Da bi ne živeli več sebi, temveč Njemu, ki je za nas umrl in vstal. (T.i. hvalnica odrešenja (anamneza) pri Četrti evharistični molitvi)
Ko so v teh dneh za nami velikonočni prazniki, ko smo praznovali največje resnice naše vere in se ustavljali ob skrivnosti Kristusa – trpečega, umrlega in vstalega, smo se kot duhovniki še posebej razdajali za Božje ljudstvo. V teh dneh mi je marsikateri vernik zastavil vprašanje: »Gospod župnik, pa ste kaj utrujeni?«
To vprašanje me je spodbudilo k razmisleku. Kaj nas duhovnike izčrpava? Hoja za Kristusom in služenje Božjemu ljudstvu? To morda zahteva naše telesne moči, a napolni duha in dušo z veseljem, da uresničujemo svoje poslanstvo, ki ga je 2. vatikanski cerkveni zbor v Odloku o službi in življenju duhovnikov takole opisal: »Namen, za katerim težijo duhovniki s svojo službo in življenjem, je slava Boga Očeta v Kristusu. Ta slava je v tem, da ljudje zavestno, svobodno in hvaležno sprejemajo v Kristusu dovršeno Božje delo in to razodevajo v življenju. Naj torej duhovniki ali molijo ali pridigajo ali mašujejo in druge zakramente delijo ali z drugimi službami strežejo ljudem, vedno prispevajo tako k večanju Božje slave kakor tudi k napredovanju ljudi v Božjem življenju.«
Mar ni razlog naše utrujenosti, ki ni toliko telesna, kot pa duhovna, to, da izgubljamo izpred očmi ta namen? Da »hodimo po svojih potih«, delamo, počnemo in načrtujemo marsikaj, pozabljamo pa bistvo – delo za Božjo slavo? In se zgodi: nekateri nezadovoljstvo skušajo utišati s pretiranim delom in zaposlenostjo, zopet drugi si na koledarju označujejo proste dneve in načrtujejo dopuste, s katerih pa se vračajo še bolj utrujeni kot prej…
Duhovniki smo posvečeni. Ne zato, da bi bili svetovni popotniki, vrhunski športniki, medijske zvezde. Ne zato, da bi stregli sebi. Pač pa da bi bili na tem včasih tako ubogem svetu znamenje upanja, znamenje Kristusa, »ki je bil v Božjem sijaju, a ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom. Ponižal se je in je bil pokoren, pokoren do smrti, smrti na križu,« in ki je »svojim izkazal ljubezen do konca«. Ljudje so potrebni, svet je tako žejen našega oznanila vere in upanja.
Kako je torej z našim pričevanjem? Romano Guardini takole ugotavlja: »Življenje v občestvu terja od vsakega posameznika žrtev, odrekanje tistemu, kar si želi izključno zase in kakorkoli izključuje druge. Odreči se mora sebi in živeti z drugimi; občestvu mora darovati del samega sebe.«
Zmožnost odpovedati se sebi je lastnost, ki krasi pravega Jezusovega pričevalca. V modernih časih bi Boga radi obvladali s svojimi načrti in pogledi ter v središče postavili sebe. A kaj se zgodi? Pretreseni smo lahko ob zgodbah ljudi, ki so bili zapeljani. »Preklet, kdor zaupa v človeka«, ugotavlja prerok Jeremija. »Tudi če se drži še tako svetniško«, bomo dodali. Za tiste, ki gradijo na človeškem, neizprosno obveljajo evangeljske besede: »in ulila se je ploha, pridrlo je vodovje, završali so vetrovi in podrtija je bila velika.«
Z nami pa naj ne bo tako. Prizadevajmo si za iskreno vero in naravnost. Bog daj, da bomo nekoč, ko bomo stali pred pravičnim Sodnikom in polagali obračun o svojem življenju v zavedanju lastne grešnosti priznali: nekoristni služabniki smo, a z vso iskrenostjo tudi dodali: naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.
Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, maj2024
Foto: Arhiv PS
Pripravil: Martin Leban