Zdi se, da imamo duhovniki dovolj razmišljanj in pobud glede posredovanja vere družinam. Saj delamo, garamo, sejemo, pa nič na zraste. Če že požene kak poganjek, ga kmalu zaduši trnje tega sveta, ki poganja iz veri sovražne družbe, iz strupenih medijev in celo iz lastnih vrst. Alergični smo, če kdo začne govoriti, kaj bi bilo še treba narediti, kaj spremeniti v našem oznanjevanju. Jezimo se, zakaj škofje ne dajo jasnih smernic; zakaj odgovorni v škofijskih službah nič ne storijo. Če pa kaj naredijo, se jezimo, zakaj delajo vse narobe, zakaj nič ne premislijo, zakaj zaostajajo za časom. Pogosto smo jezni in naveličani. No, ne vsi.

 

Nekateri duhovniki se trudijo, delajo, sejejo. Vztrajajo in želijo narediti vse najbolje. Neuspehi jih ne upognejo in ne zaustavijo. Ne pričakujejo, da bodo najprej vse naredili drugi, temveč skušajo sami narediti, kar se storiti da.

Če smo duhovniki siti in naveličani, pa tudi zavzeti in delavni, so taki tudi starši. Seveda bi bilo lepo, da bi vsi starši kar vreli v cerkve, da bi pripeljali otroke k verouku in vprašali: Ali lahko še kaj naredimo za župnijsko skupnost?

Prizadevanje staršev in prizadevanje nas, duhovnikov, mora imeti temelj. Šele potem sem lahko zavzet in navdušen oznanjevalec, posredovalec vere. In ta temelj je vera. Ali še bolje, je bivanje z Bogom. Je prepričanje, da Bog je, da on spremlja in vodi moje življenje. Ali kakor je zapisal Božji služabnik Alojzij Kozar: »Naša naloga: Zaupati, brezmejno zaupati v Kristusa.«

Koliko sam kot duhovnik zaupam v Kristusa? Da je on oznanjevalec, da sem jaz le njegovo orodje? Ko se cerkve praznijo, ko mladi odhajajo, ko gre vse navzdol, koliko še zaupam v Kristusa? Zaupati pa pomeni, da ne tarnam, se ne jezim, temveč delam. Delam to, kar je moja naloga. Svojo nalogo odkrivam v evangeliju, bolj konkretno v besedah papeža in škofov. Kako težko pogosto opravljam to nalogo! Ali lahko rečem, da zaupam, brezmejno zaupam v Kristusa?

In če sam težko zaupam v Kristusa, lažje razumem starše, ki ne delajo tega, kar si želim, ki ne prihajajo k nedeljski maši, ki otroke le pošiljajo k verouku ali sploh ne pošiljajo. So se ob meni naučili brezmejno zaupati v Kristusa? Ko bom zares zaupal, brezmejno zaupal v Kristusa, se več ne bom jezil na starše, tudi ne bom nikogar spraševal, kaj je treba storiti, temveč bom sam vedel, kaj je treba, ker mi bo to govoril Kristus, ki bo v meni prebival.

Ni moja prva naloga, da skušam starše nagovoriti, jih prepričati, da bodo otroke vpisali k verouku, da jih bodo redno pošiljali, da se bodo zanimali za potek verouka, da bodo z otroki redno hodili k nedeljskim mašam, da bodo … Moja prva naloga je, da skrbim za svojo vero, da krepim svoje zaupanje v Kristusa.

Gotovo to vsak od nas že dela. Toda nisem še na cilju. Na cilju bom, ko bom lahko mirno rekel: »Zaupam, brezmejno zaupam v Kristusa.«

 

 

Vprašanja za osebni razmislek:

  • Kakšno je moje zaupanje v Kristusa? Kako to zaupanje krepim?

 

Vprašanja za pogovor:

  • Kaj pričakujemo od staršev? Kako jim s svojim zgledom pomagamo rasti v zaupanju v Kristusa? Poznamo kakšne svetle zglede zaupanja v Kristusa (kakšen svetnik, Božji služabnik, vzornik iz našega okolja)?

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, marec 2018

Pripravil: Lojze Kozar ml.