OZNANJEVANJE, BRATSKO LOMLJENJE KRUHA IN MEDSEBOJNA POMOČ V NAŠIH OBČESTVIH

Prva Cerkev je živela tako: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. /…/ Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje«. (Apd 2,42-47)

»Bili so stanovitni v nauku apostolov,« je prva točka v poročanju svetopisemskega odlomka o življenju prvih kristjanov. Zdi se, da smo tukaj šibki,  saj nas pastoralna skrb ter ogromno obveznosti preveč odvezujejo od tega, da bi se poglabljali v nauk apostolov in ga oznanjali občestvu, da bi se na ta način krepilo. Težave ni v pastoralnem neznanju temveč v teološkem.

Iskrena samokritika nas zlahka pripelje do tega, da je v našem delovanju pogosto vse dobro razen vsebine. Gotovo ne bi bil na mestu perfekcionizem – to bi pomenilo, da bi lahko samo molčali, toda prevelika lahkotnost ni najboljša. Spomnim se profesorja glasbe, ki nam je dal poslušati skladbo (žal, se naslova ne spomnim) ter nam jo kasneje tudi razložil. Govorila je o modrecih, ki so prišli do spoznanja, da nimajo kaj povedati, zato so molčali. To pa ni naša pot, kajti sledimo Pavlovim besedam: »Ne ravnamo zvijačno, tudi ne pačimo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice pred Bogom priporočamo vsaki človeški vesti. /…/ Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo in zato tudi govorimo.« (2 Kor 4,2-13)

Nauk vere in oznanjevanje si podajata roki, se drug drugega oplajata, tako da pastoralna dejavnost plemeniti nauk ter obratno. Ne govorim o tem, da bi lahko pastoralna dejavnost kaj dodala nauku, temveč da ga lahko prevede v današnjemu človeku razumljiv jezik in ga s tem naredi razumljivega – poslušalcem, pa tudi nam. Iz tega sledi, da se z našim pastoralnim delom utrjujemo v nauku (če seveda »dober nauk« vključimo v svoje delovanje). »Dober nauk« pomeni moj trud, da sem nauk dobro izbral in ga umestil v oznanilo.

Za uresničenje tega bi bilo treba vložiti več truda v študij teologije (govorim najprej v svojem imenu). Spodbuda v tej smeri je vedno potrebna in dobrodošla kot tudi prepotreben poudarek, da bi bilo treba kakšno pastoralno delo odložiti (zmanjšati), saj bi se tako poglobili v nauk in molili. Tako pravi tudi Sveto pismo: »Siti se udinjajo za kruh, lačni pa deloodlagajo.« (2 Sam 2,5) Mislim, da o tem nisem skoraj nikjer nič slišal razen na duhovnih vajah.

Iz oznanjevanja prihajamo do lomljenja kruha. Apostol Pavel pravi: »In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?« (Rim 10,13-14) Lomljenja kruha ni brez oznanila. Problem naše skrbi na račun večjega obiska svete maše je ravno tukaj. Če ni oznanjene vere, tudi prihajanja ljudi k skrivnostim ni. Nalašč sem zapisal tako, kot se sami izražamo: ljudje ne pridejo k maši. Zakaj? Zato, ker niso verniki! Seveda razmišljajmo z določeno rezervo; seveda so verniki, vendar prihajajo k skrivnostim toliko, kolikor se jim zdi prav, ter toliko kot jim narekuje »njihov nauk«. Tu bi bilo potrebno opozoriti na naše neustrezno govorjenje, ki veliko pove o našem razumevanju Cerkve. Pozdrav: »Dragi sobrati duhovniki, dragi redovniki in redovnice, dragi bogoslovci … in dragi verniki,« je katastrofalen, saj se sliši, kot bi bili le slednji verniki, prej našteti pa ne. Ali pa, kot bi bili najprej našteti omenjeni dobri verniki, slednji pa »le« verniki. Pri takšnem nagovarjanju (ki ni slučajno in bi se lahko glasilo »in dragi verni laiki«), se kaže naša pojmovna nemoč spregovoriti o tem, kdo pravzaprav smo kristjani: v naši župniji, naši dekaniji, naši škofiji in v Sloveniji. Vprašanje in odgovor na to vprašanje sta pomembna. Naša misel se zaradi pojmovne nezmožnosti, kako rešiti ta problem, suče od tega, da so verniki »naši« in da »niso naši«, da jih potrebujemo in da je bolje, da vsaj nekaterih ne bi bilo.

Lomljenje kruha in molitve pa se dogajajo v naših cerkvah. Prizadevamo si, da bi bile lepe. Zdi se, da tega prizadevanja ni nikoli dovolj, kajti po lepoti spregovori Bog. Pravzaprav se zdi, kot da te lepote ne znamo promovirati. Lepa, lepo okrašena cerkev, čist oltarni prt, lepa pesem v cerkvi … če se to ne dotakne vernikov, se jih tudi beseda ne bo. Naša beseda se pravzaprav nasloni na lepoto in urejenost cerkve. Naše delo pred pridigo je tudi skrb za lepo in urejeno cerkev in ta skrb oblikuje našo pridigo. Če smo si prizadevali za lepoto cerkve (ne mislim samo na fizično delo, tudi na vzgojo bogoslužnih sodelavcev), smo se dobro pripravili na pridigo.

»Bili so stanovitni v občestvu« in »Prodajali so premoženje in imeli vse skupno.«

To skupno življenje, občestvo, jim je šlo od rok, četudi ne vedno najbolj. Vemo, da je Pavel moral zbirati darove, ker se ekonomija »vse skupno« ni najbolj posrečila. A so poskusili in to jim štejem v dobro. O tej točki žal, ne morem povedati veliko. Zdi se, da se tukaj sploh še ni začelo delati. Govorim o samem sebi in o tem, kar doživljam. Župljani, sodelavci, zbrani v skupnih pastoralnih nalogah, so si med seboj premalo domači in glede pomoči drug drugemu premalo zavzeti. Morda je kritika pretirana, a vsaj v naših koncih imam občutek, da so naša občestva svetlobna leta od prvega občestva, čeprav smo seveda notranje povezani zaradi vere in zaradi sprejemanja občestva v svetem obhajilu. Vesel bi bil, če bi me nekdo poučil glede oblikovanja pristnega občestva in skupnosti dobrin. Da ne bo pomote, Karitas deluje, sodelavci obiskujejo stare in bolne ljudi, pomagajo s svetovanjem in hrano ter se trudimo z novimi sodelavci. Saj ni slabo, pa vendar.

Povzemam: Nauk je bistven, a pri njem kljub vsej literaturi šepamo. Kritičen pa bi bil tudi do naših struktur. Naše strukture niso pastoralne. Pastorala prehiteva materialnost, s čimer mislim strukture. Župnišče kot župnijska hiša in cerkev kot molitvena hiša župnije precej povesta o naših resničnih pogledih na vse skupaj. Odprtost za vse je velik rizik, zato že postavljamo zidove in se kasneje čudimo, da nas je premalo. Koliko, kako in zakaj odpreti cerkev in Cerkev, župnišče in mene samega (župnika, kaplana, duhovnega pomočnika, redovnika, redovnico, katehista, katehistinjo, …) so najbolj osnovna in najbolj resnična vprašanja, ki temeljno spreminjajo tudi številke, tudi našo pastoralo … Vendar ni mogoče govoriti o več, če tega pravzaprav nočemo.

Meditacija za dekanijsko reklolekcijo, november 2015 – v word 

Pripravil: Viljem Čušin, župnik v Bovcu