V slovenskem pastoralnem načrtu Pridite in poglejte beremo: »Majhna občestva se ne smejo zapirati pred drugimi ali delovati razpršeno, zato je istočasno potrebno razvijati mreženje občestev in dejavnosti. Plenarni zbor v zvezi s tem naroča: ›Mala občestva so resnično nosilci in pospeševalci življenja v živi povezavi z vesoljno Cerkvijo le prek krajevne Cerkve. Zato se mala občestva ne smejo postavljati zunaj cerkvenih struktur, to je župnij, ali celo nad nje. Skupina naj se po svojih predstavnikih v župnijskem pastoralnem svetu vključuje v življenje župnijskega občestva‹« (prim. PZ 90).

Izhodišče našega razmišljanja bo Jezusova »skupnost« dvanajstih apostolov. »Pestra je bila ta druščina«, prvo krščansko občestvo … po značajih, poslanstvih, talentih, uspehih in neuspehih. Pa so bili kljub temu »občestvo«, ki je poneslo krščanstvo na vse konce sveta.

Ko razmišljamo o malih občestvih danes, ne moremo mimo našega življenjskega prostora, družbe, sveta, v katerem živimo. Človek v današnjem svetu je bombardiran z nasveti, kako uspeti, kako uporabljati najrazličnejše akcije, da bi »obvozil« napor, bolečino, trpljenje. Človek je prisiljen in potisnjen v svet konkurence, dokazovanja, v svet, kjer so evangeljske vrednote ali ideali samo še sanje. Ob vseh dogajanjih v družbi in svetu doživljamo nekakšen paradoks: narodi se združujejo, poznamo mednarodna združenja, na drugi strani pa v Cerkvi iščemo poti do rodovitnih, stabilnih, malih občestev. Zakaj? Odgovor poznamo …

Če smo iskreni, se lahko marsičesa naučimo ob opazovanju raznih sekt (o tem veliko piše belgijski kardinal Godfried Danneels). Naše skupnosti so namreč velikokrat hladne, mrtve, mlačne, dolgočasne … Na tej ravni potrebujemo svežega duha, »spreobrnjenje«, da bi postajali »magnet« za ljudi, ki iščejo, da bi našli »dom«.

 

Prednosti malih občestev:

  • Malo občestvo nam pomaga ustvariti resnično samopodobo. Ob drugem, z drugim se lažje razvijamo. Prihajamo do spoznanj, do katerih brez drugih ne bi prišli.
  • Čut pripadnosti, občutek, da nas nekdo sprejema, da nas ima rad (varnost, vzajemna ljubezen in dobrota …).
  • Občutek, da imamo svojo vrednost (sprejemanje, ki nam daje vrednost).
  • Občutek, da smo sposobni, da lahko tudi mi nekaj naredimo (zaupanje vase in druge, da smo v oporo in da so nam drugi v oporo).
  • V malih skupinah se učimo sodelovanja in solidarnosti (v občestvu samem in tudi v odnosu do drugih občestev, do krajevne Cerkve).
  • Življenje v skupnosti pomeni: sprejemati in dajati.
  • Čut s Cerkvijo – malo občestvo v okviru župnije mora biti jedro nove evangelizacije.

 

V Splošnem pravilniku za katehezo (CD 75) v točki 159 beremo: »Skupina ima pomembno vlogo pri procesih razvoja osebe. To velja za katehezo. Pri otrocih skupina podpira proces socializacije; pri mladih je življenjsko nujna za oblikovanje njihove osebnosti; pri odraslih spodbuja dialog, čut za soudeležbo z drugimi in krščansko soodgovornost.«

 

Pasti (pomanjkljivosti) malih občestev:

  • Nevarnost, da skupina postane samozadostna.
  • Ustvarjanje občutka »Mi smo elita, izbrani, najboljši«.
  • Nevarnost pretirane zaprtosti – drugi ne more več vstopiti v skupino.
  • Pastoralnega delavec spremeni metodo: ne gre več za izključno frontalno metodo, vse večji poudarek je na dialoški metodi.
  • Vprašanje usposobljenosti pastoralnih delavcev za ustanavljanje, vodenje, usmerjanje, animacijo, koordinacijo malih občestev.

 

Namesto sklepa beseda iz Svetega pisma: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19-20).

Sv. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku tretjega tisočletja v členu 43. zapisal: »Iz Cerkve in domače hiše moramo narediti šolo občestvenosti: to je velik izziv tisočletja, ki je pred nami, če hočemo ostati zvesti Božjemu načrtu in tudi odgovoriti na velika pričakovanja sveta.

Kaj to konkretno pomeni? Tudi tu bi lahko pogovor takoj zasukali v dejavnost, toda ugoditi takšnim namigom bi bilo zgrešeno. Preden načrtujemo konkretne pobude, je treba pospeševati občestveno duhovnost. Kot vzgojni princip mora priti do izraza na vseh tistih krajih, kjer oblikujemo človeka in kristjana, kjer vzgajamo služabnike oltarja, posvečene osebe, pastoralne delavce, kjer se snujejo in oblikujejo družine in občestva.

Občestvena duhovnost pomeni zlasti pogled srca, ki ga nosi skrivnost Presvete Trojice, ki prebiva v nas in katere sij je zajet tudi v obrazih bratov in sester, ki so poleg nas.

Občestvena duhovnost poleg tega pomeni tudi sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti skrivnostnega Telesa, torej kot ›nekoga, ki je z menoj povezan‹, da potem znam z njim deliti njegovo veselje in njegovo trpljenje, da lahko uvidim njegove želje in poskrbim za njegove potrebe, da mu lahko poklonim pravo in globoko prijateljstvo.

Občestvena duhovnost je tudi sposobnost videti predvsem to, kar je na drugem pozitivno, zato da ga lahko potem sprejmem in ovrednotim kot Božji dar: »dar zame«, več kot za brata, ki ga dobim kar naravnost.

Občestvena duhovnost pomeni končno znati ›napraviti prostor‹ bratu, s tem da nosimo ›bremena drug drugemu‹ (Gal 6,2) ter zavračamo sebične težnje, ki neprestano prežijo na nas in povzročajo tekmovalnost, karierizem, nezaupanje, nevoščljivost.

Ne delajmo si utvar: če nismo na tej duhovni poti, nam bodo kaj malo služila zunanja sredstva, namenjena ustvarjanju in ohranjevanju skupnosti. Postala bodo brezdušni aparati, maske skupnosti, ne pa pot k izraznosti in rasti.«

Pripravil: p. dr. Andrej Šegula OFMConv