»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). »Znamenje živega občestva je tudi povezanost pastirja z ljudstvom« (PIP 80).

 V Sporočilih slovenskih škofij (SSŠ) so škofje pred dvema letoma zapisali zdaj že znani stavek, ki je postal neke vrste MOTO – rdeča nit in je navdihoval »strateški svet« pri snovanju, oblikovanju in ustvarjanju krovnega dokumenta PRIDITE IN POGLEJTE: 

»Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni« (SSŠ – 9/11, str. 190 ali  PiP 59). V tem geslu je poseben poudarek na »živih občestvih«, apostolski gorečnosti, osebni veri …«

 

1. ŽIVA OBČESTVA CERKVE – Sodobna vizija župnije je župnija skupnosti občestev ali občestvo občestev. Župnija je prostor, kjer ta občestva živijo in delujejo v skupni duhovni blagor, hkrati pa ji prinašajo svežega duha.  Zato PIP zelo spodbuja »živa občestva«. V malih občestvih ni anonimnosti, drug drugega zares doživljajo, pričevanje vere je pristnejše, molitev postaja doživetje edinosti … Skratka: v malih občestvih se dogaja izkušnja prve Cerkve.  – Zato naj bi razumeli klic PIP-a »nazaj k izvirom« predvsem kot klic k osebni veri, ki je bila razpoznavni znak za prvo Cerkev, in kot klic k pastorali osebnega stika, za katero je današnji evropski človek po raziskavah sociologov najbolj dojemljiv (ugotovljeno je bilo, da današnji človek razmišlja s »čustvi, ne z glavo – razumom«). Zato je še kako pomemben osebni stik, ki ga na vsakem koraku udejanja tudi papež Frančišek.  Neki redovnik je nedavno dejal, da naj bi vsako srečanje  duhovnika z vernikom (z osebnim stikom) sprožilo »spočetje duhovnega«.

 

2. APOSTOLSKA GOREČNOST – »… z novo apostolsko gorečnostjo,« so tudi zapisali naši škofje. Papež Frančišek  je med jutranjo mašo 16. maja  letos dejal: »Cerkev zelo potrebuje apostolsko gorečnost, ki nas spodbuja v oznanjevanju Jezusa, in ‘ne salonskih kristjanov’. To je poudarek iz pridige v kapeli Doma sv. Marte skupini zaposlenih na Radiu Vatikan. Papež je zbrane posebej opozoril, da ne bi bili »salonski kristjani«, ki nimajo poguma »biti v nadlego preveč mirnim stvarem«.
Celo Pavlovo življenje je bilo kot »bitka na odprtem polju«, bilo je polno preizkušenj. Šel je od enega preganjanja do drugega. Njegova usoda je bila po papeževih besedah »usoda z veliko križi«. Vendar ni izgubil poguma, gledal je Gospoda in šel dalje. »Pavel je človek, ki s svojim pridiganjem, s svojim delom in s svojo držo zmoti, kajti oznanja prav Jezusa Kristusa in pogosto je oznanilo Jezusa Kristusa v nadlego našemu udobju, našim udobnim strukturam, tudi krščanskim. Gospod vedno želi, da gremo še naprej… Da se ne zatečemo v mirno življenje ali minljive strukture.«  Vendar je šel Pavel dalje, ker je imel v sebi močno krščansko naravnanost, apostolsko gorečnost.

Pavel »ni bil človek kompromisov«, je poudaril papež Frančišek v istem nagovoru. Bil je ognjevit mož, kar pa se ne nanaša le na njegov značaj. V njegovo bitko na odprtem polju je bil vpleten tudi Gospod. On ga je spodbujal, da je šel naprej. Tako je Pavlovo pričevanje dospelo vse do Rima. »Apostolska gorečnost ni navdušenje nad imetjem oblasti ali česa drugega. Je nekaj, kar prihaja od znotraj, kar sam Gospod želi od nas.« Apostolska gorečnost izhaja iz spoznanja Jezusa Kristusa, je nadaljeval sveti oče. Pavel je Jezusa srečal, a njegovo spoznanje ni bilo intelektualno ali znanstveno, čeprav sta tudi ti dve pomembni in nam pomagata. Pavlovo spoznanje je prihajalo iz srca in iz osebnega srečanja.

 

 

3. Inkatera so ZNAMENJA ŽIVEGA OBČESTVA? V dokumentu PIP (čl. 80) beremo, da nas tudi nova evangelizacija vabi k živim občestvom: »Klic k novi evangelizaciji je klic k ‘živim krščanskim občestvom'”.« Kot razpoznavna znamenja živih občestev PIP navaja naslednja:

  • a)      To so občestva, ki jih povezuje vera v Jezusa Kristusa.
  • b)      Močna navzočnost vstalega Gospoda, ki se kaže v mnogoterih oblikah oznanjevanja ter v     bratskem lomljenju kruha in medsebojni pomoči (prim. Apd 2,42).
  • c)      Živo občestvo je vsaka župnija, v kateri se ljudje med seboj razumejo in si pomagajo ter radi skupaj častijo Boga.
  • d)      Četrto znamenje je povezanost pastirja z ljudstvom.

 

Vsa ta znamenja nas spominjajo na življenje prvih krščanskih občestev, ki so živela iz Božje besede in evharistije. Spominjajo tudi na vidne sadove bogatega duhovnega življenja teh krščanskih skupnosti. Na ta način so tudi uresničevali, kar je Jezus napovedal in tudi pogani so opazili ter strmeli nad njihovim življenjem.  Apostol Janez je to življenje kot povabilo ubesedil v 13. poglavju: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Kot vidimo, je cilj precej visok. Toda ne bojmo se! Ne bodimo zadovoljni z malim: dajmo vernikom, ki so nam zaupani, najboljše iz svoje duhovne zakladnice, in Bog bo poskrbel, da se bo spremenila pastoralna podoba vaše župnije najprej od znotraj, potem pa tudi navzven. Kajti živa občestva rastejo iz molitve in evharistije. Če nismo močno zakoreninjeni v Bogu in ne pijemo iz studencev odrešenja, bomo na poti sprememb omagali. Zato bodimo del živih občestev v župniji in se skupaj z njimi duhovno bogatimo.  Ko bomo vsaj v nekaterih občestvih uresničili del življenja iz prvih časov krščanstva, šele takrat bodo lahko tudi kristjani  zares začutili, da so njihovi pastirji povezani (z njimi) z ljudstvom  (PIP 80) in ljudstvo bo občutilo, da so to  v resnici njihovi pastirji, njihovi duhovni očetje.

 

Predlog za pogovor:

  1. Kaj meni pomeni »živo občestvo« in kako želim priti do tega cilja pri svojem dušno pastirskem delu? Katera znamenja živega občestva opažam v svoji župniji?
  2. Koliko je v meni »apostolske gorečnosti« in kje črpam moč za to?
  3. Ali ljudstvo in mi duhovniki čutimo povezanost z našimi pastirji in obratno?

 

(Meditacija za dekanijsko rekolekcijo, januar 2014, pripravil: prelat Božidar Metelko)