Si že razmišljal o božiču? Gotovo si. Mogoče o tem, kakšne jaslice boš naredil, premišljuješ o darilih ali komu moraš napisati voščilnice. Pa se ob vsem tem spomniš tudi na Boga? Upam, da vsaj pomisliš na to, da se je in da se vedno znova na božič sam Bog za nas vse rodi v človeški podobi. Rodi se za to, da bo pozneje trpel in umrl za naše grehe. Vsako leto znova. To je duhovna stran božiča, na katero današnji svet rad pozablja. Da pa se ne boš v vsem prilagajal svetu, poskusi biti vsaj v tem drugačen. Pomisli – če se sam Bog rodi in žrtvuje za nas, potem lahko tudi ti narediš kaj zase ali za soljudi. Tudi temu je namenjen advent. Kaj lahko skleneš? Mnogo stvari, toda pomembno ni število, ampak kako se boš tega držal ! Skleni, da se boš poboljšal tam, kjer sam veš, da se ne vedeš prav, da se ne boš brez vzroka spuščal v prepire. Toliko je možnosti. Odloči se vsaj za eno od njih in se res trudi. Ob božiču boš imel boljši občutek ti, še posebej pa vsi tisti, ki si jih razveselil s svojim razdajanjem.

 

Božič mora biti življenje in veselje, praznik za vse. Toda ali je res tako, če pogledamo naš svet? Ali je lahko božič dejansko praznik za vse? Ali se lahko vsi veselijo? Ali se ne preliva več ko dovolj solz, saj je vendar okrog nas veliko krivic? Veliki greh sveta je revščina. V svetu manjka tista harmonija, ki jo Bog želi v njem. Koliko disharmonije vlada namesto tega! Vsak božični praznik kot poseben čas darovanja, voščil, srečanj nam še jasneje kaže to stanje neenakosti: položaj neurejenosti, razdora, ljudi, ki živijo na robu preživetja. Kdaj bo prišel čas, ko bodo lahko vsi ljudje z veselim srcem obhajali sveti božični praznik s tistim mirom, ki je bil oznanjen ljudem dobre volje?Kaj lahko naredim za to?

 

 

Božična devetdnevnica po domovih – Družinsko bogoslužje:

 

 

 

Premišljevanje ob jaslicah:

»Gospod, nič se ni spremenilo. Vse je tako kot takrat, ko si prišel med nas!?«

Ali je res vse isto? Vprašanje postavljam sebi in tebi: ali je še kaj mesta za upanje? Ali se zares splača napotiti v Betlehem? Odgovarjam svojemu srcu, ki pričakuje luč v temini srca: Da!  Betlehem je spremenil svet … spremenil je puščavo zagledanosti vase … in edino v Novorojenem Odrešeniku je odrešujoče vedno novo upanje!

Kaj je drugače od lanskega praznika? Sem se skrivnosti vere približal ali pa oddaljil od nje? Kdo je Jezus  zame?

Najbolje se bo ob teh vprašanjih ozreti spet na začetek. Pri tem nas lahko vodi naslednja zgodba: Zgodila se je v noči, ki se imenuje sveta. V tisti noči je zasvetila svetla luč in božji angel je oznanil pastirjem rojstvo Božjega Sina, Odrešenika sveta.

Pastirji, modri z Vzhoda in drugi so prišli, da bi počastili dete, novorojenega Kralja. Jaslicam so se približale tudi tri sumljive osebe. Takšnih ljudi pri jaslicah še ni bilo. Prvi je bil ogrnjen v cunje, drugi je imel verige na rokah, tretji pa skuštrane lase in nemiren, iščoč pogled. Stali so pred jaslicami in nemo zrli v otroka …

  • Tedaj je prvi stopil bliže in rekel otroku: »Prišel si v svet stiske, nadloge, dvoma … Zato ti prinašamo, kar imamo skupnega s teboj.« Vzel je cunje, jih položil k jaslicam in pokleknil z besedami: »Tukaj, vzemi moje cunje. Potreboval jih boš, ko ti bodo vzeli obleko, ko boš nag in zapuščen. Spomni se tedaj na me.«
  • Drugi je položil eno svojih verig k otrokovi roki: »Vzemi moje vezi. Pretežke so mi. Nosil jih boš, ko boš odrasel. Vklenili te bodo in te zvezanega odpeljali. Spomni se tedaj na me.«
  • Tretji se je globoko sklonil k otroku: »vzemi moje dvome in  mojo zapuščenost od Boga. Preveč me težijo. Ko bo prišel čas, jih odnesi pred Boga z močnim krikom.«

Marija je s svojimi rokami prestrašena zaščitila otroka, Jožef pa je osupel zgrabil za cunje in verigo, da bi jih odstranil. Toda, niso se dali odstraniti. Otrokove oči so se mirno ozirale k možem. Končno so se dvignili in dejali: »Zdaj smo našli kraj, kjer lahko odložimo svoja bremena. Otrok nam bo pomagal nositi naše trpljenje, bremena in bolečine vse življenje. Nismo več sami in zapuščeni. Hvala ti za Tvojo Ljubezen. Razodeni in prinesi nam to, česar nimamo, da bomo imeli še več skupnega s teboj.

Dovoli Jezusu, da te nagovori, izroči mu vse in mu sledi …

***

 

 

 

 

“Božič je vsakokrat, ko:

… se nasmeješ bližnjemu in ponudiš roko.

… ostajaš v tišini, da poslušaš drugega.

… ne sprejmeš pojmovanja, ki postavlja revnejše na rob družbe.

… upaš z obupanimi v gmotni in duhovni revščini.

… ponižno priznavaš svojo omejenost in pomanjkljivost.

… dovoliš Bogu, da se ponovno rodi, da ga drugim daruješ.”

(blažena Mati Terezija)