»Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« (1 Kr 19,4) Tako je vzdihnil prerok Elija, ko je bil na tleh, pod bodičevjem, ko je bežal pred jezno in maščevalno kraljico Jezabelo, potem ko je ljudem govoril o Bogu in vabil k zvestobi njemu, pa so ga zapuščali in hodili po svojih poteh.
»Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje,« pogosto vzdihujem tudi sam. Storil sem to in ono, sejal dobra semena, pa ne vzklije nobena bilka, če pa že vzklije, jo uniči slana ali pobije toča. Vidim, da sem le ubog črviček, da gre svet svojo pot in ga z nobeno metodo, z nobenim modernim tehničnim pripomočkom, z nobeno dejavnostjo ne bom mogel naravnati v pravo smer, k Bogu. Življenje ljudi v moji župniji, v Sloveniji in v svetu ni odvisno od mene. Še sebe ne morem spremeniti, kako bi druge! Čemu bi se torej trudil, čemu bi tratil svojo moč? Pa naj gre svet svojo pot! In bom tudi jaz šel svojo pot, čeprav navzdol, čeprav v umiranje!
»Vstani in jej!« je bil prvi Božji odgovor Eliju. Tudi meni Gospod ponuja okrepčilo: svojo besedo, da bi jo bral in premišljeval; ponuja mi sebe samega, svoje sveto telo.
Drugi Božji odgovor preroku Eliju: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« (1 Kr 19,11) Tudi meni Gospod pravi: Pojdi ven, ven iz svojih ustaljenih navad, ki te utesnjujejo, ki te tlačijo k tlom. Pojdi ven iz svojega udobja. Postavi se pred mene. Stoj ali sedi ali tudi kleči pred menoj. Bodi ves z menoj. Morda me ne boš zaznal v viharju časa, morda ne spoznal v potresu, ki premetava ustaljene navade, morda ne doživel v ognju skrbi. Gotovo pa me boš spoznal v glasu rahlega šepeta, v globini tvojega srca.
Šel sem po Elijevi poti. Najprej v zavzeto delo, oznanjevanje, prepričevanje, da bi ljudi pridobil za Boga. Ko ni bilo uspeha, sem se umaknil v puščavo, v svoj svet, naveličano sem sedel pod bodičevje in si rekel: dovolj je vsega. A potem sem vseeno stopil pred Gospoda. Da bi mu prisluhnil, da bi ga videl, da bi ga doživel, da bi bil z njim.
V mene se je zaganjal vihar, tla pod menoj so se majala, ogenj je žgal moje srce. »Gospod, zakaj me pozabljaš, zakaj me puščaš samega?«
Odprl sem knjigo in bral psalmistove besede: »Gospod mi je postal utrdba, moj Bog skala mojega zatočišča.« (Ps 94,22)
Utrdba. Gospod je utrdba. Ja, Gospod je bil utrdba apostolu Pavlu, zato je sredi preganjanja, v vezeh zapisal: »Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček.« (Flp 3,8)
Gospod je bil utrdba svetemu asiškemu ubožcu, zato je osvobojen vsega zemeljskega vzkliknil: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.«
Gospod je bil utrdba blaženemu škofu Slomšku, zato je sredi številnih težav, sredi boja, sredi vsakodnevnih naporov zapisal: »Sveta maša je najsvetejše srce ali jedro vse službe Božje, ona je živ studenec Božje milosti.«
Gospod je bil utrdba številnim slovenskim kristjanom: duhovnikom, očetom, materam, da so v težkih časih stali in obstali, in so zdaj naše luči na nebu.
Znova sem bral psalmista: »Če sem mislil: ‘Moja noga omahuje,’ me je tvoja dobrota, Gospod, podpirala.« (Ps 94,18) Tvoja dobrota, Gospod, me podpira po tvoji besedi, po tvoji navzočnosti v svetem zakramentu, po tvojih ljudeh, svetih in blaženih, po lepoti tvojega stvarstva. Hvala ti, Gospod.
Vera mojih ljudi ni odvisna od mene, kajti vera je dar. A vendar. Vera mojih ljudi je odvisna tudi od mene, od moje vere, od mojega stanja ali sedenja ali klečanja pred Gospodom. Ne smem spati, ne smem lenariti, ne smem obsedeti pod bodičevjem. Storiti moram vse, kar je v moji moči, kakor je vse storil apostol Pavel, kakor je vse storil sveti Frančišek Asiški, kakor je vse storil blaženi škof Slomšek, kakor so vse storili številni naši domači vzorniki.
»Gospod, pomagaj mi!« kličem stoje pred Gospodom.
In Gospod takoj odgovarja: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9)
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, december 2020
Pripravil: Lojze Kozar ml.