»Privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,42)

KAJ JE MOJA (NAŠA) IDENTITETA? K ČEMU SEM (SMO) POKLICAN(I)?

Primerna podlaga za premišljevanje ob besedilu sta: Jn 1,35–42 in Lk 18,9–14

Naše pastoralno delovanje ima v zadnjih letih osnovni namen, da bi čim več ljudi pridobili za Kristusa. To je sicer ena od glavnih nalog Cerkve, vendar je evangelizacija današnjega sveta še posebej aktualna, ker statistični podatki in tudi stanje duha v svetu kažejo, da krščanstvo v zadnjih letih doživlja krizo, kar še posebej velja za zahodni svet. To našo namero vsebuje besedna zveza »nova evangelizacija«, ki je stara več kot trideset let.

V Cerkvi na Slovenskem ugotavljamo, da se naša prizadevanja za evangelizacijo obračajo v nasprotni smeri, kot bi si želeli. Iz leta v leto namreč ugotavljamo, da so naše cerkve vse bolj prazne, vse bolj samevajo tudi pastoralni centri, ki smo jih zgradili predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kar vleče za sabo tudi vprašanje materialnega vzdrževanja. V množici pastoralnih poizkusov po pridobivanju novih ljudi za Kristusa se postavlja vedno aktualno vprašanje: Kaj storiti in kako storiti, da bi čim več ljudi privedli k Jezusu? (Jn 1,42)

V iskanju odgovora se moramo najprej vprašati, ali ima Cerkev na Slovenskem identiteto, ki je že v osnovi potrebna, da lahko v današnjem svetu pričuje za Kristusa. Če želimo govoriti o identiteti Cerkve, pomeni, da kristjani, še posebej tisti, ki smo še bolj odgovorni za evangelizacijo, jasno vemo, koga predstavlja Cerkev, in kaj želimo s Cerkvijo doseči? Prav tako se je treba vprašati, k čemu je Cerkev na Slovenskem v prvi vrsti poklicana. Pravilen odgovor na zadnje vprašanje se brez dvoma glasi »k evangelizaciji«, vendar je odgovor preveč splošen, kar nakazuje enega od glavnih problemov v naši Cerkvi, kajti vse delamo preveč na splošno, brez jasnega cilja, ki bi izpostavil pastoralne prioritete.

V naših prizadevanjih za to, da bi čim več ljudi pridobili za Kristusa, morda pozabljamo na poglavitno stvar, ki se skriva v vprašanju: Ali pastoralni delavci kot kristjani sploh poznamo lastno identiteto in lastno poklicanost? Ali smo pred potencialnimi evangeliziranci razpoznavni kot iskreni ljudje, ki z življenjsko gorečnostjo kažemo na Kristusa?

Zanimivo je, da je – vzporedno z našimi pastoralnimi načrtovanji – spremljevalka naših načrtovanj nezavidljiv finančni položaj, ki ima svoj center v nadškofiji Maribor. Prav tako je težava pastoralna neenotnost med različnimi škofijami in tudi med posameznimi župnijami, še zlasti kar zadeva podeljevanja zakramentov. V času, ko v Sloveniji iščemo dva nova nadškofa, bi bilo treba pri novih kandidatih iskati predvsem karizmo za poenotenje (ne uniformiranje) pastoralnega delovanja v Cerkvi na Slovenskem. V danem položaju, ko nas obdaja strah, da bomo izgubili še te vernike, ki jih imamo, nižamo t. i. verski minimum, ki je potreben za podeljevanje zakramentov. Besede, s katerimi se starši zavežejo, da bodo sprejeli odgovornost verske vzgoje svojih otrok, postajajo vse bolj mrtva črka na papirju. Kaj radi se sklicujemo na delovanje milosti, pri tem pa zamolčimo, da je za delovanje milosti potrebna tudi človekova odprtost. Tako postajamo pastirji ujetniki ovac, namesto da bi mi pasli ovce. Pastirska služna poučevanja, posvečevanja in vodenja (kan. 519) je tako vse bolj oddaljeno pravno navodilo, oddaljeno od praktičnega uresničevanja.

Iz leta v leto je zaradi vse večjega pomanjkanja duhovnikov vse več župnij brez pastirja. Škofje vprašanje pomanjkanja rešujejo v glavnem tako, da eden župnik prejema v upravo več župnij, s tem pa postaja vse bolj obremenjen, namesto da bi živel svoboden v Kristusu. Poleg vedno manjšega zanimanja za duhovniški poklic pri mladih smo priče tudi številnim izstopom iz duhovniških vrst.

Pred t. i. operativnim pastoralnim načrtovanjem, bi bilo v Cerkvi na Slovenskem najprej potrebno opraviti analizo lastne identitete. Pri tem je mišljen predvsem pogled v notranje razpoloženje oznanjevalcev. Glede na to, da je v zadnjih letih kar nekaj duhovnikov zapustilo duhovniške vrste, bi se bilo treba najprej vprašati, zakaj se to dogaja. Izstopi duhovnikov gotovo ne vplivajo pozitivno na odločitev mladih za duhovniški poklic. Prav tako obstaja med duhovniki veliko odvisnosti (alkoholni se je v zadnjih letih pridružila še internetna). Ali je smiselno, da duhovnik, posebej še župnik, na župniji opravlja v glavnem uradniške posle, predvsem kar zadeva izdajanje potrdil za botrstvo, katere (nepoznani) ljudje v glavnem zahtevajo po hitrem postopku? Ali so med vse večjim porastom raznovrstnih blagoslovov še sploh navzoče krščanske prvine? Ali blagoslovi jedil, motorjev, živali ipd. ne mejijo že na poganstvo?  Skratka, morali bi se vprašati, ali slovenski duhovnik sploh še opravlja duhovniški poklic in živi z veseljem in s srcem za Kristusov evangelij? Ali pa je danes duhovnik samo še sredstvo za zadovoljevanje t. i. krščanskih množic.

Poleg vprašanja identitete duhovnika se postavlja tudi vzporedno vprašanje identitete redovnika. V splošni ljudski miselnosti skoraj ni razlikovanja med duhovniškim in redovniškim poklicem. Res je, da oba izvirata iz krstnega poslanstva, je pa njuno poslanstvo različno. Bistvo redovništva je v tem, da v skupnosti, ki ima določeno karizmo, redovniki izpovedujejo vero in slavijo Gospoda, poleg tega pa ima vsaka redovna ustanova posebno pastoralno poslanstvo.

Razlika med duhovništvom in redovništvom je še posebej v zahodni Cerkvi skoraj izbrisana zaradi duhovnikove neporočenosti in tudi zato, ker predvsem moški redovniki prejmejo v glavnem tudi mašniško posvečenje, kar pa ni bistvo redovništva. Če vzamemo primer Frančiška Asiškega, lahko vidimo, da Frančišek ni bil duhovnik, ampak je s karizmo odpovedi materialnim dobrinam pričeval svetu, da je človek svoboden takrat, ko ga ne bremeni nobena materialna vez. Šele z neobremenjenim srcem pa lahko človek resnično zaživi v povezanosti z Bogom.

Če želimo, da bo naše pastoralno načrtovanje, ki ga bomo izvedli v prihodnjih letih, doseglo svoj namen, bi bilo smiselno čim prej sklicati sinodo ali plenarni zbor o problemih v Cerkvi na Slovenskem. Dela pa bi se bilo treba lotiti z največjo iskrenostjo in željo, da bi lahko prišel do izraza vsak vernik, ki čuti kakršen koli problem v zvezi z osebno vero in v zvezi z delovanjem Cerkve. Ob tem bi lahko padla marsikatera tabu tema, ki določenega človeka ali določeno skupnost razžira morda že vrsto let. Šele ko bomo iskreni pred Bogom, samim seboj ter brati in sestrami v Kristusu, bomo lahko začeli upati, da bo kakršno koli pastoralno načrtovanje padlo na rodovitna tla. Dokler pa ne bomo razčistili osnovnih stvari, ki so med nami nedorečene, bomo v Cerkvi blizu grškemu mitu o Sizifu. Sizif je bil namreč vse življenje obsojen na kotaljenje krogle. Ko jo je že prikotalil do vrha hriba, se mu je ta zopet zakotalila nazaj v dolino, kar se mu je ponavljalo vse življenje.

Pastoralno načrtovanje in evangelizacija lahko dobita smisel, le če iskreno priznamo, kdo smo kot posamezniki in kdo smo kot Cerkev, bodisi na ravni župnije, škofije, cerkvene pokrajine ali vesoljne Cerkve. Napak bi bilo, če bi pastoralno načrtovanje gradili na podlagi vzvišenih teoloških misli in na funkcionalizmu, ne bi pa predhodno iskreno pogledali sami vase in si priznali, kje smo. Bistvo Cerkve ni, da bi pred svetom izpadla kot »societas perfecta«, saj bi bila v tem primeru podobna farizeju, ki se je v templju hvalil o svoji »verski in moralni neoporečnosti«. (Lk 18,11) Odgovor na neuspešnost dosedanjih pastoralnih prizadevanj lahko morda iščemo ravno v tem, da nas je sram odkriti svoje temne plati. Čar Cerkve je ravno nasproten zunanji popolnosti, iskreno priznanje lastnih napak in tudi velikih grehov, ki so realnost našega življenja. »Bog bodi milostlji,v meni grešniku,« (Lk 18,13) je lahko eden od osvobajajočih vzklikov, ki ga pooseblja cestninar v istem templju, kjer se prej hvali farizej.

V Janezovem evangeliju beremo, da je Andrej privedel svojega brata Simona (Petra) k Jezusu. Simon je Jezusa zagledal, potem ko mu ga je pokazal Janez Krstnik. (Jn 1,36) Vsi omenjeni niso imeli nobenega pastoralnega načrta, ampak odprto srce. Za slovenskega kristjana je danes potrebno – bolj kot kupi papirjev in množica napisanih strani – da razgrne svoje srce in z vero in ljubeznijo vanj spusti Boga. Smo tega sposobni najprej tisti, ki smo prvi odgovorni, da bi tudi v prihodnjih desetletjih v Slovenji (za)živel Kristusov evangelij?

 

Predlog za pogovor:

Ob vprašanjih v naslovu: »Kaj je moja identiteta?« in »K čemu sem poklican?« lahko najprej vsak ob danih vprašanjih razmišlja sam zase.

V drugem delu pa lahko razmišljamo o identiteti in poklicanosti Cerkve na Slovenskem, krajevne Cerkve in župnije. To je lahko podlaga za pogovor.