MLADI V ISKANJU OSEBNE VERE 

Navodilo za potek srečanja

  1. Za izvedbo se dogovorita dekan in dekanijski animator za mlade. Predlagamo, da srečanje izvede dekanijski animator za mlade.
  2. Pred srečanjem pripravite potrebne materiale in preglejte celotno vsebino.
  3. Dopustite, da vas nagovarja Sveti Duh.

 

Cilji:

  1. Duhovniki ozavestijo položaj mladih v svojih župnijah v luči Božje besede.
  2. Duhovniki si podelijo svoje izkušnje pri delu z mladimi.
  3. Duhovniki naredijo konkreten načrt (ali vsaj nakažejo korake) pri delu z mladimi v naslednjem pastoralnem letu.

 

Materiali:

  • Sveto pismo ali natisnjen odlomek z Božjo besedo
  • listki za udeležence (format A6 ali Post-It) – za vsakega udeleženca do sedem listkov
  • plakat ali večji list (A3) za zapis povzetkov
  • pisala za udeležence (lahko flomastri)

 


 

POTEK SREČANJA

 

  1. Podelitev ob Božji besedi (10′)

 

  1. Nekdo prebere odlomek iz evangelija po Luku. Vsi navzoči lahko imajo pred seboj besedilo. Med poslušanjem odlomka so pozorni na besedo ali stavek, ki jih posebej osebno nagovarja.
  2. Po prebranem odlomku si podelijo besedo ali stavek, ki jih je nagovoril. Ne komentirajo besedilo, samo povejo, kot so slišali (videli).
  3. V naslednjem krogu podelitve si povejo, kje v njihovi izkušnji dela z mladimi jih ta beseda, stavek ali odlomek osebno nagovarja. Ne komentirajo povedanega!

 

Lk 24,13–35

Besedilo je na koncu.

 

  1. Kdo so zame mladi danes?

 

Na listke vsak zapiše odgovor na vprašanje Kdo so zame mladi danes?: 2 listka za pozitivno izkušnjo, 2 listka za slabo/težko izkušnjo. Vsak odgovor zapiše na svoj listek, torej skupaj štiri odgovore. Primeri možnih odgovorov: priložnost, izziv, nepotrebno breme, sodelavci, verniki, nevzgojeni …

Odgovore pogledate skupaj in poskušate poiskati sorodne odgovore, jih sestavite v gruče in nato komentirate dve najbolj pogosti za pozitivno in dve najbolj pogosti za slabo/težko izkušnjo. Pogovorite se v smislu odgovorov na vprašanja:

  1. Koga sem imel v mislih, ko sem zapisal svojo izkušnjo (birmanca, srednješolca, animatorja, pevca v zboru, študenta, voditelja oratorija, mladega, ki ne hodi več v cerkev …)?
  2. Zakaj imam tako izkušnjo? Kaj se je zgodilo?
  3. Kateri so razlogi, da se mladi na tak način odzivajo na našo pobudo, na naše delo? (možni razlogi: takšne so zakonitosti odraščanja; imamo napačen pristop do mladih; naše delo ni dobro organizirano; družine nas ne podpirajo pri našem delu; prevelik razkorak med svetom mladih in odraslih; ujetost v digitalne tehnologije, …)

 

Ko končate s podelitvijo in pogovorom, preberete/poslušate naslednje razmišljanje. Lahko ga razdelite vsem udeležencem.

 

Kdo so mladi danes?

Mladi, rojeni po letu 1995, pripadajo tako imenovani generaciji Z. Izkušamo, da so drugačni od mladih v preteklih desetletjih. Zagotovo jih bistveno zaznamuje in oblikuje čas, v katerem odraščajo. To je svet digitalnih tehnologij, pametnih telefonov, družbenih omrežij. V nadaljevanju bomo našteli nekatere značilnosti mladih danes. Morda je naša izkušnja drugačna, vendar v sebi nosijo potencial, ki nam lahko pomaga v katehetskem in pastoralnem delu.

  1. Želijo začeti delati – kako jim v Cerkvi lahko damo možnost, da so dejavni? (Animatorji, pomočniki pri izvedbi različnih dejavnosti …)
  2. Želijo spremeniti svet – katehisti naj jih povabijo, da svoj ideal spremenijo v poslanstvo oznanjevanja Božjega kraljestva in služenja drugim.
  3. Družbena omrežja uporabljajo za raziskovanje – kako lahko uporabijo pametne telefone za odkrivanje novega, namesto da zahtevamo, da jih pospravijo?

č. Njihova pozornost je krajša – treba je uvajati nove metode, ki vključujejo mlade in jim omogočajo pozornost.

  1. Komunicirajo preko simbolov in slik – zakladnica Cerkve je prav v simbolni govorici.

 

Mlad človek gre v letih odraščanja skozi različne upore, se bori in si hkrati želi argumentirati. Pri tem potrebuje sogovornika, nekoga, ki bo z njim vztrajal in mu postavljal izzive. Želi si, da bi lahko oblikoval svoja stališča.

Odrasli ne moremo in ne smemo sprejemati odločitev namesto npr. 13-letnika, naša naloga je, da ob priložnostih, ki so nam ponujene, ob njem zdržimo in vztrajamo. Tudi 13-letniki so žejni Boga, čeprav se nam včasih na prvi pogled ne zdi tako. Predvsem želijo verodostojne pričevalce, ki postavljajo meje in na njih vztrajajo ne zaradi ali z močjo besede, temveč s svojim življenjem. Pričevalci, ki razumejo mlade v njihovi resničnosti. In ostanejo. Mladi so občutljivi na moraliziranje, besedičenje. Ne smemo jih imeti za otročje – potem se umaknejo, ker to za njihovo življenje nima pomena.

Pastoralni delavci se moramo vprašati, kaj si pravzaprav želimo od mladih. Da bodo dejavni člani Cerkve in družbe, ali da se jih čim prej »znebimo«? Včasih se sliši, da je zakrament birme »zakrament odpada ali odhoda«. Tako pojmovanje je zgrešeno. Naš namen je, da je birma začetek polnega življenja v Cerkvi. Mladi to sprejmejo, če razumejo in so uvedeni v skrivnost. Ne le preko znanja in zahtev, temveč preko izkušnje in razlage ter pojasnjevanja – včasih zelo zahtevnega za tistega, ki razlaga.

Odrasli in mladi skupaj odkrivamo Boga, zato je pomembno osebno pričevanje izkušnje Božje besede, zakramentov, … Celotno življenje in dejanja so priložnost za pričevanje in govorijo o našem odnosu do Boga in človeka: kaj in kako govorim, kako pripravim prostor, kaj me navdušuje, kaj mi je težko …

Tukaj so še družine, njihovi starši in stari starši. Lahko se vprašamo, koliko smo z družinami v odnosu. Jih poznamo? Kakšna je njihova verska izkušnja? Ali imamo v župniji omogočeno spremljanje družin, iz katerih izhajajo mladi, s katerimi se srečujemo pri katehezi? V družini mladi dobivajo prvo pomembno izkušnjo vere.

Na duhovnih vajah za birmance organiziramo tudi skupno nedeljsko mašo za starše in mlade. Žal skoraj vedno ugotavljamo, da starši ne pristopijo k obhajilu, da ne sodelujejo pri maši z odgovori in petjem. Za mlade pa so starši prvi pričevalci (za vero ali proti njej). Kako lahko presežemo tako stanje?

Duhovniki se v cerkvi srečamo s starši, ki tja pač pridejo. Drugih nagovor ne doseže in živijo svoje življenje. Mladi v sebi nosijo hrepenenje po osebnem srečanju s Kristusom, vendar ga zadušijo starši s svojim razmišljanjem in vedenjem. V pripravi na birmo lahko pogosto slišimo starše, zakaj naj bi njihov otrok prejel zakrament: »Da bo imel vse zakramente, pa da se bo potem lahko sam odločil.« »Ker je stara mama tako rekla.« »Kaj bodo pa drugi rekli, če naš ne gre.« Tisti starši, ki imajo bolj utemeljene odgovore, pa potrebujejo predvsem spodbude, spremljanja, pohvale duhovnikov. Prav taki starši lahko postanejo učinkoviti pričevalci drugim (odraslim in mladim). Zgled je tisti, ki pritegne.

Med mladimi je tudi nekaj takih, ki se kljub negativnemu mnenju staršev odločijo in hodijo k verouku: morda jih pritegnejo njihovi prijatelji. Pri teh je pomembno, da to duhovnik oziroma katehist opazi, jih spremlja, spodbuja, opogumlja.

Morda k temu lahko pripomore tudi dobro pripravljeno načrtovanje dejavnosti v župniji. V pripravi na Sinodo mladih 2018 je papež Frančišek v dokumentu Mladi, vera in razločevanje poklicanosti zapisal: »Pri načrtovanju se včasih pojavita improvizacija in neusposobljenost: proti tej nevarnosti se je treba boriti tako, da se resno lotimo naloge: da v mladinski pastorali načrtujemo na pravilen, dosleden in učinkovit način preko razmišljanja, konkretnih nalog, usklajevanja in uresničevanja.« Predlagamo, da dokument preberete in razmislite, kako lahko naredite konkretne korake v vaši župniji. Nekaj lahko storite že danes.

 

Po prebranem/slišanem nadaljujete z naslednjo točko.


 

  1. Kaj lahko storim?

Na listke vsak zapiše ideje, kaj bi lahko že v tem in v prihodnjem pastoralnem letu uresničil v župniji za mlade in z mladimi (recimo v letu po prejemu zakramenta birme). Vsak zapiše 3 ideje, skupaj pogledate; če so kakšne sorodne ideje, se dogovorite, da izberete eno ali dve. Jeseni že lahko naredimo evalvacijo tega in nadaljnji načrt.

Primeri/predlogi: konkretni načini vključevanja mladih v župnijske dejavnosti; mladi predlagajo goste za srečanje; pomagajo v nižjih razredih kot animatorji pri katehezi; preverimo možnosti, ki so na voljo za mlade na slovenski ravni in jih predstavimo (poletni programi – duhovne vaje, Kaprije, Uskovnica, oratorij…; Stična mladih, …)

 

V pomoč za refleksijo pastoralnega dela z mladimi v župniji so lahko še naslednja vprašanja: podelite si izkušnje (lahko v dvojicah, trojicah).

Kako vključujemo mlade po birmi v proces priprave birmancev? Če tega še ni, morda imamo med sedanjimi mladimi (morda celo med birmanci) nekoga, ki bi lahko to postal? Kaj smo pripravljeni storiti za formacijo/usposabljanje tega mladega? Kaj pa v celoto mladinske pastorale v župniji? Kako smo pripravljeni predati nalogo odgovornemu laiku (lahko tudi mlajšemu), da skrbi za mlade? Se lahko župnije med seboj povežemo? Koliko srečanj s starši birmancev je bilo izvedenih? Kako so starši birmancev vključeni ali izzvani v neke skupne akcije/zaveze? Kako so sicer vključeni v župnijo? Če niso vključeni v župnijo, imamo načrtovana osebna srečanja s starši? Če birmanec ne hodi k maši, kako sem ga osebno spremljal/srečal/nagovarjal? Kakšni so pastoralni prostori v župniji? Na kakšen način je mladim omogočeno, da so preprosto skupaj, da se družijo, ustvarjajo, se izražajo?

 

Na kakšne načine se povezujete župnije med seboj v mladinski pastorali? Zapišete lahko predloge, kaj bi v tem smislu lahko skupaj naredili (srečanje birmancev na dekanijski ravni; srečanje staršev birmancev, piknik za mlade, športne dejavnosti, …).

 

Za celoten potek srečanja naredite zapisnik s ključnimi poudarki in sklepi ter ga pošljite na Škofijski odbor za mladino svoje škofije. Hvala za vaše sodelovanje.

 

 

 

 

Odlomek Božje besede za podelitev

Lk 24,13–35

 

Glej, dva izmed Jezusovih učencev sta šla prav tisti prvi dan v tednu v trg Emavs, ki je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Govorila sta med seboj o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala.

Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« Rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.«

On jima je rekel: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.

Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. Silila sta ga, govoreč: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa jima je zginil izpred oči.

In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.

 

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, april 2018

Pripravil: Tone Česen