje.

Vprašanja za pogovor:

  1. Koliko sem povezan s svojimi farani?
  2. Ali mi »smrdi« njihov vonj – vonj mojih ovac?
  3. Kako, na kakšen način, kje in kdaj sem med svojimi ljudmi?
  4. Ali sem še vedno »gospod«, ki se srečuje s svojimi farani le v pisarni in pri maši?
  5. Ali ljudje čutijo, da sem njihov in oni moji?
  6. Ali iz mojega besednega zaklada izginjajo besede: gospodovalnosti, nadutosti, zmerjanja…?

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo – v wordu, januar 2016

Pripravil: prelat Božidar Metelko, generalni vikar