Štirideseti dan po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano in je vnebohod prestavljen na sedmo velikonočno nedeljo. Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma  eno dogajanje. To pomeni, da k vstajenju v pravem pomenu besede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem. Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja. Na pastoralni službi smo ob Gospodovem vnebohodu oblikovali premišljevanje

Kaj stojite in gledate v nebo (PPS).

BINKOŠTNA DEVETDNEVNICA

Dnevi med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi so v bogoslužju močneje‚ poudarjeni. Ti dnevi so binkoštna devetdnevnica. Devet dni po vnebohodu so namreč apostoli prebili v molitvi z Jezusovimi brati (kristjani), galilejskimi ženami in Marijo. Iz tega devetdnevnega čakanja je nastala navada, da posebno nujne molitve opravljamo devet dni. Binkoštna devetdnevnica je med vsemi najpomembnejša, saj je to molitev za to, kar je v Cerkvi najodličnejše: za darove Svetega Duha, za Svetega Duha samega. 

BINKOŠTI

Petdeseti dan po veliki noči – na binkoštno jutro – je Sveti Duh prišel nad učence v obliki jezikov, “podobnih plamenom”, in jih napolnil s seboj (Apd 2,3-4). O tem dogodku smo pripravili PPS premišljenje o Binkoštih. 

Čeprav imajo binkošti velik pomen za naše počlovečenje in za življenje skupnosti, nam je ta praznik vedno manj blizu. Morda je to povezano s tem, da Cerkev za binkošti ni ohranjala posebnih obredov. Božič in velika noč se zaradi svojih obredov globoko vtisneta v človeško dušo. Zato Anselm Grun predlaga binkoštni obred – predlog.

»O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno…«

(Hrabanus Maurus, ok. 809)