Začetek postnega časa (Bogoslužno branje pepelnične srede) nas spomni, kakšen post je Bogu všeč. Ne le mrtvičenje in zatajevanje svojih čutov marveč spreobrnjenje, ki nas pripelje bliže k Bogu in bliže k človeku. Sv. Klemen I., papež pravi: »Ponižajmo se torej, bratje, in odložimo vsak napuh, vsako nečimrnost, nespamet in jezo!« Tako razpoloženi bomo bolj pripravni za razmišljanje, pogovor in pastoralno delovanje.

V meditacijah na duhovniških rekolekcijah, na podlagi papeževe spodbude Radost ljubezni že vse leto razmišljamo o družini. Radi bi se približali stvarnosti naših zakoncev in jih spodbudili k uresničenju bogastva zakonskega in družinskega življenja. Ob tem je pomembno, da ob iskanju njihovih dolžnosti in priložnosti ne zanemarimo svojega poslanstva, ki ga imamo kot duhovniki v odnosu do staršev, otrok in njihove vzgoje.

Marčevska meditacija izhaja iz sedmega poglavja omenjene spodbude. O poklicanosti družine k vzgoji otrok, da bi ti rasli v odgovornosti zase in za druge, je papež spregovoril na eni od splošnih avdienc (20. maja 2015), preden je izšel dokument Radost ljubezni. Začel je s Pavlovimi besedami: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). Gre za zelo modro pravilo, je dodal papež Frančišek: otrok posluša in uboga starše, ti pa mu ne ukazujejo na slab način, da mu ne bi vzeli poguma, in od njega ne pričakujejo stvari, ki jih še ni zmožen narediti. Po papeževih besedah je to ravnotežje pomembno za rast otrok v odgovornosti.

Nadaljevanje tega razmišljanja sloni na povzetku njegove pridige, kakor jo je objavil Radio Vatikan.

Papež si je postavil vprašanje: »Kako danes vzgajati?« ter nanj odgovoril z ugotovitvijo, da je naloga družine, da je vzgajanje otrok nekaj očitnega, pa vendar v našem času ne manjka težav. Težko je vzgajati staršem, ki vidijo svoje otroke samo zvečer, ko se utrujeni od dela vrnejo domov – tisti, ki imajo delo. Še težje pa je ločenim staršem, ki so obteženi s svojim položajem, pri čemer se je papež obrnil na ločene pare ter jim dejal, naj otroci ne bodo tisti, ki morajo nositi težo ločitve. Pogosto namreč postanejo »talci«, ki se jih izrablja proti drugemu zakoncu: mama otroku govori slabo o očetu in oče mu govori slabo o mami.

Papež Frančišek se je oprl na dve izhodiščni vprašanji: Kako vzgajati? in Kakšno je izročilo, ki ga danes posredujemo otrokom? Intelektualci, kritiki vseh vrst, so utišali starše na tisoč načinov, da bi obvarovali mlade generacije pred resnično ali domnevno škodo družinske vzgoje. Družina je bila obtožena avtoritarizma, favoritizma, konformizma, čustvene represije, ki povzroča konflikte.

Odprl se je prelom med družino in družbo ter spodkopal vzajemno zaupanje. Vzgojna zaveza družbe z družino je vstopila v krizo. Simptomov za to je veliko. Papež je kot primer navedel načete odnose med starši in učitelji v šoli, v katerih včasih prihaja do napetosti in medsebojnega nezaupanja, posledice pa seveda nosijo otroci. Po drugi strani so se pomnožili t.i. strokovnjaki, ki so zavzeli vlogo staršev tudi v najintimnejših vidikih vzgoje. O čustvenem življenju, o osebnosti in razvoju, o pravicah in dolžnostih poznajo ti strokovnjaki vse: cilje, utemeljitve, tehnike. Starši pa morajo samo poslušati, se učiti in se prilagoditi. Prikrajšani za svojo vlogo, pogosto postanejo pretirano obteženi in posesivni do svojih otrok, tako da jih na koncu niti več ne opominjajo. Vedno bolj jih zaupajo strokovnjakom, tudi glede najbolj kočljivih in osebnih vidikov svojega življenja, s čimer se sami postavijo ob stran. »In tako so starši danes v nevarnosti, da sami sebe izključijo iz življenja svojih otrok,« ugotavlja papež, kar je po njegovem prepričanju velik problem. Danes se včasih zgodi, da učiteljica zaradi neke učenčeve napake povabi v šolo starše, in ko starši pridejo na razgovor, grajajo učiteljico in ne otroka. Očitno je, da takšna postavitev stvari ni dobra: ni harmonična in ni dialoška. Namesto, da bi podpirala sodelovanje med družino in drugimi vzgojnimi ustanovami, ji nasprotuje.

Starši so obremenjeni z delom in drugimi skrbmi ter v zadregi pred novimi zahtevami otrok in pred kompleksnostjo sedanjega življenja. Znajdejo se kakor paralizirani od strahu pred tem, da bi naredili napako. Problem pa ni samo v govorjenju, je pripomnil papež Frančišek. »Površinski pogovor ne vodi v resnično srečanje misli srca.« Povabil je, naj se vprašamo: Ali poskušamo razumeti, »kje« so dejansko otroci na njihovi poti? Kje je v resnici njihova duša?

»Krščanske skupnosti so poklicane, da ponudijo podporo pri vzgojnem poslanstvu družin, kar počnejo predvsem z lučjo Božje besede,« je poudaril papež. Apostol Pavel govori o vzajemni dolžnosti med starši in otroki: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). V osnovi vsega je ljubezen, ki »ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega … vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese« (Kor 13,5-6).

Ob koncu kateheze je papež izrazil željo, da bi Gospod poklonil krščanskih družinam vero, svobodo in pogum, ki so potrebni za njihovo poslanstvo. »Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz svojega izgnanstva, kajti sami sebe so izgnali iz vzgoje otrok, ter v polnosti prevzamejo svojo vzgojno vlogo.«

 

Vprašanja za pogovor:

  • Pričakovanja. Kje (na katerih področjih in na kakšen način) pričakujejo starši od nas pomoč pri vzgoji otrok in kakšno odgovornost čutim jaz, kot duhovnik, do spodbujanja dobrih družinskih odnosov in vzgoje?
  • Močne točke družinske vzgoje. Katere zglede lepe vzgoje in družinskega življenja lahko opazimo v svoji okolici in kje je razlog njihovega »uspeha«?

 

  • Šibke točke (grožnje) družinske vzgoje. Katere so najpogostejše težave pri vzgoji, v katerih se starši za nasvet obrnejo na duhovnika in kje težave pri vzgoji vidim jaz, kot duhovnik (kaj ruši avtoriteto staršev, vzgojiteljev, pa tudi mene kot duhovnika in kateheta ter onemogoča vzgojno delovanje)?
  • Prioritete pri spodbujanju družinskega življenja in vzgojnih priložnosti. S katerimi vsebinami bi lahko pri katehezi pomagali staršem pri vzgoji otrok, in na kakšen način njim, pa tudi otrokom, spregovoriti o etični vzgoji na področju spolnosti, glede na to, da se je na minulem katehetskem simpoziju vsebina »Da« spolni vzgoji zdela nekaterim duhovnikom nepotrebna in nekoristna?

 

 

 

Pripravil: dr. Franc Zorec

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, marec 2017