Decembrska meditacija 2017: Pomagati staršem - prvim vzgojiteljem v veri ...

Starši, prvi vzgojitelji svojih otrok v veri. Kako jih k temu vzgajati in kako jim pri tem pomagati?

Besede v razmislek o verski vzgoji svojih otrok bi nam, duhovnikom, verjetno morali pripraviti starši, še zlasti tisti, ki se tega ne le zavedajo, ampak tudi po svojih močeh uresničujejo. Da bi sestavek ne bil le želja ali spodbuda, sem pripravil nekaj vprašanj za starše otrok 1. in 2. razreda verouka. Odgovori so me prepričali, da je večina staršev že izpolnila kar dobršen del uvajanja svojih otrok v molitev, spoštovanja svetih stvari, polovica pa tudi vodila majhne otroke k sv. maši in obhajala godovne dni. Kot svoje prve pomočnike pri tem prizadevanju so navedli stare starše.

Za razmislek in poživljanje vzgoje v veri v družinah je potrebna zavest o smislu vseh, ki so v ta proces vključeni: staršev, otrok, starih staršev, duhovnika in občestva. Ker so v to vlogo prvi poklicani STARŠI, najprej nekaj o njihovi identiteti. Oče in mama sta v osnovi najožja Stvarnikova sodelavca pri sprejemanju novega človeškega bitja. V nobenem drugem dejanju ni človek tako izrazito izbran za stvarnikovega sodelavca kot pri podarjanju življenja. Od otrokovega rojstva dalje mož postane oče in žena mati.

Rojstvo in prerojenje iz vode in Svetega Duha (krst) je Božji dar. O tem so gotovo prepričani zlasti tisti starši, ki so dolgo pričakovali otroka. (Spomnimo se veselja in hvaležnosti staršev Janeza Krstnika Zaharije in Elizabete.) Krstno prerojenje je zastonjski Božji dar, ko smo vcepljeni na Kristusa in postanemo njegove mladike, dediči Božji in sodediči Kristusovi. Od krsta dalje je otrok Božji in nebeški Oče ga je vesel. Starši običajno delijo veselje z mnogimi, zato se zbrano občestvo veseli novorojenega Božjega otroka in njegove vključitve v občestvo. Starši, ki tako razumejo rojstvo in krst otroka, imajo gotovo dobro izhodišče za vzgojo otrok v veri.

Otrok stopa v življenje v naročju in ob roki staršev. Ob poslušanju njihovih besed se uči jezika, ob njihovi ljubezni se čuti zavarovanega in sprejetega. Ob veri staršev pa otrok začenja razvijati svoj odnos do Božje resničnosti, zaupanje in izročanje v varstvo. Iz zakramentalno sklenjene zveze starši učinkoviteje posvečujejo sebe in družino. Molitev, uporaba svetih znamenj in podob, obisk cerkve, udeležba pri bogoslužju so simbolna govorica ne le za odrasle ampak veliko bolj za otroke. Kateheti imamo izkušnjo, da imajo taki otroci že pred začetkom verouka lepo razvit čut za sveto in Božje.

Življenje prinaša niz načrtovanih in tudi nepredvidenih dogodkov, ki se vtisnejo v človekovo zavest. Tudi verski dogodki, prazniki, običaji, prejem zakramentov, romanja in podobno dajejo našemu bivanju izkušnjo Božje bližine, varstva in pomoči. Otrok to začuti prej, kot smo mu odrasli to lahko razložili, seveda če v nas zazna to razpoloženje. Vredno je torej skrbeti za lepe verske izraze in praznovanja, za razumevanje in osebni odnos do njihove vsebine.

DUHOVNIK je sopotnik, duhovni voditelj in pomočnik staršem pri vzgoji otrok. Ker so starši običajno zelo usmerjeni v zadovoljitev otrokovih telesnih potreb, je dobrodošla duhovnikova spodbuda in pomoč za razvijanje duhovnih razsežnosti. To je zelo potrebno, ker se otrokova duševnost razvija enako intenzivno kakor njegove telesne sposobnosti. Čutimo, da bi morali duhovniki bolje poznati področje otrokovega religioznega razvoja zlasti v prvih petih letih. V pomoč bi bila seveda tudi primerna literatura. Nekaj tega je svetovano v letošnjem priročniku za ŽPS Iz roda v rod.

Bistvena duhovnikova vloga je, da je sklicatelj občestva vernih, ki smo Božja družina, da je posvečen za obhajanje bogoslužja in delitev zakramentalne milosti. Brez Božje pomoči na področju vzgoje in duhovne rasti ne pridemo daleč, saj je zato Jezus izrecno rekel: Brez mene ne morete ničesar storiti! Pravilno razumevanje in vključitev staršev v obhajanje svete maše bo za otroke ne le zgled, ampak razvijanje zavesti o Božji prisotnosti in utrjevanje edinosti z Njim in med seboj.

Če pravimo, da starši vzgajajo bolj s svojim načinom ravnanja kot z besedo, velja isto za duhovnika. Verniki, otroci pa še posebej, imajo pravico, da v duhovniku prepoznajo Jezusa, njegovo dobroto in odnos z Bogom. Od mojega ravnanja pri sv. maši, podajanja veroučne snovi, predvsem pa od moje žive vere in deleženja pri Kristusovem duhovništvu, bodo drugi lažje verovali in sprejeli evangeljsko sporočilo. Temu se pridruži tudi duhovnikov odnos do ljudi, ki mora biti pastirski, dobrohoten in ne uradniški.

Kakšen pa je odnos staršev do nas duhovnikov? Na splošno bi lahko rekli, da nas ne oblegajo preveč, da jim je mnogokrat kar prav razdalja in zadržanost. Mnogi se bojijo neprijetnih vprašanj, že znanih priporočil ali neuresničljivih zahtev. Če nas doživljajo kot cerkvene uradnike, je pravi odnos tako in tako težko vzpostaviti. Papež Frančišek nas nenehno spodbuja, naj naredimo prvi korak, naj gremo na obrobja, naj se srečamo z ljudmi sredi njihovega življenjskega okolja. Torej smo na potezi mi. Za to pa je potrebna vera, duhovniška gorečnost in nova pastoralna zavzetost. Če Bog lahko iz nič nekaj naredi ali iz kamnov obudi življenje, kako ne bi mogel dati rodovitnosti našim iskrenim prizadevanjem za rast Božjega kraljestva v družinah.

Jezus je Mariji na svatbi v Kani odgovoril, da njegova ura še ni prišla, a je kmalu zatem napravil prvo znamenje. Tudi mi mislimo, da še ni pravi trenutek ali tisti čas, ko naj bi napravili kakšen nov korak, novo znamenje v pastorali družin, še ni prišel. A vredno je začeti, Gospodov blagoslov ne bo izostal.

Vprašanja, o katerih bi se lahko pogovarjali (ne posvečajmo se oviram ampak možnostim):

Kaj naredim za posvečenje, prebujanje Božjega v družinah?
Pozitivne izkušnje z delom s starši malih otrok.
Otroci in starši veliko pridobijo v katoliških vrtcih, kaj bi lahko naredili za tiste, ki nimajo te izkušnje?
Uresničljive pobude na župnijski (in dekanijski) ravni.

Veliko drobnih pobud najdemo v spodbudi Radost ljubezni ali tudi v priročniku za Župnijske pastoralne svete Iz roda v rod, poglavje 6, med katerimi navajam nekatere.

Za dejavnost v družini: