Solidarnost si v Cerkvi pogostokrat razlagamo s pripadnostjo tisti skupini ljudi, ki ustreza mojemu ali našemu razmišljanju. S tistimi, ki pa so nasprotni našim okvirjem, razmišljanjem, pogledom pa že ne moremo biti več solidarni. Če nam ne uspe najti drugih izgovorov, zakaj nekaterih ljudi ne moremo sprejeti zaradi njihovih razmišljanj in drž, pa nam na koncu pride prav, da so nasprotniki evangelija in Jezusovih besed in jih zato ne moremo sprejeti ali celo biti z njimi solidarni. Samo nekaj naših pogledov na nesolidarnost:

  • Romi nam vdirajo v cerkve in župnišča in kradejo žlebove
  • klošarji se nam vsiljujejo in motijo naš mir pri hoji skozi mesto
  • levičarji govorijo proti Cerkvi, nas ne marajo in uničujejo krščanske vrednote
  • komunisti v naš narod še trideset let po končanem komunizmu prinašajo razdore
  • ateisti in gnostiki sekularizirajo krščanske vrednote
  • mediji nas napadajo in vse hudo zoper nas govorijo
  • anticepilci ubijajo našega duha in uničujejo naše zdravje itd.

Ob takšnih mislih, ki so sicer še kako resnične, pozabimo, da je za vsako idejo pravzaprav človek in oseba. Kristus je bil namreč solidaren z:

  • Cestninarji, ki so kradli kot Romi (Mt 11,19)
  • Berači, ki so vznemirjali Jezusa (slepi berač Bartimaj (Mr 10, 46-52))
  • Samarijani, ki so bili obrobni (Jn 4,1-42)
  • Farizeji, ki se niso z njim strinjali (Mt 9,11) itd.

Jezus je sicer vedno obsodil greh, ni pa obsodil človeka, saj je videl v njegovo srce. Bil je solidaren s človekovo dušo, z njegovim srcem. In kaj se dogaja z nami? Igramo popolnoma enako igro, kot jo igrajo tudi drugi: to je igra moči, užaljenosti, napadov, nasprotovanja, moraliziranja, utemeljevanja lastnega prav, razdvajanja in proizvajanja sovražnikov. Pravzaprav nič kaj blizu evangeliju in njegovemu sporočilu.

In kje je pot solidarnosti? Učijo naj nas prav vsi ti naši nasprotniki zunaj Cerkve ali znotraj naših občestev. Poučijo naj nas, česa naj ne delamo in kako naj evangelij živimo. Temu rečemo solidarnost, ki ni solidarnost v grešnem in slabem, ampak je evangeljska solidarnost s človekovo dušo in njegovim srcem. Le-ta namreč ne loči po narodnosti, po zunanjem videzu, po miselni pripadnosti, po ideologiji, po sredstvih, ampak vsakemu pokaže evangeljsko pot k odrešenju. In še zdaleč ne gre samo za solidarnost med nami duhovniki, saj jo lahko živimo med seboj točno toliko, kolikor jo živimo do drugih ljudi. Če nismo solidarni do vsakega človeka, nismo niti do bratov duhovnikov in obratno.

Slovar slovenskega knjižnega jezika nam besedo solidarnost razloži v treh različnih pomenih, ki jih bomo poskusili vstaviti v kontekst našega duhovniškega življenja in Božje besede.

  1. Solidarnost pomeni podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga. Če nam je evangelij temelj in Božja beseda središče našega življenja, potem postanimo solidarni z vsemi, ki evangelij živijo. To pomeni iskati in živeti skupne duhovniške temelje v evangeliju: »Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne.« (Rim 12,16) Izstopimo iz t. i. solidarnosti v dejanjih, ki niso evangeljska, ampak naj bo evangeljska misel merilo naše solidarnosti in modrovanja. Pri tem si ne bomo nasprotovali, ampak bomo kljub različnosti iskali skupna pota in nas bo Božja beseda združevala. Podpirali bomo vse, ki delajo in živijo evangelij, odobravali evangeljska ravnanja in mnenja, ki so izrečena v evangeljskem duhu.
  2. Solidarnost pomeni pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,35) Ko bomo prepoznavali in ljubili Roma, klošarja, levičarja, komunista, ateista, novinarje, migrante, bomo tudi med nami duhovniki prepoznavali duhovnike v telesni, duševni in materialni stiski. Zaman je govoriti o solidarnosti med nami duhovniki, če nismo solidarni do drugih, in naša solidarnost do bratov duhovnikov je zlagana, če nismo solidarni do vseh ljudi. Kajti Jezusovi učenci smo in prepoznani smo po tem, da imamo med seboj ljubezen ter da to ljubezen živimo. To je solidarnost po evangeliju.
  3. Solidarnost pomeni zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju. Nismo samo posamezniki, saj se v individualizmu izgubi solidarnost, ki je lahko le v občestvenosti: »Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana.« (Rim 12 4-6) Solidarnost pomeni ljubiti drugega kakor sebe, ker je del mene. Ko ljubim drugega, ljubim sebe in ljubim Boga. Drugega začnem ljubiti, ko odkrijem, da je na nek skrivnosten način del mene. In to izkušnjo imam ali pa nimam: da takrat, ko ljubim drugega, pravzaprav ljubim samega sebe, ter da ljubim sebe, ker ljubim drugega.

Kako bodo ljudje prepoznali, da smo Kristusovi? Če kako, nas bodo in nas že prepoznajo ravno po naši medsebojni povezanosti. Ne samo zadnjih nekaj let, ampak vseh 2000 let. Odlika kristjanov je bila in je pripadnost in življenje v skupnosti, občestvu. In odlika duhovnikov je lahko le življenje v občestvenosti na župnijski ravni, kjer je več duhovnikov skupaj (župnik, kaplan; župnik, duhovni pomočnik …), na dekanijski ravni, kjer smo bratje med seboj, na škofijski ravni, kjer smo skupaj s svojim pastirjem, na slovenski ravni, kjer se ljubimo, in na ravni vesoljne Cerkve, kjer smo v sinodalnosti skupaj s papežem in zborom škofov.

In kako mene, kot duhovnika, Romi, klošarji, levičarji, komunisti, ateisti, mediji, anticepilci učijo solidarnosti? Zelo preprosto. Če se učim vse te ljudi ljubiti in s svojim življenjem pričujem, da živim solidarnost po evangeliju, potem to ni več ideologija, ampak so dejanja ljubezni. Ne vidim več kraje, vsiljevanja, sovraštva, razdvajanja, brezverca, nasilneža, ampak človeka, ki mu lahko s svojim življenjem, z evangeljsko solidarnostjo prinašam Kristusa. Ni pomembno, ali je to Cigan ali moj brat duhovnik. Če bom v Ciganu prepoznal Kristusa, ga bom tudi v bratu duhovniku, če bom prepoznal Kristusa v bratu duhovniku, ga bom tudi v Ciganu.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, januar 2022

Pripravil: Peter Kokotec, generalni vikar