Duhovniki se pogosto ustavljamo ob zakoncih in družinskem življenju, presojamo njihovo ravnanje in odnose. A prav je, da tudi sami spregovorijo o sebi in da jim prisluhnemo ter jim pomagamo v njihovi rasti. Za meditacijo pod zgornjim naslovom sem naprosil zakonski par, ki je dejavno navzoč v eni od naših župnij. Njuno mnenje je žena zapisala v  naslednjem razmišljanju.

Miha Herman, Pastoralna služba Celje

 

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13,4-7)

Kadarkoli slišim ali berem besede iz Svetega pisma o ljubezni, o tisti, ki je potrpežljiva, dobrotljiva in se ne ponaša, se spomnim na najin poročni dan, ko je moj mož – ženin, mirno in počasi bral himno ljubezni. Takrat sva ljubezen čutila kot močno naklonjenost z željo, da uresničiva poslanstvo moža in žene, ki sva ga prepoznala v sebi.

Danes, po štiriindvajsetih letih zakona, sva še vedno hvaležna za trden in zdrav temelj, ki daje rast najinemu odnosu in najini družini.

Prvo in neizbrisno podobo sva dobila v svojih matičnih družinah. Oba sva bila vzgajana ob starših, ki jim je bil zakon svet, prav tako pogovor, delo, smeh, molitev in vera. Najini starši so praznovali obletnice poroke, odnos je bil trden in ljubeč. Želela sva enako – seveda s pridihom najine iznajdljivosti in ljubeče naklonjenosti.

Razbrati, v razburkanem najstniškem svetu, v kateri stan naju kliče Bog, so nama pomagali duhovniki. Preprost, iskren in z Bogom povezan duhovnik je pravi blagoslov za vse generacije. Bil je med nami in z nami, zato nas je čutil in nam pomagal. Duhovnik nam je odpiral obzorje duhovnega življenja, adoracije, nas spodbujal k redni spovedi, nas vodil na duhovne vaje in odkrival pomen in vlogo duhovnega vodstva.

Stopila sva na ta najin temelj v cerkvi, si podelila zakrament svetega zakona in prosila Boga, naj vstopi vanj ter ostane z nama za večno. Verjela sva in še verjameva v milost zakramenta zakona, ki je, kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, namenjena izpopolnjevanju ljubezni med zakoncema. Prav je, da se ozreva nazaj in vidiva, kje sva pustila milosti živeti, in kje sva ji zapirala vrata. S papežem Frančiškom in njegovo spodbudo v dokumentu Radost ljubezni sva našla priložnost za refleksijo prave in resnične ljubezni v zakonu.

Papež pravi, da se potrpežljivost v ljubezni pokaže, ko »se človek ne da voditi svojim nagonom in se izogiba polaščanju«. Oba se zavedava, da sva potrpežljivost najbolj trdo vadila prva leta zakona. Skozi vsakodnevna opravila sva se spoznavala in spoznala, da se najina pogleda tudi razhajata, da imava razvade, ki so moteče, da sva grešna, vzkipljiva ali molčeča. Učila sva se sprejemati takšna, kot sva, in se učila odpovedovati neznanski želji, da bi drug drugega spreminjala. Zdaj se približno že poznava in ko sva v slabi koži, se objameva, da začutiva sočutno in usmiljeno ljubezen. Tako narediva prostor, da se mora, kot pravi sv. Ignacij Lojolski, ljubezen uveljaviti bolj v dejanjih kot pa v besedah. Priznava, da ni vedno lahko, a če leta in leta vadiva z Božjo pomočjo, potem so sadovi.

Nevoščljivost med nama nima korenin, niti hrane, saj se znava veseliti uspehov drug drugega in sva ponosna na darove, ki jih imava, težje pa je to živeti v odnosu do drugih v službi, med prijatelji in sorodniki, kadar naju presegajo in se počutiva majhna, brez vrednosti.

Kako živeti, da se najina ljubezen ne baha, ne napihuje? V Svetem pismu je odgovor: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (1 Pt 5,5) Kaj pomeni biti ponižna žena, ponižen mož? Najprej pomeni to, da v odnosih ne postavljam sebe v središče ampak sozakonca, otroke – sočloveka. Da se učim živeti za sočloveka, da zanj skrbim in ga podpiram. In se odpovem postavljanju pred drugimi in se nimam za bolj duhovno in modrejšo. Kadar si oblečeva ponižnost, ni med nama tekmovalnosti in ni med nama logike prevlade enega nad drugim. Težko je biti ponižen, a imava veliko vzornikov, ki so to zmogli živeti ali še živijo, zato rada prebereva življenje svetnikov – tudi zakoncev, ki pričujejo s svojim življenjem.

Še eno doto sva prinesla iz matične družine: karkoli nas bo doletelo, mi bomo držali skupaj. Ta resnica me je globoko zaznamovala, ko je pred leti brat duhovnik povedal staršema, da zapušča duhovniško življenje. Kar nekaj časa sta molčala od bolečine, nato pa je mama s skrušenim a materinskim glasom rekla. »Bila sva s tabo, ko si bil v slavi in bova s teboj sedaj, ko si v blatu. Tvoja starša sva.« Po njunem odpuščanju in sprejemanju svojega otroka, se me je dotaknil Bog in naravnala sta moj kompas do najinih sinov. Več ne potrebujem do konca življenja, saj sem izkusila, kaj pomeni sprejeti otroka takšnega, kot je.

Skozi razmišljanje o zakonski ljubezni sem se dotaknila duhovnikov tam, kjer vas zakonci in družine potrebujemo. Ne bom vam postavljala vprašanj, ampak vas vabim: bodite z nami skozi vse generacije, kajti vsaka vas potrebuje in ne bežite pred nami z mislijo, da ne znate, da niste za mlado, srednjo ali starejšo generacijo. Vstopajte v naša življenja in nas spodbujajte k temu, kar drugi ne morejo dati: k obhajanju zakramentov in k ljubezni do živega Boga. Vabite nas k adoraciji, k živi in goreči molitvi. Dovolite, da se dotaknemo vaše ranljivosti in slabotnosti, hkrati pa naš pogled usmerjajte v Kristusa. In odpustite, če ste premalokrat deležni hvaležnosti za to, kar ste in storite, in da ob vseh skušnjavah ostajate naši duhovniki.

 

Mihaela Razboršek