Varuj me, o Bog, zakaj k tebi se zatekam, Ti si moj Gospod, sreče zame ni brez tebe (Ps 16,1-2).

 

 

Vzorna sveta družina, Marija, Jožef in mali Jezus. Veliko molijo, se imajo radi in imajo radi druge.

Mlada družina z urejenim domom, službo, materialno preskrbljena, s pridnimi otroki, ki so v veselje in ponos svojim staršem. Družina s trdnim temeljem vere, na katerem gradi svoje življenje. Redno moli, hodi v cerkev, je dejavna v župnijskem občestvu. Otroci tudi po birmi ostajajo v Cerkvi, molijo in imajo Jezusa za najboljšega prijatelja. O, ko bi bile vse družine takšne. Vendar jih večina danes ni.

 

Družina, večinska mlada družina danes: ati v službi do poznega popoldneva, mamica v službi, otroci v vrtcu in šoli. Vsakdan prepoln hitenja, stresa, napetosti, nestrpnih besed in pogledov. Tisoč želja: po urejenem in varnem domu, varni službi, dobrih prijateljih, praznovanjih rojstnih dni, dobrem šolskem uspehu, nastopih v glasbeni šoli, uspehih na športnih tekmovanjih, sreči, zdravju, zadovoljstvu … želja po prijazni besedi, toplem objemu, varnosti, sprejetosti … kje sploh je tukaj še kaj prostora in časa za … verouk, za mašo, za molitev, za Boga? Morda ati in mamica sploh še nista našla časa, da bi stopila pred oltar in dovolila, da Bog blagoslovi njuno skupno življenje.

In vendar vsi hrepenijo po nečem, kar bi jih napolnilo, jim dalo vrednost, izpolnilo njihov čas in prostor. Morda to iščejo na nepravem mestu. Navadili smo se, da se zanesemo le nase in na svoje bližnje. Od sebe in njih zahtevamo vse več, da bi naše življenje teklo, tako kot mislimo, da mora. Postavljamo si visoke materialne cilje, morda še izklesano telo, ki ga treniramo v fitnes centrih, uspeh … in mislimo, da bomo tako našli mir ter izpolnitev.

 

Jezusu so se množice zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja (Mt 9,36). S sočutjem jih je sprejemal in jim pomagal. Ozdravljal je njihove bolnike. Razumel jih je in jih vodil k izvirom žive vode, k izvirom življenja. Jezus je prišel na svet zaradi izgubljenih, da jih najde, da jih potolaži, da obveže njihove rane, tudi tiste duhovne rane, za katere niti ne vedo, da jih imajo.

Jezus je bil pred 2000 leti in Jezus je prav tako še danes naš Bog, naš Gospod, naš usmiljeni brat, naš prijatelj in naš večni zaveznik. Veseli se krasne krščanske družine in hkrati koprni po tem, da bi tudi oddaljeno družino pritegnil k sebi. Zakaj? Zato, ker ve, da je On edini, ki to družino, tega atija, to mamico in te otroke, lahko resnično osreči. On je edini, ki jim lahko da smisel, vrednost, ljubezen, razumevanje in odpuščanje.

 

Jezus danes dela po nas. Jezus danes potrebuje tvoje in moje roke, roke vsakega zvestega sodelavca njegove Cerkve, da bodo objemale in delile njegovo ljubezen. Na poseben način potrebuje roke svojih posvečenih, prav tako pa na drugačen način potrebuje roke vsakega kristjana, ki je v svojem življenju postavil Jezusa na pr(a)vo mesto. Potrebuje nas, da pomagamo tudi mladim družinam, ki jim še ne gre najbolje v pristnem krščanskem življenju, da stopijo na drugačno, to je pravo pot.

 

Ljubeči starši želijo svojim otrok dati tisto najboljše, kar lahko dajo. In kako lahko dajo nekaj, česar nimajo? Kako lahko posredujejo kaj več kot molitev »Sveti angel«, če pa tega niso prejeli in sami niso našli? Če so dopustili, da je vse tisto, kar so imeli v trenutku, ko jih je Sveti Duh potrdil v veri, odšlo, izpuhtelo v nič, zbledelo? Ne morejo svojim otrokom dati nekaj, česar nimajo več.

Na tem mestu nastopi naše poslanstvo, poslanstvo Bogu posvečenih in vseh vernih, da poskušamo poiskati pot do src teh staršev in preko njih tudi do otrok. Ali pa neposredno do otrok, ki jim starši niso mogli dati vere v Jezusa, ker je sami nimajo dovolj. V tem trenutku je še kako pomemben dober zgled, sočutno sprejemanje, razumevanje, ne pa obsojanje. Največ ljubezni potrebujejo tisti, ki jih je najtežje ljubiti.

Eden od načinov, kako pomagati mladim staršem, da poživijo versko življenje, je prav gotovo spodbujanje k molitvi. Bog je oseba in molitev je pogovor z njim. Če je torej Jezus živ v mojem življenju in v meni, potem se imam s kom pogovarjati, pogovarjati iz oči v oči, na veliko različnih načinov. Jezus pa lahko tudi ponovno postane živ v mojem življenju, če pričnem spet moliti. Kje torej najti čas in voljo za molitev?

 

Najprej se je sredi tega norega in hitečega sveta treba ustaviti, ustaviti in utihniti. Dovoliti, da v mojem srcu vsaj za nekaj trenutkov zavlada tišina, mir in spokojnost. Dovoliti, da pod goro balasta in krame spet zaslišimo in začutimo tihi glas našega srca, naše vesti, našega Gospoda. In potem moliti. S srcem, tako kot naj bi ljubili Boga: z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. In on nam bo velikodušno podaril svoj mir in svojo ljubezen.

Vsak od nas je edinstveni božji otrok, vsakega od nas Jezus nagovarja na svoj način. In nas vabi, da se družimo z njim. On nam bo dal zavetje in varnost, On nam bo dal prepoznati našo vrednost, dostojanstvo, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali božji otroci. Ali Bog potrebuje našo molitev?

Seveda ne, On je najsvetejši, največji, najčudovitejši, edini sveti … tudi brez naše molitve. Molitev potrebujemo mi sami, naša molitev pomaga nam, da se usmerimo na pravo pot, k Njemu, ki nas ljubi in vedno pričakuje. Pričakuje nas s svojimi darovi, da nas objame in razveseli.

In zato si je vredno vzeti čas tudi za učenje molitve. Kot pravi brat Ignacio Larannaga, ustanovitelj Delavnic molitve in življenja, španski kapucin, ki je v svetu pričel s sistematičnim učenjem molitve, je molitev milost, nedvomni Božji dar in hkrati umetnost, ki se je lahko učimo. Naučimo se lahko moliti na razne načine, ki napolnjujejo naše življenje in nas približujejo Bogu. Poleg globoko doživete molitve z obrazci, ki jih že poznamo od malega in s katerimi pogosto molimo v občestvu v cerkvi, v družini z večjimi otroki in malčki, imamo na voljo še druge načine molitve. Molitveno branje nam odstira skrivnosti Svetega pisma in raznih drugih duhovnih besedil, ob molitvi poslušanja prisluškujemo, kaj nam govori Gospod v tihoti našega srca in se v nadaljevanju približujemo zrenju njega v kontemplaciji. Ob molitvi dviganja se naša duša dviga k Bogu in ga slavi, pisna molitev nam pomaga v dnevih, ko smo raztreseni in se težko zberemo za globoko molitev. Preprost pogovor z Bogom, ko mu izrazimo svoje želje, prošnje, misli, bolečine, veselje in še kaj, lahko uporabimo tudi pri molitvi v družini. V skupnosti se lahko združimo v občestveni molitvi in občestvenem premišljevanju Božje besede, združimo se tudi v molitvi pred najsvetejšim, da Gospoda slavimo in častimo. V času preizkušenj nam molitev izročitve pomaga prebroditi tudi najtežje trenutke našega življenja in nam vliva moč in pogum za premagovanje težav.

V molitvi in z molitvijo zorimo in se učimo živeti bolj mirno, bolj srečno in bolj svobodno. Preko molitve se naš odnos do Boga poglablja, postaja bolj oseben in Jezus ponovno zasije in postane naša skala, naš ščit in naša rešitev. Z Jezusom ob sebi nismo nikoli več sami. Kar naenkrat spoznamo, da je naše življenje prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo.

In vso to lepoto in božjo bližino, ki jo preko molitve spoznavamo, čutimo in živimo, lahko in tudi moramo posredovati naprej. Dajemo lahko le to, kar imamo. In da bi imeli tudi mladi starši kaj dati svojim otrok v verskem življenju, jih povabimo, jim ponudimo in pomagajmo tudi preko molitve zgraditi tisto živo povezanost z Jezusom, ki jim bo pomagala živeti in vzgajati za življenje. Predvsem za Življenje, ki se ga veselimo v večnosti.

 

 

Meditacija za januarsko dekanijsko konferenco 2018

Pripravila: dr. Branka Ožek, Dobrnič