SOČUTJE IN PRAVIČNOST. »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« (Mt 14,14) Namesto zaprtosti vase bomo krepili duha služenja in sočutja ter med ljudmi poživili delitev dobrin, tako materialnih in družbenih kot duhovnih. (PIP 86)

Evangelist Matej poroča o smrti Janeza Krstnika. Gotovo je smrt velikega preroka mnoge prizadela. Tudi Jezus se je umaknil v samoten kraj. A ljudje so hiteli za njim. Zdaj so še bolj potrebovali potrditev, oporo, moč. »Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike« (Mt 14,14).

 

Jezus bi se lahko še bolj umaknil, se povsem skril pred množico. Lahko bi jih odpravil z različnimi izgovori. A Jezusu so se ljudje zasmilili. Ne samo, da je ozdravil bolnike, iz nadaljevanja zvemo, da je tej množici dal tudi kruha in rib.

 

Cerkev v Sloveniji doživlja težke čase. O tem govorijo tudi podatki cerkvene statistike glede števila nedeljnikov, krstov, porok … Podoba Cerkve je v javnosti poteptana, umazana. Mnogi mediji nadaljujejo Herodovo dejanje uničevanja. Kdor je veren, kdor želi svojo vero živeti tudi v javnosti, ali jo celo oznanjati, zanjo pričevati, je izpostavljen posmehu, norčevanju in zaustavljanju.

 

Naj se umaknemo za cerkvene zidove?

Naj v javnosti utihne glas krščanskega občestva?

Jezus nam kaže drugačno pot.

 

Po Jezusovem zgledu mora vsak izmed nas, še posebej pastoralni delavci in še posebej duhovniki, stopiti k ljudem. Zaznati je treba stisko slehernega človeka, materialno in duhovno stisko. K temu niso poklicani le sodelavci Karitas temveč vsak kristjan. Morda je ravno sedanja gmotna in duhovna kriza za nas klic, da naredimo korak naprej, k človeku. K temu nas vabi in spodbuja tudi papež Frančišek. V apostolski spodbudi Veselje evangelija je zapisal: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom.« Papež v nadaljevanju pravi: »Dobrota se vedno želi podarjati … Dobrota se ukoreninja in razvija, ko jo podarjamo. Kdor torej želi živeti dostojanstveno in polno, se mora odpirati drugemu in iskati njegovo dobro.«

 

Že ob prvem nagovoru ob opoldanski molitvi Angelovega češčenje v nedeljo, 17. marca 2013, je papež Frančišek množici vernikov, ki so poleg Trga sv. Petra napolnili tudi vse okoliške ulice, spregovoril o Božjemu usmiljenju: »Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki je vedno potrpežljiv. Ste kdaj pomislili na Božjo potrpežljivost, ki jo ima do vsakega med nami? Takšno je njegovo usmiljenje. Vedno je potrpežljiv z nami, razume nas, čaka nas, ne utrudi se v tem, da nam odpušča, če se le znamo vrniti k njemu s skesanim srcem.« Papež je dejal, da bi malo več usmiljenja ta svet naredilo manj hladen in bolj pravičen. »Potrebno nam je, da bolje razumemo to Božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta z mnogo potrpežljivosti. Bog se nikoli ne utrudi v tem, da nam odpušča. Problem je to, da se mi utrudimo prositi odpuščanja. Nikoli se ne utrudimo!« je spodbudil papež Frančišek. »On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za vse nas. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni do vseh.«

 

Kaj niso tako živeli že ljudje pred nami? Duhovniki, redovniki, redovnice, laiki, ki so v preteklih časih šli skozi težke preizkušnje in so se podarjali drugim, iskali njegovo dobro. Pomislimo samo na bl. škofa Slomška, na bl. Alojzija Grozdeta, na bl. drinske mučenke. Pomislimo na naše svetniške kandidate, pa tudi na številne druge kristjane. Gotovo vsak pozna vsaj koga, ki mu je svetel vzor, topla, božajoča dlan, udejanjenje ljubezni.

 

Smer torej poznamo.

Iščimo le konkretne poti za vsakdanji korak.

 

Vprašanja za pogovor:

  • Kako lahko duhovniki v naši dekaniji pristopamo k ljudem v stiskah? Kaj lahko naredi vsak izmed nas? Ne jutri, danes.
  • Kako lahko pomagamo vernikom po naših župnijah, da bodo bolj razdajali dobroto, iskali dobro svojega bližnjega?

(Meditacija za dekanijsko rekolekcijo – marec 2014. Pripravil Lojze Kozar ml.)