Brigita Perše. Cerkveni management v luči posvetnega. Znanstvena knjižnica 38. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2013. Knjiga je bila 100 % financirana s strani Javne agencije za raziskovalno dejanost RS, zato je morala iziti še leta 2013, čeprav je iz tiska prišla šele v začetku leta 2014.

 

Knjiga je dobrodošla za vse, ki se ukvarjajo z vodstveno službo.

 

Recenzenti knjige:

  • prof. managementa dr. Roberto Biloslavo, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management
  • prof. pastoralne teologije dr. Peter Kvaternik, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta
  • prof. pastoralne teologije dr. Stipe Nimac OFM, Sveučilište u Splitu, Katolički bogoslovni fakultet

S knjigo Cerkveni management v luči posvetnega dr. Brigita Perše predstavlja povsem nov način razmišljanja in povezovanja znanj glede vodenja organizacij (cerkvenih in necerkvenih) v slovenskem in mednarodnem prostoru, kar je verjetno zasluga njene široke izobrazbe, saj je prvotno ekonomsko izobrazbo odlično integrirala v teološko sfero, iz katere je doktorirala. Avtorica tako v knjigi sooči interdisciplinarna znanja, jih med seboj analizira, primerja, prepleta in predstavi v povsem novi in izvirni luči razmišljanja. Vsebino cerkvenih dokumentov ter teološke literature pretresa v luči spoznaj teorije managementa, organizacijske vede, psihologije …

Knjiga je razdeljena v pet delov. Vsako prinaša posamezno vsebino iz področja managementa, in sicer tako, da je najprej predstavljena vsebina iz svetne znanosti, nato iz teološke in na koncu skoraj vsakega dela naredi sintezo o obravnavani vsebini. Zaradi tovrstnega načina podajanja snovi je bralcu omogočeno, da si o vsebini tudi sam lahko naredi svojo sintezo. S takšno metodo v teološko znanost prinese nov veter in nova spoznanja, prav tako pa odpira tudi nova vrata, nove pristope in elemente, ki bi bili koristni ali vsaj v premislek tudi pri vodenju »posvetnih« organizacij. Knjiga tako na področju teologije odpira novo polje, ki je v slovenskem in hrvaškem prostoru tako rekoč v »porodni fazi«, kljub temu, da jo priporočajo že koncilski dokumenti, namreč da je treba »v dušnem pastirstvu (…) v zadostni meri poznati in uporabljati ne le teološka načela, ampak tudi izsledke svetnih znanosti« (GS 62,2). Tovrstni poskusi so zaželeni še zlasti v novi teološki disciplini t. i. praktični teologiji, kamor tovrstno knjigo lahko uvrstimo.

Avtorico boli, da danes veliko ljudi tarna, da Cerkev vse bolj nastopa brez usmeritev in neprivlačno ter da se ni pripravljena soočati in spoprijemati s težavami današnje krizne družbe. Zato nas avtorica v prvem delu knjige seznanja z neke vrste »abecedo«, da usmeritev Cerkve na potrebe ljudi ne sme biti zgolj naključje, ampak nujnost. Gre za večno vprašanje, ali je sobota ustvarjena zaradi človeka, ali človek zaradi sobote (Mr 2,27). Zato v tem delu avtorica tudi predlaga nekatere potrebne poudarke Cerkve v današnjem postmodernem svetu, če želi služiti človeku. Poglavje zaključi s hipotetičnim vprašanjem: Ali bi kdo pogrešal Cerkev, če bi ta prenehala delovati? Ali bi takrat svet postal revnejši?

V drugem delu knjige, ki nosi naslov Sodobna organizacija in Cerkev, avtorica ob soočenju sodobne teorije organizacije iz »posvetne« in teološke vede pride do zanimivih ugotovitev, ki so lahko Cerkvi v ponos, saj ugotavlja, da ima cerkvena teorija »posvetni« organizacijski vedi marsikaj povedati. Ugotavlja namreč, da želena cerkvena mala občestva ustrezajo zahtevam sodobne organizacije po hitrosti, fleksibilnosti, integraciji in inovaciji; da cerkveni nauk o organskem občestvu celo presega sodobni nauk procesne organizacije; da se nova evangelizacija in želeno »pastoralno spreobrnjenje« v nekaterih vidikih skladata z naukom o reinženiringu organizacije; da nauk o vseživljenjskem in celostnem oblikovanju vernikov celo presega zahteve sodobne učeče se organizacije ipd.

Na začetku tretjega dela, ki je posvečeno vodstveni službi, avtorica postreže z zanimivim podatkom iz »posvetnega« managementa, češ da je skoraj vsa uspešnost (85 %) organizacije odvisna od dobrega vodstva in da na dobrega voditelja vpliva zgolj polovica dednost, druga polovica pa je odvisna od drugih dejavnikov. In slednje izpostavljajo tudi cerkveni dokumenti, namreč da s posvečenjem duhovnik ne dobi avtomatično tudi vseh voditeljskih sposobnosti. Zato glede na zastrašujoče ugotovitve raziskav med slovenskimi in nemškimi duhovniki, avtorica predlaga, naj se v Cerkvi več pozornosti posveča prav tej dimenziji oblikovanja cerkvenih vodij – oblikovanje za vodstveno službo. Obetajoče so ugotovitve avtorice, da lahko »posvetni« management, ki gre v smer uslužnega in etičnega vodenja, črpa svoj navdih tudi iz cerkvenih virov. S slogom vodenja papeža Frančiška pa se je na obzorju pojavlja luč, ki jo opazujejo ne le verniki, ampak tudi neverni managerji, saj papeža Frančiška v svojih člankih navajajo kot svetal zgled uslužnega voditelja, ki je danes želen slog vodenja posvetnih podjetjih.

Četrti del je praktično uporaben za delo po skupinah. Ljudi v občestvo »duhovno kliče« sicer Bog. Pri organiziranju skupinskega dela pa se pojavljajo številna vprašanja, kot npr., kako velika naj bo skupina oziroma koliko članov naj šteje, kako izbrati njene člane in kakšne vloge naj imajo ti v njem, kako spodbujati njihovo ustvarjalnost … Spomnimo se, kako je papež Janez XXXIII. pozval udeležence rimske sinode: »Nisem vas poklical zato, da bi vsi skupaj recitirali isti psalm. Izmislite si kaj novega!« Načela brainstorminga ipd. niso primerna le za »posvetna« podjetja, ampak so lahko uporabna tudi v Cerkvi.

Danes, v času hitrih in kompleksnih sprememb, je nujno potrebno načrtovanje kot proces, ugotavlja avtorica v zadnje (petem) delu knjige, ki je posvečeno pastoralnemu načrtovanju. Delati brez načrta, samo zato, da nekaj naredimo, je ena najpogostejših oblik odtujevanja prioritetam. Avtorica predlaga sedem molitveno podrtih faz strateškega pastoralnega načrtovanja. Pri pastoralnem načrtovanju in njegovem udejanjanju namreč sodelujeta Bog in človek, milost in človekova svoboda, božje delovanje in človekovo prizadevanje.

V svojem pismu za leto vere Porta fidei pravi Benedikt XVI., da je 2. vatikanski koncil velika milost, ki je bila dana Cerkvi v 20. stoletju. Z njim nam je dan zanesljiv kompas na poti v novo stoletje, ki se začenja (CD 134, 5). To neposredno ugotavlja in pozdravlja tudi Brigita Perše v pričujoči knjigi. Avtorica pa žal ugotavlja tudi to, da kljub zgledni cerkveni teoriji, to ne velja tudi za njeno prakso. Knjiga ponuja rezultate in analizo opravljenih anket v zvezi z različnimi vprašanji, ki so v glavnem osredinjeni na analizo praktičnih problemov v Cerkvi: vprašanje vpliva zmanjšanja števila duhovnikov na župnijsko strukturo, vprašanje vloge laikov v Cerkvi na Slovenskem (anketa 2012), vprašanje vodenja Cerkve na Slovenskem … Avtorica pri tem ugotavlja, podobno kot mnogi drugi danes, da je katoliška Cerkev nesposobna prenesti teorijo 2. vatikanskega koncila v prakso, in da se bo morala prav v tem delu, kako uvajati spremembe v praksi, zgledovati od »posvetnih« ved, a pri tem prevzemati zgolj tiste metode, ki so združljive s krščanskim naukom.

Iz recenzije prof. pastoralne teoogije dr. Stipeta Nimaca OFM