Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. (Jn 14, 5-7)

 

Tomažu se postavlja veliko vprašanj, ki jih povzame z stavkom »Gospod ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Tudi nam samim se lahko postavlja veliko vprašanj, ko smo vsak dan znova postavljeni pred nalogo oznanjevanja. Kako naj bom misijonar v sedanjem času, kaj lahko naredim, kako naj se približam sodobnemu človeku….? Tudi nam Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Usmerja nas, naj Njega prinesemo sedanjemu svetu in to je misijon v našem vsakdanjem življenju.

Poslanstvo in naloga, ki jo imamo je pokazati na Kristusa, da se bo človek sodobnega časa lahko osebno srečal z živim Odrešenikom in živel iz svoje odrešenosti. Pri tem se je potrebno tudi zavedati, kar pravi papež Frančišek v poslanici papeškim misijonskim družbam 2020, da je misijonarstvo zastonjski dar Svetega Duha. S tem, ko papež pravi, da je misijonarstvo dar Svetega Duha, nas spominja na nekatere temeljne resnice, ki so naslednje: vera v Boga je dar Boga samega; Bog je tisti, ki je začel Božje kraljestvo; Cerkev je ustvaril Bog; Cerkev se ponovno prebudi ob svojem poslanstvu, oznanja evangelij ter gre vse do skrajnih koncev zemlje, saj Vstali Gospod od Očeta pošilja Svetega Duha. Na začetku Cerkve in njenega poslanstva je Božji dar, ne človeški načrt. Jezus nam prihaja naproti kakor Ljubezen Očeta. Vendar pa imamo mi nalogo, ki jo moramo opraviti: moliti, razločevati Božji dar, ga sprejeti v veri ter z njim ravnati tako, kot želi Gospod.

Sveti oče je v poslanici med drugim zapisal: »Ne porabljajte preveč časa in sredstev “za gledanje nase”, za izdelovanje načrtov, ki so usmerjeni na notranje mehanizme. … Poglejte ven, ne glejte v ogledalo. Morali bi uporabljati prozorno steklo, ki bi nam omogočilo gledati onkraj samih sebe, in ne ogledala, v katerem gledam samo svoj obraz in okolico, ki me obdaja.« Ali še bolje, kakor predlaga papež, »odprimo okna in vrata, glejmo ven, pojdimo naproti Božjemu stvarstvu, bližnjemu, vogalom ulic, naproti trpečim, izgubljenim, mladim, ranjenim. Upamo, da bomo ob tem, ko bomo gledali njih, videli tudi same sebe. V njih vidimo Boga. Oni so resnična ogledala, ki bi jih morali gledati.«

Misijonske družbe so nastale zahvaljujoč možem in ženam, ki so živeli svetost v svojem običajnem vsakdanjem življenju; svetost, ki jih je spodbujala, da so podelili dar Jezusa s tistim, ki Ga je potreboval. Uporabili so sredstva, ki jim jih je podaril Sveti Duh: molitev in dela dejavne ljubezni. Sveti oče spodbuja Papeške misijonske družbe in Cerkev, naj ponovno prinašajo pomen in uresničevanje poslanstva v vsakdanjost krščanskega življenja; da bi poslanstvo postalo preprost in ne zapleten del krščanskega življenja v družinah, na delovnem mestu, v šoli, v podjetjih, v pisarnah ter župnijah. Eden večjih izzivov je, kako vernikom pomagati, da bi prepoznali, da je vera velik Božji dar in ne breme. Če nas je izkušnja vere osrečila in obogatila, bomo ta dar podelili tudi z drugimi. Poslanstvo tako postane podelitev daru, ne pa obveznost, ki jo je potrebno izpolniti. Skupaj z brati in sestrami hodimo po isti poti.

Ko govorimo o misijonu v vsakdanjem življenju mi na misel prihaja pokojni duhovnik Pablo Dominguez, ki je predstavljen v filmu Poslednji vrh. Prav ob njegovem liku sem razmišljal, kako lahko mi danes v sodobnem času živimo misijon v vsakdanjem življenju. Samo nekaj poudarkov:

Pablo je bi duhovnik, ki je bil vesel. Ko je novinar vprašal neko gospo, ali pozna kakega veselega duhovnika je odgovorila: »Hm, ne!« Torej veselje. Ljudje iščejo duhovnika, ki sije veselje. To veselje mora izhajati iz Gospoda in nam mora sijati iz obraza. Po srečanju s Pablom so ljudje odhajali poskakujoči od veselja in rekli, da si se še bolj zaljubil v Gospoda.

Biti duhovnik 21. stoletja: Govoriti ljudem o Bogu v razumljivem jeziku. Prinašati Jezusa, ki ga razumejo. Bog je razumljiv. Bog govori jasno. Bog govori vsem. Lahko ga razumemo, če ga poslušamo. In Pablo je trdno verjel v to, kar je oznanjal.

Ljudje v filmu pravijo, da bi jim dobro delo, če  bi se duhovniki sezuli in hodili več po ulici in se dotikali prahu, ki pada ljudem na ramena. Ljudje so v Pablu prepoznali Boga in se zaljubili v Boga, ker jim je ta duhovnik znal prisluhniti, prisluhniti njihovim problemom, ker je imel empatijo. Znal se je z njimi poistovetiti. Prav tako pa jim je dal vedeti, da je za njih dosegljiv kadarkoli. »Pokličeš me lahko kdaj koli, če boš na tleh in v težavah.«

Duhovnik, ki ne beži od sveta, duhovnik, ki nikogar ne zavrne. Ob Pablu so ljudje občutili dostojanstvo, ker je nanje gledal kot na osebo. V drugem je vedno videl brata, Božjega otroka. V njem je videl Boga.

Bil je ponižen: Ni se obnašal vzvišeno »jaz sem duhovnik, ti pa ne:« Pozorno te je poslušal, zanj je bilo pomembno, kar si mu povedal. Človeku se je vedno zahvaljeval, prav tako pa Bogu. Zavedal se je, da je vse od Boga. Ni se hvalil.

Duhovniško srce se spozna po odnosih z ljudmi. Vzel si je čas za človeka, posebno bolnika.

Ko so ljudje videli, kaj vse je delal, so rekli, da vsega tega ni storil sam. Vedeli so, da je jemal poživilo, evharistijo – Jezusa Kristusa. To je bilo pričevanje.

Če hočemo torej odkriti misijon v vsakdanjem življenju, moramo ponovno odkriti svojo poklicanost in jo vzeti zares, ter jo živeti. Naj zaključim z besedami Pabla na duhovnih vajah: »Če nas ne gane, ko gledamo ljudi, kako se uničujejo in umirajo, ker ne poznajo Kristusa, in oznanjanje Kristusa in evangelija je nekaj prvobitnega v našem življenju, postanemo suhi in povprečni. Tega si ne smemo dovoliti.« Pokažimo sedanjemu človeku Jezusa, ki je pot resnica in življenje. To je misijon v vsakdanjem življenju.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, februar 2021

Pripravil: br. Milan Kvas OFMCap