Trgovina z mirom, prijateljstvom, ljubeznijo …

Nekdo je šel mimo trgovine, na kateri je pisalo: »Mir, prijateljstvo, ljubezen…!« Ko je vstopil, je za prodajnim pultom našel Jezusa samega. Takrat je verjel, da je ponudba resnična. Rekel je: »Jezus, daj mi polno mero ljubezni, dovolj miru za vso našo družino, tri posode prijateljstva za moje sosede, s katerimi se prepiramo…!« Jezus je počakal, da je končal z naštevanjem, nato pa je rekel: »Prijatelj, tukaj ne prodajamo sadov, ampak samo semena!«

Jezus je bil za nas položen v grob kot seme, da bi med nami uspevala dobrota, mir, prijateljstvo! Če naša ljubezen ne raste, potem nismo prav sejali, potem je Jezus umrl zaman.

 

Jezusa slečejo – mama in oče se prepirata pred otroci

Oče in mama sta se prepirala pred otroci. Naenkrat je sredi prepira zazvonil telefon. Mama je dvignila slušalko in na drugi strani je glas vprašal: »Oprostite, kličemo iz uredništva znanega časopisa. Opravljamo anketo – Imate radi svojega moža?« Mama je bila pretresena in je dala slušalko očetu. Tudi njega je glas na drugi strani vprašal isto: »Imate radi svojo ženo?« Oče in mama sta se spogledala in oba je bilo sram. Kajti na drugi strani telefona ni bila urednica znanega časopisa, ampak njuna mala hčerka, ki je telefonirala iz sosednje sobe.

Jezusa slečejo in bilo ga je sram. Očeta in mamo iz zgodbe je bilo sram, ker se nista spoštovala. Naj bo z nami drugače – spoštujmo vsakega, še posebej ljudi s katerimi živimo!

 

Jezus umrje na križu – Pelikan

Pripovedujejo, da je pelikan zelo požrtvovalna ptica. Če ne najde hrane za svoje mladiče, si nakljuva prsi, da iz njih priteče kri in z njo nahrani svoje mladiče. Tako mladiči preživijo, pelikan pa včasih zaradi svoje požrtvovalnosti celo umre.

Jezus je tak pelikan. Umrl je za nas, da bi mi živeli. Ne samo svojo kri, pri sveti maši nam daje v hrano celo svoje telo. Naj nas ta nebeška hrana ne obdrži samo pri življenju, ampak nas tako opogumi, da se ne bomo ukvarjali samo s seboj. Naj nam da moči, da bomo kot Jezus čuteči in usmiljeni, blagi in usmiljeni. Božji ljubljenci naj bodo tudi naši ljubljenci. Jezus hvala ti za tvojo velikodušnost, hvala, ker si umrl za nas, da bi mi živeli!

 

Križ obsijan s soncem

Planinci so se napotili v Alpe, da bi uživali ob lepem razgledu. Toda v dolini je bila gosta megla, pa tudi hribi so bili zaviti vanjo. V upanju, da bo megla z višino izginila, so se napotili proti vrhu. Hodili so uro in več, toda megle ni bilo konec. Nasprotno! Bila je še gostejša kot v dolini. Ko so se že hoteli obrniti proti dolini, jim je prišel nasproti domačin. Vprašali so ga, ali je kaj upanja, da bo megla izginila. Domačin jim je odgovoril:

»Priti morate do križa, tam je povsem jasno.«

Tako je tudi bilo. Na vrhu je stal križ, obsijan s soncem; megle ni bilo. Nebo je bilo jasno, da so se videli sosednji vrhovi kakor na dlani.

 

 

Ali Bog obstaja? 

Moški je odšel k brivcu, da mu uredi lase in brado. Ves čas striženja sta imela zelo prijeten pomenek. Govorila sta o mnogih stvareh in, ko sta se dotaknila tematike o Bogu je brivec dejal: “Ne verjamem, da Bog sploh obstaja.”

“Zakaj tako mislite?” ga je vprašal moški. “Pojdite ven na cesto in boste takoj opazili zakaj ni Boga. Če bi Bog obstajal, na tem svetu ne bi bilo toliko bolanih ljudi, niti toliko zapuščenih otrok? Če bi Bog obstajal, tudi ne bi bilo ne trpljenja, ne bolečine. Ne morem si predstavljati ljubečega Boga, ki bi dopuščal vse te stvari.”

Moški se je malo zamislil, a ni nič odgovoril, saj si ni želel prepira. Ko je brivec svoje delo končal je moški že hotel zapustiti lokal. Tisti hip pa je na cesti zagledal človeka z dolgimi umazanimi lasmi in neostriženo brado, ki je bil videti umazan in zapuščen.
Obrnil se je in dejal:” Veste kaj, brivci ne obstajajo.”

“Le kako lahko kaj takega rečete?” ga vpraša presenečen brivec.” Jaz sem tukaj in jaz sem brivec. Ravnokar sem vas ostrigel.” “Ne,” pravi moški. “Brivci ne obstajajo, kajti če bi obstajali, ne bi bilo ljudi z dolgimi umazanimi lasmi in neostriženimi bradami, kot je tale zunaj.” “Pa vendar brivci obstajajo. Vse kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k meni.” “Natančno to,” mu pritrdi moški. “To je bistvo. Bog ravno tako obstaja. A vse kar se dogaja je le to, da ljudje ne prihajajo k njemu in ga tudi ne iščejo. Zato je toliko bolečine in trpljenja na tem svetu.”

 

Mož in žena bereta izmenjaje:

Žena: Najboljša pot k sreči….  

Mož: … je nesebičnost obeh.

Žena: Nikoli ne kričiva drug na drugega…  

Mož: … razen če gori hiša.

Žena: Darovanje za drugega… 

Mož: … naj bo najina vsakdanja dejavnost.

Žena: Raje prezriva cel svet…   

Mož: …kot drug drugega.

Žena: Noben del dneva…    

Mož:   …naj nama ne mine brez ljubeznivih besed.

Žena: Ne dovoliva…    

Mož: … da sonce zaide nad najino jezo.

Žena: Nikoli ne pozabiva…  

Mož: … sreče na začetku najinega skupne življenjske poti.

Žena: Obljubim, da ti bom ostala zvesta… 

On: …obljubim, da ti bom ostal zvest…

… žena: v sreči in nesreči          

… mož: v bolezni in zdravju..

Skupaj: … in obljubljava si, da se bova ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.

Slava Očetu in Sinu…

 

Vera je resnično nov par notranjih oči

Helen Keller, gluho in slepo Angležinjo, so vprašali: »Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?« – »Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakšnega človeka je, če ima oči, pa ne vidi.« Res, pogosto se zgodi, da ljudje z zdravimi telesnimi očmi bistvene stvari spregledamo. Očitno je, da se bistveno lahko vidi samo z notranjim pogledom, s srcem in dušo. Ali se ne dogaja tudi nam, da o Jezusu poslušamo berila, evangelije in pridige, da ga pogosto omenjamo, da se velikokrat v molitvi z njim pogovarjamo, a se nam kljub temu zdi, kot da je nekje zelo daleč? Včasih se zgodi, da Jezusa sploh ne srečamo. Morda občutimo njegovo bližino, ampak ga ne slišimo. Ne vidimo ga, ker ne znamo iti vase, v globino svojega bitja, v svoje srce. Lahko bi rekel: ne znamo zapreti svojih telesnih oči, da bi z duhovnimi očmi doživljali resničnost.

»Vera je resnično nov par notranjih oči, ki vidijo, kar je bilo prej neznano« (John Powel).

»Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo«. To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bil slepi, bi ne imeli greha. Ker pravite: ‘Vidimo’, vaš greh ostane«. (Jn 4, 22 – 24)

Gospod, prosimo te za luč, da bomo lahko videli svoje bližnje tako, kot jih vidiš ti. Prosimo te za strpnost, potrpežljivost in vztrajnost, da bomo ostali povezani tudi v dnevih stiske in nemira.

Slava Očetu in Sinu…

 

 

Gospod, kadar sem lačen,

mi daj nekoga,

ki prosi hrane;

kadar sem žejen,

mi pošlji nekoga,

ki je potreben pijače;

kadar me zebe,

mi pošlji nekoga,

ki trepeta od mraza;

kadar sem potrt,

mi pošlji nekoga,

da ga potolažim;

kadar moj križ

postane pretežak,

mi pošlji nekoga,

da mu pomagam.

Kadar se čutim zapuščenega,

mi pošlji nekoga,

da ga ljubim.

 

(Mati Terezija)

 

 

Jezus nas sprašuje:

Imenuješ me trpečega.  Zakaj se bojiš lajšati trpljenje?

Imenuješ me učenika? Zakaj ne sprejemaš, česar te učim?

Imenuješ me odrešenika. Zakaj ne stopiš z menoj na pot odrešenja?

Imenuješ me nesmrtnega. Zakaj se ne ustaviš smrti svoje duše?

Imenuješ me pot. Zakaj ne hodiš za menoj?

Imenuješ me resnico. Zakaj mi ne verjameš?

Imenuješ me življenje. Zakaj si me ne želiš?

Sprašujem in nemo čakam, da se ozreš vame.

Leta minevajo, vprašanja ostajajo brez odgovora, a vem, da bo prišel čas, ko boš v meni spoznal brata.

 

 

Z duhovniškim posvečenjem smo se dali Bogu popolnoma na razpolago.. Naslednja zgodba naj v nas poživi duha darovanja:

V velikem vrtu je rasel čudovit bambus. Iz leta v leto je bil večji in lepši. Nekega dne se je pred njim ustavil gospodar in rekel: “Ljubi bambus, potrebujem te!” Bambus je odgovoril: “Gospod, pripravljen sem. Uporabi me, kakor hočeš.” Gospodarjev glas je postal resen: “Da bi te lahko uporabil, te moram posekati.” Bambus je vztrepetal: “Posekati? Tvoje najlepše drevo v vrtu? Nikar, prosim, samo tega ne!” Gospodar je odvrnil: “Če te ne posekam, te ne morem uporabiti.”

V vrtu je nastala smrtna tišina. Še veter je zadržal svoj dih. Počasi je bambus pripognil svojo čudovito glavo in tiho rekel: “Gospod, če me drugače ne moreš uporabiti, potem me posekaj!” Pa je gospodar dejal: “Moj ljubi bambus, tudi tvoje liste in veje bom porezal.” Sonce je skrilo svoj obraz in metulj je preplašeno odletel. Do dna pretresen je bambus dejal: “Pa jih poreži!” “Moj ljubi bambus, še bolj te moram prizadeti. Prerezati te moram in ti iztrgati srce. Če tega ne storim, te ne morem uporabiti.” Bambus se je upognil do tal: “Gospod, reži in deli!”

Tedaj je gospodar porezal bambus, odstranil veje in liste, ga prerezal po sredi in mu izrezal sredino. Potem ga je odnesel na izsušeno polje v bližini izvira. Tam je po bambusovern deblu napeljal vodo do izvira na polje. Čista, lesketajoča se voda je tekla po razcepljenem bambusovem deblu v kanal in na izsušeno polje ter omogočila bogato letino.

Gospod naj bom tak bambus v tvojem vinogradu, da bodo po meni iz tvojega osrčja tekle k ljudem čiste vode tvoje ljubezni!