»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,35)

V zadnjih petdesetih letih so se zgodile velike družbene spremembe. To posebno čutimo mi starejši duhovniki, ki nas je poleg duhovniške vzgoje v času študija in bivanja v bogoslovju, dodatno »klesal komunizem, vojaščina …«. Kot mlad župnik se v dekaniji spominjam svetniškega duhovnika Antona Pogorelca, ki je vsa svoja duhovniška leta preživel na Kočevskem. Nam mlajšim duhovnikom je na dekanijskih konferencah večkrat ponovil: »Fantje, to, da se v komunizmu lahko duhovniki zberemo skupaj na pastoralni konferenci, je zlato!« Takrat teh besed nisem razumel, kajti nisem imel težkih izkušenj, ki so jih doživljali duhovniki takoj po II. svetovni vojni.

Danes, hvala Bogu, imamo vsi duhovniki avtomobile, možnost medsebojnega povezovanja, obiskovanja, prijateljske povezanosti. Toda med nas vdirajo: internet, pametni telefoni, facebook…, ki so neke vrste naši »vsiljivci« od katerih postajamo vedno bolj odvisni. Ti nam jemljejo dragoceni čas postavljajo nove zidove, da imamo še manj časa za sobrate v dekaniji.

Pred nami pa so časi, ko nas bo vedno manj. Zaradi tega bo vsak duhovnik moral imeti po več župnij, in zaradi česar bo časa za prijateljske obiske še manj; verjetno bomo še bolj obremenjeni, osamljeni … Če že ne moremo preprečiti tega, kaj lahko storimo?

Pred dnevi je neki duhovnik dejal: »Čudim se, kako lahko nekateri duhovniki (pa niso stari), živijo svoje duhovništvo, ne da bi se že leta udeležili Pastoralnega tečaja, ne duhovniških postnih obnov, ne duhovniških izobraževanj – celo na krizmene maše ne prihajajo …?« A tožijo, da so osamljeni.

Po drugi strani pa je hvalevredno, ko se v nekaterih dekanijah tedensko ali dvakrat mesečno duhovniki zberejo ob večerih k skupnemu pogovoru in srečanje sklenejo z molitvijo. Ali duhovniki, ki so vključeni v nekatera gibanja in se tedensko srečujejo ob BB in molitvi. Ponekod pa bivata po dva ali trije duhovniki skupaj, si delijo pastoralno delo, skupaj molijo …

V dokumentu Dal vam bom pastirjev beremo: »Podoba duhovništva naj bi bila podoba prave družine, bratstva, katerega vezi niso iz mesa in krvi, pač pa iz milosti sv. reda. Ta milost naj bi prevzemala in dvigovala človeške, psihološke, čustvene, prijateljske in duhovne odnose med duhovniki… To duhovniško bratstvo naj ne bi izključevalo nikogar …« (čl. 74).

Znano je, kako je sv. Janez Vianney na desetine kilometrov daleč peš obiskoval bolne duhovnike, med potjo molil rožni venec in dejal, da mu pot nikoli ni bila predolga.

 

Kako pomembno je (graditi svoje duhovništvo na skali) medsebojno duhovniško povezovanje, je 1. decembra 2018 med drugim opozoril sam papež Frančišek. Papež pokaže duhovnikom in posvečenim štiri stebre, na katerih naj gradimo svoje življenje:

  • Predvsem molitev: Kdor ljubi, čuti potrebo, da s srcem ostane ob srcu ljubljene osebe. Govorica zaljubljenih je edinstvena, neponovljiva, osebna. Tisti, ki svoje življenje posveti Bogu, to stori zato, ker se je noro zaljubil v Boga in čuti potrebo, da ostane sam z njim. Molitev širi srce, očisti namene, razširi obzorja. Daje moč, hrani upanje.
  • Skupnostno življenje in povezanost s sobrati: Po času tišine in samote pride čas, da smo skupaj z brati, katerim podarimo, kar smo prejeli. Pri njih črpamo sadove njihove vere in njihovih naporov. Ne oklevaj priznati tistemu, ki ti stoji ob strani: »Brat, potrebujem tebe, tvoje nasvete, tvoje modrosti, tvoje tolažbe.« »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen drug do drugega« (Jn 13, 35). Skupaj naj bi nosili in si delili veselje in bolečine, poraze in uspehe; da na svoja ramena sprejmemo težo starejšega, bolnega ali premladega brata, da ne bi hodil sam in se izgubil. »Prosim te, brat, stoj mi ob strani, ko mi življenje začne šepati. Ko se nebesa zapro in se Bog začne igrati skrivalnice.«
  • Potem papež doda študij: Ni vedno lahko, a je zelo potrebno poiskati čas in se ustaviti, ponovno prijeti za knjige in začeti s študijem. Študirati, da bi odgovorili na izzive sedanjega časa. Torej študirati, da bi bolje služili.
  • Končno apostolat: To storiš z molitvijo, z mašo, študijem, ko tečeš tja, kjer te potrebujejo. Apostol, torej poslan, ne greš v svojem imenu, marveč v imenu Cerkve, ki jo je prav tako poslal Jezus. Bog ve, če boš v svojem življenju duhovnika, redovnika, meniha, neopazen šel mimo ali pa te bodo prepoznali. A kaj za to? Mnogi med nami niso nikoli šli ponoči, da ponesejo evangelij tistim sestram tako ubogim, da prodajajo svoje telo, a zahvaljujmo se Bogu za tistega, ki jim nese žarek luči. (p. Jean-Philippe). Potrudimo se torej kot nam naroča sv. oče Frančišek, da bi poleg že ustaljenih navad, gradili svojo »duhovniško zgradbo« tudi na teh štirih stebrih in ne pozabljajmo na povezanost s svojimi sobrati duhovniki.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, januar 2019

Pripravil: prelat Božidar Metelko