V avli Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani, bo v četrtek, 24. maja 2012, ob 11.00 potekala akademija ob 70-letnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha (1878–1942 ).

Kratek življenjepis: Rodil se je 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarjami v Kanalski dolini. Bil je nadarjen sin premožnega trgovca. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu. Stopil je v celovško semenišče, nato pa je od 1897 do 1902 študiral v jezuitskem zavodu Canisianumu v Innsbrucku. 20. junija 1902 je tam prejel mašniško posvečenje, leta 1903 pa je tudi že doktoriral iz teologije. Leto dni se je potem še izpopolnjeval v Rimu.

Svoje dušnopastirsko delo je začel v Beljaku, nadaljeval pa v Celovcu kot stolni kaplan. Leta 1907 je postal tajnik celovškega škofa Josefa Kahna. Od 1919 je bil profesor v celovškem bogoslovju. Leta 1919 je bil imenovan za izvedenca za koroško vprašanje pri jugoslovanskem zastopstvu na pariški mirovni konferenci. Med bivanjem v Parizu je napisal več znanstvenih razprav. Na univerzi v Oxfordu je svoje znanje v etnologiji in primerjalnem bogoslovju izpopolnjeval, oba predmeta pa je kasneje vrsto let predaval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.

Bil je svetniško goreč in neumorno delaven duhovnik, priznan znanstvenik, velik Slovenec, s srcem in dušo predan delu za narod. Bil je človek nasprotij, dober psiholog in opazovalec. Poznal je svoj čas. Bil je mislec in mistik, ki je živel z Bogom; človek dejanj, plemenit, obenem pa čudovito skromen in ponižen. Bil je nadvse popustljiv, vendar trdno neodjenljiv pri načelnih vprašanjih; tudi strasten, a se je znal obvladati. Bil je neutrudljivo podjeten in potrpežljiv. Znal je biti zaupljiv, hkrati pa obziren. Znano je, kako je pred drugo svetovno vojno šel na Dunaj z namenom, da bi iz ječe rešil komunističnega študenta Borisa Kidriča. Pozneje mu je ta dobroto žal poplačal s smrtno obsodbo (prim. E. Kocbek, Tovarišija, str. 26). Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in diplomat s tistega dela Koroške, ki je brez plebiscita pripadel Jugoslaviji, ga je ocenil kot svetniškega človeka, »čeprav kot mnogi svetniki tudi on ni imel izključno lastnosti, ki bi vsakogar privlačevale«.

Bil je globok in ploden znanstveni pisatelj. O tem pričajo pomembni spisi iz njegove stroke, nekateri pisani za ožje strokovno področje, drugi za izobrazbo ljudskih množic. Pri vsem tem pa se je sklanjal k trpečim, bolnim in zapuščenim. Zanimal se je za služkinje, deloval je v dobrodelnih ustanovah. S krščansko dobrodelnostjo pri Vincencijevi konferenci za študente in srednješolce je združeval prizadevanje za njihovo poglabljanje v duhovno življenje.

Bil je mož globokega duha in širokega srca. Njegov duh in srce sta objemala ves svet ter želela razkristjanjeni krščanski svet prenoviti, poganski svet pa pokristjaniti. Zato je ustanavljal misijonska združenja, prirejal misijonske razstave in tečaje, podpiral misijonarje ter utiral pot misijonski znanosti med našim narodom.

Poslušalcem njegovih predavanj na Teološki fakulteti bo za vselej ostal v spominu kot izreden učitelj. Njegov kolega na fakulteti in koroški rojak, dr. Gregorij Rožman, si ga je v času svojega škofovstva izbral za pomočnika. Zaupal mu je skrb za študentsko mladino, ki jo je Lambert Ehrlich vzgajal za poznejše nastope v slovenski družbi, katero naj bi napajala zvestoba krščanskim idealom in nesebično služenje narodu. Iz vrst njegovih poslušalcev so izšli voditelji študentskega kluba Straža in pomembni delavci pri Slovenski dijaški zvezi. Lambert Ehrlich jim je kazal pot v samostojno slovensko državo in jim odkrival vizijo politično zrelega naroda z lastnim poslanstvom v mednarodnem svetu.

Njegova velikopoteznost se je zdela nekaterim nestvarna, prezgodnja in nerazumljiva. Tisti, ki so pripravljali revolucijo, so v njem videli močnega nasprotnika. Kot oblikovalec razumniškega rodu je bil jez boljševizmu med izobraženci.

V različnih spominskih člankih ob njegovi smrti in petdesetletnici njegovega umora je bilo napisano marsikaj, kar odkriva njegovo veličino in pomen njegove osebnosti. Nekaterim ostaja v spominu njegova pokončna hoja s staro pelerino, študentom Cirilskega doma pa, kako jih je vabil k sveti daritvi. Sveta maša je bila zanj osrednje opravilo dneva. Kljub samozatajevanju in trpinčenju je bil vedno dobre volje in je garal od zore do mraka. Z rožnim vencem je izmolil stvari, ki so se po človeški plati zdele nerešljive.

Ob napadu nemških in italijanskih čet na Jugoslavijo leta 1941 mu ni bilo dano, da bi odšel v tujino in tam deloval za rešitev naroda. Ostati je moral doma in gledati vedno večje duhovne razvaline in zmešnjave. Tistim, ki niso mogli postaviti nasprotnim idejam, ki jih je zagovarjal, nič enakovrednega, je pomenil sovražnika prve vrste. Ves čas so ga v letakih in na svojih shodih klevatali in blatili – od Rdečih signalov do Slovenskega poročevalca. Njihovih laži in klevet se ni prestrašil. Zato so se zatekli k zadnjemu sredstvu – zločinskemu umoru.

Sredi marca leta 1942 je nekemu študentu pokazal komunistični letak: »Poglejte, kaj je napisano. Ali iz tega ne vidite, da smo vsi obsojeni na smrt!« Sestavil je letak, primeren za tisti čas, z naslovom Kerenskijada. Kerenski je bil po zlomu carskega režima v Rusiji predsednik, protikomunist, ki je s svojo bojazljivo taktiko omogočil, da je na oblast prišla boljševiška partija. Omenjeni Ehrlichov letak priča o tedanjih zmedenih časih, o nejasnostih in hudih razmerah v naši domovini.

Lambert Ehrlich se je zavedal svojega težkega položaja in je zato tiste dni veliko molil. Dva dni pred atentatom nanj so imeli študentje v klubu Straža svoj binkoštni zbor. V jezuitski kapeli jim je govoril o krščanskem daru mučeništva. Bogoslovcem je pri zadnji uri na fakulteti dejal: »Naslednjič bom govoril o mučeništvu …«

26. maja 1942 je zjutraj Lambert Ehrlich maševal v kapeli Cirilovega študentskega doma na Streliški ulici v Ljubljani. Malo pred osmo uro se je v spremstvu študenta Viktorja Rojica odpravil proti Šenklavžu, kjer je stanoval v stolnem župnišču. Nedaleč od vhoda v Ljudsko kuhinjo sta jima naproti prišla dva morilca. Nekaj korakov od ceste, ki pelje na grad, sta počila strela. Zdi se, da se je študent Rojic pognal naprej, da bi zavaroval profesorja. Ta je obstal miren in gotov kot vedno, nato pa vzravnan padel vznak s prestreljeno glavo in vratom.

Ob njunih truplih so se brž zbrali ljudje. Razburjeno so ugotavljali, da je ustreljen duhovnik, nekateri so v njem prepoznali profesor Ehrlicha. Ob njiju so začeli moliti. Kmalu so se tam zbrali tudi bogoslovci, saj se Teološka fakulteta nahaja v neposredni bližini. Profesorja so na pare položili v Akademskem domu na Miklošičevi cesti, od tam pa so ga nesli v stolnico, po sv. maši pa na Žale. Tam so ga v nedeljo popoldne ob navzočnosti velike množice ljudi položili v grob.

Na začetku leta 1946 so po izpovedih nemških ujetnikov izkopali poleg nekaterih drugih grobov, ki so novim oblastnikom povzročali težko vest, tudi posmrtne ostanke Lamberta Ehrlicha. Odpeljali so jih v smeri proti Postojni. Na to je ob veliki noči 1946 mislil Anton Vovk, ko je v slavnostni pridigi govoril o Kristusovem grobu. »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove …«

 

Program:

  • Zdravljica (Zbor bogoslovcev ljubljanskega semenišča).
  • Pozdrav v imenu dekana Teološke fakultete (prof. dr. Janez Juhant).
  • Prvo Ehrlichovo besedilo govori o škofu Baragi, ki je v Šmartinu uvajal novosti, kot procesije in podobno, zaradi česar ga je škof Wolf prestavil v Metliko, kjer je prav tako po maši zbiral mladino ter postavil in z ljudmi molil križev pot.
  • Predstavitev Ehrlichovega življenja in dela (Ana Martinjak).
  • Go tell it on the mountain (Zbor bogoslovcev ljubljanskega semenišča).
  • Drugo Ehrlichovo besedilo govori o svetosti Cerkve v sodobnosti, njenem jasnemu nauku in njeni vrednosti za sodobnega človeka…
  • Lambert Ehrlich ob 70-letnici smrti – slavnostni nagovor prof. Justina Stanovnika
  • Gospod Stanovnik je glavni urednik in duhovni steber Zaveze, glasila Nove slovenske zaveze.
  • Tretje Ehrlichovo besedilo izraža Ehrlichov narodni program – govor stražarjem poleti leta 1933 na Sv. Višarjah, ko je v takratni Jugoslaviji vladala diktatura …
  • Marijina pesem iz vzhodne liturgije (Zbor bogoslovcev ljubljanskega semenišča).

Dodatne informacije dobite na sedežu Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani, tel. 01/434–58–10, e-naslov: [email protected].