Adventni čas je čas veselega pričakovanja. Kajti advent pomeni »prihod«, – in čakamo na Gospodov prihod.

Napačno bi bilo, če bi zdaj mislili, da je čakanje nekaj pasivnega, da se torej lahko uležemo in z zaprtimi rokami počakamo na odrešitev, na luč od zgoraj.

Adventni čas nas vabi, da bi si vzeli čas zase, da bi se pomirili, čeprav se okoli nas vse vrti in imamo občutek, da se vse še hitreje vrti kot pred mnogimi leti. V tem miru se lahko vprašam, kako sem sam zadovoljen s seboj, kakšen je moj odnos do drugih in tudi do Boga. Sem sam še dovolj vesel, ali se sploh še znam veseliti, tudi nad majhnimi stvarimi in darili, ki jih dobim ali podarim? Ali je morda moje veselje prešlo, ker ne vidim več smisla pri sebi in v svetu in morda tudi v Cerkvi?

Veselimo se nad življenjem, veselimo se, ker smo res odrešeni! Izkoristimo ta čas, izkoristimo naše življenje!

V adventnem času že žarijo »majhne« luči, kot simboli upanja v temi. Sveče na adventnem vencu, adventne pesmi, ipd. so le drobceni zunanji znanilci.

S štirimi adventnimi nedeljami se vedno bolj približujemo praznovanju Božiča. So kot vrata, ki se odpirajo po vrstnem redu. Ti štirje tedni pred Božičem so priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem, zato je liturgična barva vijolična…

Iz zgodovine: Po vzorcu postne priprave na veliko noč so od 6. stoletja dalje uvedli advent kot pripravo na božič. Adventni post so začeli različno zgodaj, ponekod že po sv. Martinu. Zdaj je advent dolg 4 nedelje, tedni so pa včasih le trije.

 

Štiri sveče

Zgodba pripoveduje o štirih adventnih svečah:

  • Prvi sveči je bilo ime MIR. Rekla je: »Ob vseh grozotah, nehvaležnosti in prepirih nima več smisla, da gorim. Nihče me ne upošteva.« In je ugasnila.
  • Druga sveča, ki ji je bilo ime LJUBEZEN, je prikimala prvi in dodala: »Iz mene se vsi norčujejo in me zlorabljajo. Tudi moja svetloba je neučinkovita.« In je ugasnila.
  • Tretja sveča z imenom VERA je pristavila: »Z menoj ni nič drugače. Govorim o bratstvu pa se v mojem imenu začenjajo vojne. Ljudje ne marajo več za Boga.« In tudi ona je ugasnila.
  • Četrta sveča pa je zasvetila močneje in spregovorila: »Ne tako! Ne tako! Dokler svetim jaz, še ni nastopil čas teme! Nagnite se k meni, sprejmite mojo svetlobo in  jo podarite ljudem.« Tej sveči je bilo ime UPANJE.


NEKDO PRIHAJA!

Nekdo prihaja – a ti ga spregledaš!
Nekdo se je namenil k tebi – pa si se pred njim zaprl!
Nekdo potrka pri tebi – pa si zatisneš ušesa!
Nekdo stanuje pri tebi -pa bi ga najraje vrgel ven!
Nekdo bi te rad nagovoril – pa ga prekineš!
Nekdo čaka nate – ti mu obrneš hrbet!
Nekdo ima neskončno veliko časa zate – pa si vedno zaseden!
Nekdo prihaja – pa vidiš le sebe!
Dokler ta Nekdoše prihaja, imaš še vedno čas, da postaneš drugačen.

V  adventu si še posebej prizadevajmo, da umirimo svoje srce in poglobimo hrepenenje po Bogu. Ali je naše srce pripravljeno? Ali je vsak dan adventa bolj pripravljeno na Jezusov prihod?

 

Pridi, da, pridi

Pridi, da, pridi, moj Bog. Pridi s svojim ognjem in me razžari, pridi s svojim dihom in me poživi, pridi s svojo močjo in me vzravnaj, pridi s svojo ljubeznijo in me napolni z navdušenjem.

Pridi Bog sveta, pridi v številnih prerokih, ki vabijo in ne dopustijo miru. Pridi ti, ki ozdravljaš rane in vse oživljaš. Pridi v vseh ljudeh, ki ljubijo in iščejo mir.

Pridi moj Bog in naredi iz tega sveta svoj dom.

***

Gospod Bog, sklenil si, da te čakamo ves dolgi čas adventa. Jaz pa strašno nerad čakam. Ne maram stati v dolgi vrsti in čakati. Ne maram čakati na vlak, na kakšen drug dan, saj nimam časa, vedno se mi zelo mudi… Gospod, danes je vse urejeno tako, da nam ni treba čakati: imamo čeke, kupovanje po računalniku, samopostrežne trgovine in črpalke, fotografije razvite v eni uri, kratke vesti po radiu…

Ti, Gospod, pa si sklenil, da se boš pustil čakati ves čas adventa. Čakanje si namreč spremenil v priložnost za spreobrnjenje; da bi se soočil s tistim, kar je v meni skrito. Čakanje si spremenil v bogastvo, ki se z uporabo ne izrabi. Gospod, pomagaj mi sprejeti čakanje, kajti samo čakanje me lahko nauči, kaj je zame bistveno.

Naj spoznam, da je v čakanju že vse darovano. Ko čakam tebe, Gospod, naj se čakanje spremeni v molitev, molitev pa v ljubezen. Ljubezen – to si vendar ti, Gospod! V ljubezni si vedno tu. Sedaj in vekomaj.

Tako temno je na svetu. Kar strah nas je. Toži se nam po luči. Radi bi našli iz teme v svetlobo. Slišali smo že za luč, ki nikoli ne ugasne.

To je luč, ki nam jo je prižgal s svojim rojstvom in trpljenjem – Jezus. Jezus je celo umrl zato, da bi luč na svetu nikoli ne ugasnila.

Luči, ki jih prižigamo na adventnem vencu, nam predstavljajo Jezusovo luč. Zasvetila nam je v temo in pregnala strah. Nekaj te luči bomo prestregli in jo darovali drugim. Želimo si, da bi svetila vsemu svetu. Jezus, Ti nam pri tem pomagaj!

 ***

V adventnem času mislimo tudi na druge. V ta namen poteka adventna akcija Otroci za otroke. Vse informacije so na spletni strani Misijonskega središča Slovenije: http://www.missio.si/

Pred božičem … tekma v darovanju

Pred božičem, novim letom, pred poroko, pred birmo, za rojstne dneve in godove navadno nastane v družinah prava tekma v obdarovanju. Kako pa bi lahko povezali besede »tekma« in »darovanje«? Ker je on dal meni lansko leto to in to, mu moram dati nekaj enakovrednega. Ona si gotovo želi to (celo vedeti mi je dala, da se bliža rojstni dan) in moral bom seči v žep. … Tako naval postane tekma.

Dar nam vedno predstavlja materialno dobrino. Včasih se niti ne zavedamo, kaj je bistvo obdarovanja, ko govorimo: »Dali smo mu dar, ki je vreden toliko in toliko evrov.« Če na dar gledamo kot na nekaj materialnega, potem postane tudi obdarovanje nekaj materialnega. Ko pri darovanju upoštevam, da mi je kdo nekaj dal, in sem mu dolžan tudi jaz kaj podariti, uvaja to trgovske metode v obdarovanje.

Jezus se je ustavil pred tempeljsko zakladnico in opazoval, kako so ljudje darovali Bogu. To je bila priložnost za vse, da so se izkazali v denarju, in obenem pokazali tudi svojo privrženost templju. Na tej razstavi različnih darov, na tej tekmi v darovanju, je Jezus pohvalil ženo, ki je vrgla najmanj od vseh, bila je vdova in vrgla je vse, kar je imela. Dar je znamenje. Je vidni izraz tistega, kar z darom izražamo. Z darom hočemo izraziti naklonjenost, ljubezen in pozornost. Prav nič pa ni odvisno od materialne vrednosti daru, če dar res izraža te prvine. Ljudje, ki imajo skromne možnosti, ne bi bili nikoli sposobni primerno izkazati svoje velike ljubezni z znamenjem daru. Kjer pa je možnost, da je dar tudi materialno nekaj vreden, je to samo izraz velikodušnosti darovalca. Odločilna sta občutek in čustvo, ki sta vtisnjena v dar. Dar je srce kot vidno znamenje.

Dar vsebuje različne občutke, koliko solz in kletvic spremlja to tekmo v darovanju, saj je včasih iz različnih vzrokov in morda zaradi pritiska okolja nujno darovati mimo vseh možnosti in pameti.

Z lepoto naj bi človek izrazil sam sebe v daru; to lahko stori vsak, tudi tisti, ki je najbolj reven. Lepo lahko obstaja tudi v skromnem in ne le v dragocenem. Tako se naglas premakne od pretiranega poudarjanja materialne vrednosti daru na lepoto.

Naj navedem primer … Od številne družine, ki se s težavo prebija skozi življenje, sem dobil za božič čestitko, narejeno z lepimi črkami na srebrni krožnici. Odlepila se je. Videl sem, da je bil to pokrovček od jogurta. Na zadnji strani so otroške roke izdelale čestitko. Bila mi je najlepša.

Darovanje v prvotnih oblikah. Še vedno poklanjamo rože, toda tudi pri njih primerjamo: kupil sem ji šopek za toliko in toliko. Darovali smo mu venec na grob, ki je stal toliko in toliko.

 Kako zelo nas je v otroštvu razveselilo darovano jabolko ali pest suhih sliv. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je mati vedno, kadar sem odhajal od hiše ali pa prihajal domov, dala jabolko. Mati premožnega soseda mi je pogosto še kot profesorju potisnila v roko jabolko. Občutil sem toplino daru.

Zdravilne rastline, ki so mi jih dali prijatelji z otoka, se ne morejo ločiti od rok, ki so jih nabrale in mi jih darovale. Ko si kuham čaj, občutim v vonju v to otoško rastlinje vtisnjeno dušo, srce in naklonjenost. Tudi sam znam pokloniti vejico svojega stebla in list s svoje poti; srečen sem, ker sem jim vdihnil sebe.

Največ lahko daruje, kdor daruje sebe. Dar je znamenje; dar je srce v znamenju.

(Povzeto po prof. dogmatike dr. Ivanu Golobu)