Družina je osnovna celica družbe in Cerkve. To katoličani izpovedujemo in zagovarjamo še posebej v današnjem času, ko je LGTB ideologija (LGBT je kratica, ki zaobjema lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe) tako agresivna. Zato se še bolj zavedamo, da je družina prihodnost družbe in Cerkve; mimo družine in brez nje prihodnosti ne bo. Ne preziramo drugače mislečih, spoštujemo jih, zavračamo pa idelologijo, ki nasprotuje naravni družini, skupnosti biološkega očeta in matere ter njunih otrok, rojenih iz njunega ljubezenskega razmerja, kar zagovarja Sveto pismo, predvsem Nova zaveza. Tudi Cerkev skozi vse cerkveno izročilo do danes po Jezusu Kristusu zakon in družino postavlja na zakramentalni temelj. Sebe in vas vse, dragi dušni pastirji, rad spodbujam k zavesti, da vrednoto družine zavestno uvrščamo med glavne vsebine našega oznanjevanja. Čeprav je sedaj nekaj več zatišja v javnosti, ideologija LGTB vendarle ne miruje in bo zopet pritiskala v javnosti na naše sodobnike. Če je nemški parlament že izglasoval istospolne poroke, si ne smemo zatiskati oči in ušes, da pri nas tega pritiska ne bo.

 

Zdaj je čas za naše oznanjevanje (promocijo) zakona in družine po božji zamisli. Tudi stroka jo posredno podpira. Naj ne pozabim omeniti dr. Jožeta Trontlja, svetovnega strokovnjaka za bioetiko, ki v svojih znanstvenih člankih z etičnega vidika podpira naravno družino in neodtujljivo pravico vsakega otroka do bioloških staršev. Tudi razvojna psihologija še posebej za prva leta življenja otroka poudarja navzočnost biološkega očeta in matere in njun temeljni vzgojni pomen (v zvezi s tem rad omenjam psihologinjo in psihatrinjo dr. Darjo Škraba Krmelj in psihoanalitika mag. Romana Vodeba). Tudi pedagogika Montessori zelo poudarja nujno potrebno naravno družinsko okolje, v katerem se rodi in raste otrok. Najpomembnejša so prva tri leta otrokovega življenja oz. celotno predšolsko obdobje. Strokovnjak dr. Ranko Rajović močno poudarja, da se do 8. leta v otroku postavijo temelji za vse kasnejše odnose do sebe, do drugih in tudi do Boga. Vendar z velikim spoštovanjem, občudovanjem in hvaležnostjo gledamo na starše, ki sprejmejo v posvojitev ali rejništvo otroke, ki nimajo staršev, in v Cerkvi tako starševstvo zelo podpiramo.

Danes bodimo predvsem pozorni na zakramentalni temelj, ki nam ga podarja Gospod, na katerem družina gradi vse vidike njenega življenja navznoter in navzven. Kaj bi lahko storili za to, da bi nas zakramenti navdušili in nam pomagali graditi nove odnose. Temeljno oznanilo je oznanilo o dejanski Božji ljubezni, ki se je udejanjila za vsakega izmed nas. Bog se je sklonil k vsakemu izmed nas. Ko to pišem, smo sredi praznovanja božičnih praznikov: Pavel oznanja, da se je v Kristusu razodela dobrota in človekoljubnost Boga našega Očeta:

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!«  Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu. (Gal 4,4-7).

Nekdo mi je rekel v izziv: ‘Ali niso tudi nekrščeni otroci božji otroci?’ Seveda so vsi že spočeti in novorojeni božji, krst pa pomeni nov odrešenjski Božji poseg v človekovo življenje: Bog mu podari novo zavezo, zavezni odnos, v katerem nas sprejema za svoje sinove in hčere. Apostol Pavel je v svojih pismih izpovedal še širše: Ni več (v prvi vrsti) ne Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega – vsi imamo dostojanstvo Božjega otroka – sina in hčere in v nebesih imamo Boga Očeta.

Na zavezni odnos me je posebej opozoril Scott Hahn, spreobrnjenec iz prezbiterianskega protestantizma. Prav vidik zaveze med Bogom in človekom ga je pripeljal v katoliško vero. Takole izpoveduje v knjigi Vse poti vodijo v Rim (Družina, Ljubljana 2004, str. 43-44): »V izročilu protestantov sta besedi zaveza in pogodba pomenili bolj ali manj eno in isto stvar. S preučevanjem Stare zaveze pa sem spoznal, da je starim Judom pogodba pomenila povsem nekaj drugega kakor zaveza. Pogodba se je v Svetem pismu nanašala zgolj na izmenjavo lastnine, v zavezi pa je šlo za izmenjavo oseb, po kateri so nastale svete družinske vezi. Sorodstva so torej nastala z zavezo. Sorodstvo, nastalo z zavezo, je bilo v resnici trdnejše in močnejše od krvnega sorodstva. Globlji pomen zaveze z Bogom v Stari zavezi je ta, da Bog postane Oče svoje družine, Izraela. Ko je Kristus z nami sklenil Novo zavezo, kakor sta razlagala Luther in Kalvin, pa je bilo to mnogo bolj podobno preprosti pogodbi, pravnemu poslu, v katerem je odvzel naše grehe in nam dal svojo pravičnost. Vendar se ta razlaga v luči celotne resnice evangelija zdi nekoliko pomanjkljiva in preveč preprosta. Sam sem namreč prišel do spoznanja, da je Nova zaveza ustanovila novo družino vseh ljudi, s katerimi Kristus deli svoje božje sinovstvo, da tudi mi postanemo božji otroci. Odrešenje kot dejanje zaveze pomeni, da smo v Kristusovi milosti soudeleženi kot božji sinovi in hčere; odrešeni grehov smo soudeleženi v življenju in moči Svetega Duha. V tej luči postane božja milost še mnogo več kot le znamenje božje naklonjenosti; postane dejanski dar božjega življenja božjim otrokom.«

Jezus je na križu za nas z Očetom sklenil novo zavezo – popolnoma novo. V Stari zavezi jo je Bog mnogokrat sklepal z ljudmi: z Noetom, Abrahamom, Mojzesom – najbolj znana je zaveza na Sinaju z desetimi Božjimi zapovedmi. Vendar se je vedno znova izkazalo, da so ljudje odpovedali, padli, prelomili zavezo z Bogom. Zato so preroki napovedovali novo zavezo: »Dam vam svojega duha v vašo notranjost; odstranim vam kamnito srce in vam dam meseno srce« (prim. Izaija, Jeremija, Ezekijel). V Jezusu je Bog sklenil zavezo z nami. Jezus do konca, do vse polnosti izpolnjuje novo zavezo za nas, zato je naša nova zaveza življenje v Kristusu, v zvestobi Kristusu, v hoji za njim, da postanemo in smo njegovi učenci.

Čeprav se tudi nam dogajajo padci, odpovedi, zatajitve in prelomitve, moremo v Njem ponovno prejeti odpuščanje in novo življenje. Apostol Pavel razglaša: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.« Po krstu se vedno znova morem počutiti kot sin, ki ga je po padcu Oče sprejel in mu vrnil sinovsko dostojanstvo z odpuščanjem.

Sv. krst in vsi drugi zakramenti v nas omogočijo povsem nov odnos, ki nam pomaga sprejemati Boga kot Očeta in v Kristusu vse ljudi kot brate in sestre med seboj. To je odnos, ki »v Kristusu vse dela novo« (prim. Raz 21,5). Ta zavezni odnos s Kristusom, v katerem se moremo nanj popolnoma nasloniti, omogoča in ustvarja nove odnose. Kristjani imamo neverjetne možnosti. Naš svet postane po Kristusu vstajenjski svet: s Kristusom, ki je enkrat za vselej umrl in vstal, tudi kristjan pri krstu enkrat za vselej umre in vstane ter nestrpno hrepeni po popolni dovršitvi vstajenja, ki bo preobrazilo našega novega človeka v sijaj Gospodove luči ob koncu časov (po: Marko Ivan Rupnik, Pot novega človeka, Družina, Ljubljana 2017). Novo življenje novega človeka rojeva sadove Duha (prim. Gal 5,22-25).

Neka oseba mi je pripovedovala: Ko smo odraščali, so nam Boga predstavljali kot policista in rablja, ki nas nadzoruje, da bi nas zasačil. Živeli smo v strašnem strahu. Ko pa sem izkusila, da je Bog Ljubezen, sem zaživela novo življenje (prim. 1 Jn 4,14). Krščanstvo je življenje z Bogom, ki nas ljubi.

Krst je Božji dar. Ko je Janez Krstnik krstil Jezusa, je glas iz nebes nad njim spregovoril: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Tudi pri našem krstu je Bog nad nami spregovoril: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hčerka, nad teboj imam veselje – zelo sem te vesel.« In to je njegov stalni odnos do nas.

Jezus Kristus danes nasploh z zakramenti odločilno zaznamuje najpomembnejše trenutke v našem življenju: On po zakramentih otipljivo posega v naše življenje, ga zaznamuje, spreminja. Prav v zakramentih najdemo danes konkretno v Jezusu oporo, pomoč, spodbudo, moč. Lahko bi rekli, da so zakramenti Jezusova orodja, ki nam pomagajo živeti novo zavezo z Bogom kot Božji otroci – sinovi in hčere.

Katehumeni, ki so sprejeli zakramente uvajanja, so povabljeni in spodbujeni, da zaživijo ‘mistagogijo’, da vstopijo življenjsko v skrivnost življenja z Bogom, v ta zavezni odnos. V mistagogiji ima zopet odločilno vlogo Božja beseda, ki jo prebirajo, o njej premišljujejo in živijo, ter zakramenti, po katerih smo notranje najtesneje življenjsko povezani s Kristusom. Med zakramenti sta za kristjanov vsakdan najpomembnejša evharistija in zakrament sprave. Tudi mi in naša župnijska občestva naj bi bila vedno spodbujena k mistagogiji. Ne pozabimo, male skupine v Cerkvi, še posebej gibanja in njihova občestva, so z mistagoškega vidika gotovo na pravi poti in so pred nami, običajnimi župnijskimi občestvi. Zakramentov ne prejemamo kot nagrado za to, ‘da smo bili pridni’, s prejemanjem zakramentov vstopamo in vztrajamo v zaveznem občestvu z Bogom in to je predvsem Njegovo delo. Prvi kristjani so izpovedovali: »Brez Gospodovih skrivnosti ne moremo živeti.«

Na poseben način mi je izziv tradicionalna judovska družina, po kateri je judovski narod obstal in tudi ohranil vero. V življenju judovske družine je velikega pomena praznovanje šabat – sobote, Gospodovega dne in je predvsem praznovanje v družini. To praznovanje je do vseh članov družine zahtevno v tem smislu, da vsi čutijo dolžnost, da skupaj praznujejo in vsak ima svojo nalogo. Najpomembnejšo ima oče, ki pripoveduje o velikih božjih odrešilnih delih, ki jih je Gospod delal sredi božjega ljudstva skozi vso zgodovino. Vse to je razlog za slavljenje Gospoda z »Aleluja«, zahvaljevanje in tudi za prošnje; in za veliko veselje. Zavrtite si na Youtube izraelskega pevca Jošua Aarona in pesem: Shabbat shalom song.

Krščansko obhajanje Gospodovega dne bi se glede zavzetosti in navdušenja lahko navdihovalo pri judovskem praznovanju šabat. Praznovanje Gospodovega dne koristi najprej družini in vsem njenim članom v duhu podpiranja in povezovanja vseh z Bogom in med seboj. Nedeljska maša nas hrani z Božjo besedo in ‘Kruhom življenja’, nas povezuje z Bogom in med seboj, povezuje nas – Cerkev na zemlji z vsemi člani (v evharistiji se srečam s svojim prijateljem, ki živi v Argentini ali na Islandiji…); po evharistiji vstopimo v nebeški Jeruzalem in povezani z vsemi svetimi smo vse, celovito Kristusovo telo.

Zdi se mi, da pri vsem gre predvsem za nov pogled, nov odnos: Bog Oče nas v Kristusu vidi nove in tudi nas spodbuja, da drug drugega gledamo z božjimi očmi. Mali princ pravi: ‘Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.’ Kristjan, ki hoče vstopiti v življenje z Bogom in brati, mora gledati s srcem, verovati ljubiti in živeti z Bogom, brati in sestrami. To je novo življenje v Kristusu. Pomagajmo družinam k temu novemu odnosu, pogledu, življenju. Pod tem vidikom pa v katehezi s pridom uporabljajmo vse, kar nam je na voljo, še posebej zadnja dva priročnika za ŽPS: Krščanski zakon in družina ter Iz roda v rod. Zakon in družina, zasidrana v Božji ljubezni, je gotovo najboljši odgovor tudi na vse zunanje nevarnosti družini, ki pretijo.

 

Nekaj izzivov za premišljevanje:

  1. Kako uresničevati prednost krščanskega novega življenja na novozavezni osnovi?
  2. Kaj lahko naredimo, da bi mistagogija dobila v življenju župnij prvenstveno vlogo?
  3. Kašne možnosti ima v naših razmerah družinska kateheza in kako bi jo lahko zastavili v naših župnijah?

 

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, februar 2018

Pripravil: br. Stane Bešter OFMCap, Kančevci