V aprilu 2019 je izšla knjiga Župnije v dekaniji Vrhnika. Občestva na poti načrtovanja Pridite in poglejte, ki bo predstavljena in razdeljena na majski dekanijski konferenci.

 

V tej knjigi najprej predstavljamo podatke o verski praksi v dekaniji Vrhnika, ki smo jih črpali iz obrazcev t. i. verske in katehetske statistike, ki jih vsako leto vse od leta 1965 izpolnjujejo župnije ljubljanske nadškofije in pošiljajo na škofijo.

V drugem delu prikažemo nekatere trende verske prakse v posameznih župnijah dekanije Vrhnika zadnjega pol stoletja. Pri tem je treba opozoriti, da gre pri navajanju števila prebivalcev in katoličanov zgolj za ocene duhovnikov in ne za eksaktne podatke. H grafom in besedilu smo dodali tudi fotografije, iz katerih je razviden utrip življenja posamezne župnije. Pri posameznih župnijah smo pripisali tudi nekaj osnovnih podatkov, kot so npr. leto ustanovitve župnije, naslov župnišča, zavetniki in zidanje cerkva …

Tretji del knjige zajema naš komentar o nekaterih opaženih pojavih z grafov, ki so prikazani v prvih dveh poglavjih.

V četrtem delu navajamo mnenja duhovnikov, povzeta iz referatov in zapisnikov s pomladanskih dekanijskih pastoralnih konferenc leta 2018, na katerih so se pogovarjali o temi pridobivanja župnijskih sodelavcev in sodelovanja duhovnikov z njimi. Delavni naslov razmišljanj je bil: Kako vidim v svoji župniji možnosti za sodelovanje z laiki na tistih področjih dela, za katera se ne zahteva sveti red? Laiki namreč ne delajo namesto duhovnika, ampak imajo svoje poslanstvo. Zato konec četrtega dela prinaša še kratko meditacijo na temo prihoda Svetega Duha.

Sledijo priloge. V njih so podatki, na osnovi katerih so bili izdelani grafi.

 

Brigita Perše

 

Dragi duhovniki in župnijski pastoralni sodelavci: »Veliko je treba pozabljati, še več se je vredno spominjati.«

Kot otrokom so nam dopovedovali, naj o sebi bolj molčimo kot govorimo, naj raje potrpimo kot se upiramo, naj raje delamo kot iščemo prijetnosti. Saj mi je zelo prav prišlo, ko sem se učil druge poslušati. Tudi pouk o mirnem prenašanju težav je bil nekajkrat rešitev, prav tako čut dolžnosti, ki so nam ga vcepili, nas je naravnal v iskanje dela preko meja dolžnosti. Vse v želji po uresničitvi daru duhovniškega poslanstva, ali še več, da bi se Cerkev krepila in rastla.

Ko vidim trende verske prakse v pričujoči knjigi, bi mi lahko ta zgornja misel zelo koristila. Res ni lahko živeti in delati z občutkom neuspešnosti, kot kažejo grafi v tej knjigi. Toda namesto, da bi zapadli malodušju, raje v tem prepoznajmo priložnost, da pomagamo tem zmanjšanim »mikro« občestvom živeti polno svoje krščanstvo, da bodo priče živega Evangelija (Kristusa) današnjemu svetu. Četudi se bo morda tem občestvom, skupinam, podružnicam … zgodila kakšna administrativna ali personalna »sprememba«, jim pojdimo naproti in jim pomagajmo, da bodo krščanstvo živeli tam, kjer so!

Bodimo živo, povezano občestvo Cerkve: laikov in duhovnikov. Radi si prihajajmo naproti; izobražujmo laike in jim omogočajmo, da bodo lažje opravljali tisto, za kar ni potrebno duhovniško posvečenje. Ne bojmo se, da nam bo zmanjkalo dela – tu se šele dokončno pokažejo obrisi zares duhovniškega življenja!

Tako bomo lažje presegli misel, »kako je bilo včasih« ter se z zaupanjem v Božjo previdnost osredotočili na sedanji trenutek.

Ko se ozremo na vsakdanjost pastoralnih kazalcev naših župnij in občestev, naj nas spremlja velikonočni pogled na življenje in nam daje moč!

 

Igor Dolinšek