Trdno sem prepričan, da ima Bog za vsakogar načrt, v katerega ga kliče. Ta njegov načrt ne predstavlja omejenosti. Je vabilo v svobodo, v življenje, polno upanja, odprtosti za ljubezen in uživanja sadov ljubezni, veselja, miru, potrpežljivosti, blágosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti in samoobvladovanja (Gal 5,22-23). Odgovoriti na njegov klic, pomeni reči da življenju kot vrednoti, hrepeneti po svobodi oziroma odrešenju, postati Jezusov učenec in stopiti na pot svetosti ter v polnosti uresničiti svoje življenje. Poklic na splošno predstavlja neko »delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin (SSKJ 1994). Znotraj besede poklic je vidna beseda klic.

Klic je v tem, da vsak človek lahko prisluhne klicu, ki ga vodi v izbiro poklica in se v njem uresniči, v kolikor se nanj odzove. Duhovni poklic pa izhaja iz duhovnosti in kaže na »usmerjenost k nematerialnim vrednotam.« Vir duhovnega klica je v Bogu, ki se razodeva v človekovi duši ter vsakega človeka kliče, da uresniči to, za kar je namenjen, tako da se bo uresničil in dosegel srečo.

Gre za izbiro načina življenja, za izbiro življenjskega stanu in načina služenja. Vsak je odgovoren za svoje življenje, hkrati pa tudi svoboden, da izbere življenjski stan, ki ga prepozna kot svojega in ga želi sprejeti, se z njim poistovetiti ter se v njem darovati. Vsak duhovni poklic je »Jezusovo znamenje: na nek način njegovo srce in so njegove roke, ki še naprej objemajo male, ozdravljajo bolne, spravljajo grešnike in se pustijo pribiti na križ iz ljubezni do vseh«. Klic je božja pobuda, je predhoden in odločilen, svoboden in zastonjski poseg Boga, ki kliče. Klic vedno ostaja skrivnost.

 

Dva načina podaritve. Poročenost in družinsko življenje sta najbolj naravna in logična poklicanost. Večina ljudi je poklicana v ta stan. Zakon, ki ga zakonca živita na pristen način, ju vodi v srce Kristusove skrivnosti. Krščanski nauk govori, naj bo mož do žene kot Kristus do Cerkve.

Drugi način podaritve je posvečenost, ko se človekova bogopodobnost uresničuje v devištvu za božje kraljestvo. Gre za svobodno odpoved spolnim odnosom v pričakovanju stanja, v katerem se moški in ženske ne bodo ne ženili ne možile ter s tem pričujejo za vstajenje in nebeško kraljestvo, ki je že med nami. Pri odpovedi ne gre za zatiranje spolnosti, temveč za usmerjanje hrepenenj v združitev s Kristusom, kjer je edina dokončna izpolnitev. Odločitev za devištvo mora biti svobodna in le taka je lahko rodoviten temelj in pričevanje, ki kaže na globlji pomen spolnosti.

Ko spoznamo veličino obeh poti, se nam zastavlja vprašanje, katera pot je boljša. Celibat oziroma devištvo je boljše, ker je nebeška svatba višja od zemeljske. To prvenstvo celibata pa ne sme nikoli podcenjevati zakona, saj je prava izbira tista, za katero nas je Bog namenil. Oba stanova se medsebojno podpirata. Tako so zakonci zgled medsebojne podaritve posvečenim, ti pa oznanjajo, da je tudi zakonska ljubezen usmerjena v nebeško kraljestvo.

Mladi so postavljeni pred velik izziv izbire stanu. Mlad človek se mora spraševati, poslušati in iskati znamenja in vzgibe Svetega Duha, ki jih vabi na pot, ki je prava za njih. Iskanje poklicanosti je odgovornost, je naporno, hkrati pa lepo obdobje, saj mlade odpira uresničevanju njihovega življenja.

Za oblikovanje družine je potreben pogum. Potrebna je moralna in duhovna baza, ki pa je družina in družbeno izročilo danes več ne zagotavljata. Današnja družba namreč daje prednost bolj individualnim pravicam kot družini, prednost daje odnosom, ki trajajo, dokler ne pridejo težave.

Družina je poklicanost, ki jo je Bog vpisal v naravo moškega in ženske, a tu je še druga poklicanost, ki dopolnjuje zakon: poklicanost v celibat in devištvo za nebeško kraljestvo. Da bi prepoznali ta klic in mu sledili, sta potrebni molitev in življenje v Cerkvi. Na začetku vsake poklicanosti v posvečeno življenje je vedno močna izkušnja Boga, ki ostane v spominu vse življenje. Tega sami ne moremo načrtovati. Bog nas vedno preseneti. Bog je tisti, ki kliče, a pomembno je, da vsak dan gojimo odnos z njim, ga poslušamo v tišini pred tabernakljem in v svoji notranjosti, mu govorimo, pristopamo k zakramentom. Imeti pristen odnos z Gospodom, je kot imeti odprto okno našega življenja, da bi lahko slišali njegov glas, kaj želi od nas.

Vsak moški ima globoko v svoji notranjosti zapisano željo po očetovstvu. Duhovnik pri tem ni izjema, čeprav je njegova želja usmerjena in živeta na poseben način. Kadar moški nima te želje, v njem nekaj manjka, nekaj ni v redu. Tudi kdor se je odločil za celibat, bi moral čutiti veselje očetovstva, da lahko živi polno in zrelo: Očetovstvo pomeni dati življenje drugim. In za duhovnika je to pastoralno očetovstvo oz. duhovno očetovstvo.

Ko govori papež Frančišek o duhovnem očetovstvu, se spomni na ostarelega Abrahama, kateremu Bog obljubi, da bo doživel veselje imeti sina in da bo njegovo potomstvo številno kot so zvezde na nebu. Da bi potrdil ta dogovor, Abram po navodilih Boga žrtvuje živali in jih nato tudi ubrani pred napadom roparskih ptic. Papež Frančišek je ob tem dejal, da je ganljivo gledati devetdesetletnika, kako s palico v roki brani svojo žrtev. Je kot oče, ki brani svojo družino: »Oče, ki ve, kaj pomeni braniti svoje otroke«.

Duhovno očetovstvo ne more biti samo oznaka ali teološki pojem. Izraža ga življenje, ki ga človek živi v veri in poslušnosti, in to življenje postane vzor, ki mu drugi sledijo. Duhovni oče mora biti sposoben izreči enak ukaz, kot ga je dal Jezus svojim učencem: “Hodi za menoj!” Ali kot je Pavel rekel kristjanom v Korintu: “Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov” (1Kor 11,1).
V moderni izraelski vojski je bilo uveljavljeno naslednje pravilo. Poveljnik svojim četam ne reče: “Naprej!” Reče jim: “Za menoj!” Isto velja za Gospodovo vojsko.

Prav na področju značaja izpostavlja Bog svoje služabnike najstrožjim preizkušnjam. Zato se moramo vprašati, kakšne so zahteve glede značaja, ki jih mora izpolnjevati moški, če hoče opravljati vlogo duhovnega očeta. Za odgovor lahko na kratko povzamemo glavne značajske značilnosti mož, ki so bili duhovni očetje, kot so očak Abraham, apostol Pavel, Timotej, ….

 

Če povzamemo glavne poteze značaja mož, duhovnih očetov, pridemo do seznama vrednot, ki bi bil približno takšen:
– neomajna vera,
– hitra in popolna poslušnost,
– sporočilo, osredotočeno na križ,
– križ, udejanjen v njihovem življenju,
– neoporečno krščansko vedenje,
– očetovska naklonjenost do mladih vernikov,
– goreča skrb za njihov resničen uspeh.
Za to milost bi morali prositi tudi duhovniki, je zatrdil papež in ob tem še enkrat poudaril, da gre za »milost očetovstva, pastoralnega očetovstva, duhovnega očetovstva«. Gotovo je, da bomo grehov imeli veliko, je nato dejal, a »ne imeti otrok, ne postati oče, je kot da življenje ne bi prispelo do konca, kot da bi se ustavilo na sredi poti.« Zato morajo tudi duhovniki biti očetje, je pa to milost, ki jo daje Gospod.

Duhovnik je torej poklican v rodovitno ljubezen. Poklican je v življenje čistosti in rodovitnosti (duhovno očetovstvo). Žal, je nemalo Bogu posvečenih v preteklosti (in še danes) živelo svojo čistost v smislu trupla: hladno, sterilno, s potlačenimi hrepenenji, čustvi in strastmi, trdosrčno, brez sočutja, predvsem pa ločeno od duhovnega očetovstva/materinstva.
Živimo tako, da s svojim življenjem izpričujemo zahvalo Gospodu za milost duhovnega očetovstva v Cerkvi.

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, november 2018

Pripravil: Ervin Mozetič